Goran Janus: Rad se prepustim japonskemu načinu življenja

Verjetno bi težko prešteli vse priložnosti, ob katerih so športni navdušenci minulo zimo stiskali pesti za orle v svetovnem pokalu, na svetovnem prvenstvu, olimpijskih igrah in v domači Planici. Peter Prevc in ostali fantje so v teh kriznih časih vsaj za nekaj trenutkov združili Slovenijo, ki se je veselila zanje in z njimi. Za vsem tem stoji mož, ki je večino časa zelo miren, ki ne rine v ospredje in ki svoje znanje raje kot z besedami dokaže s skoki svojih varovancev.

Celotna zgodba se je začela pisati pred štiriinštiridesetimi leti, ko je Goran prijokal na svet v Beogradu. "Res je, prva štiri leta svojega življenja sem preživel v Beogradu, vendar se tega obdobja ne spomnim dobro, mogoče le bežno igrišča, blokov in vrtca, ki sem ga tam obiskoval. Nato pa je oče, ki je bil oficir, dobil možnost za službo ali v Zagrebu ali v Ljubljani in se odločil za slednjo."

Takrat se je za komaj štiriletnega kratkohlačnika vse začelo znova, začel je obiskovati nov vrtec, spoznavati prijatelje in se navduševati nad različnimi športi. "Vem, da sem takoj, ko sem prišel iz šole, vrgel torbo v kot in šel na igrišče. Lahko rečem, da sem tam preživel skoraj vse svoje otroštvo. Z desetimi leti in pol sem se začel ukvarjati s smučarskimi skoki, še pred tem pa sem se preizkusil v alpskem smučanju, košarki in nogometu."

Glede na to, da v sezoni veliko časa preživimo na poti in s kombijem naredimo veliko kilometrov, bi bil mogoče kakšen avtoprevoznik.

Po besedah mame in očeta je bil selektor skakalne reprezentance kar navihan otrok, ki je vedno rad kaj ušpičil. "To znam še danes. To, kar je bilo prepovedano, sem vedno najraje delal, bil sem tudi zelo igriv," je v smehu dodal mlajši od obeh otrok v družini, ki so mu zaradi tega statusa kdaj pogledali skozi prste, starejša sestra pa je bila večkrat kriva za kakšno otroško lumparijo, ki sta jo sicer skupaj ušpičila. "Nagajala sva si, se tudi kdaj stepla, marsikatera šipa je bila takrat počena. Čeprav je bila ona tista, ki je večkrat nastradala, me je velikokrat čuvala in ni pustila, da se me kdo drug dotakne. Če je bilo treba, je bila ona tista, ki je obračunala z mano. Še vedno se odlično razumeva in mislim, da so redke tiste družine, ki so tako zelo povezane, kot smo mi," je z veliko topline govoril o svojih družinskih članih. Seveda pa so bile na sporedu tudi kakšne norčije. "Tega je bilo veliko, tudi ob igrišču, ko sem se kdaj stepel s kom, prav tako smo kdaj rabutali kakšno sadje. Vse skupaj je bilo v mejah otroške razigranosti."

KER JE BIL NEUSTRAŠEN
Da se je, sicer za današnje razmere relativno pozno, začel ukvarjati s smučarskimi skoki, je bil v veliki meri kriv njegov oče. Ta se sicer s tem športom ni ukvarjal, je pa redno zahajal v Mostec in bil komandant kasarne v Šentvidu, kjer je stkal vezi z Marjanom Prelovškom.

Zanimivo je, da Goran s skakalnico na začetku ni imel najlepših izkušenj, saj ga je bilo strah in je zato vse skupaj tudi opustil, vendar: "Nekateri bi rekli, da sem bil neustrašen in da sem se zato tudi vrnil, strah pa je kasneje tudi za vedno izginil. Pomagalo je verjetno tudi to, da sem bil zelo motoričen, spomnim se le, da je bilo potem vse lažje, vedno sem užival v skakanju," je z nasmehom na obrazu povedal naš sogovornik, ki se s svojimi varovanci že pripravlja na poletni del sezone.

Za razliko od mnogih športnikov po svetu in tudi tistih, ki smo jih že gostili v tej rubriki, svojih športnih genov ni podedoval, temveč se je za šport navdušil sam, nato pa pridno treniral, prav tako se starši niso nikoli preveč vmešavali v njegovo kariero. "Oče je bil sicer tisti, ki me je prepričal, da sem se vendarle vrnil v skoke, in me nato tudi redno spremljal na poti, medtem ko me mama ni nikoli prišla gledat na kakšno tekmo. Veliko bolj vse skupaj spremlja zdaj, ko sem trener," priznava.

NAROBE SVET
Tudi naš tokratni sogovornik spada v široko kategorijo tistih, ki kot otroci niso nikoli prav radi hodili v šolo. "Kot zanimivost pa lahko povem, da se je pri meni stopnjevalo. V osnovno šolo sem res le stežka hodil, malo lažje v srednjo šolo, najraje pa sem hodil na fakulteto. Se pravi, da je bil vrstni red nekoliko obrnjen na glavo (smeh)," nam je zaupal Goran, ki je imel z naskokom najraje ure športne vzgoje, prav tako pa je bil nadarjen za likovni pouk.

Najraje lovim krape, zato se večkrat odpravim na Madžarsko, kjer imajo zelo lepo urejena jezera. Letos sem jih na primer ujel sto, zadnjemu sem dal še poljub.

"V tistem času sem res rad risal in včasih sem za svoje risbe dobil tudi kakšno nagrado," se je pohvalil. Po končani osnovni šoli se je vpisal na srednjo šolo v Škofji Loki, kjer so že imeli športni oddelek. "Veliko zdajšnjih kolegov poznam še iz srednje šole, na primer Francija Petka, Saša Komovca, Primoža Triplata, Jureta Koširja in iz biatlonskih krogov Mateja Oblaka."

NAJRAJE SE NE POGOVARJA
Že od vrnitve v skakalne vode v mladih letih in po premaganem strahu, ki se je spremenil v adrenalin in veselje do skakanja, je Goran veljal za zelo perspektivnega skakalca, tudi kasneje v mladinskih in članskih kategorijah. "Rad sem skakal na velikanki, moj najboljši rezultat v karieri je osmo mesto na poletih v Kulmu. Tudi v Planici sem skakal skoraj deset let, tam sem opravil tudi svoj zadnji skok v karieri. Trikrat sem tudi začel tekmovanje, oziroma po domače povedano, vlekel sem 'špuro'," je obudil spomine na svojo skakalno kariero, med drugim je bil tudi tri leta slovenski rekorder na Planici in prvi, ki je na velikanki poletel čez takrat še magično mejo dvestotih metrov.

Čeprav bi z znanjem in pametjo, ki ju ima danes, v mladih letih mogoče storil kaj drugače, ne obžaluje, da si ni ustvaril tako uspešne kariere, kot jo je obetal v mladih letih. Je pa zato nedvomno vse skupaj nadoknadil v trenerskem poklicu. Še prej je dokončal fakulteto za šport, kar se mu je zdelo v tistem trenutku pomembnejše od nadaljevanja skakalne kariere. "Kar naenkrat sem se znašel na razpotju, ali še kaj iztisniti iz skokov in jih poskušati nadgraditi ali pa se posvetiti študiju. Tudi oče me je spodbujal k slednjemu, tako da sem se nato odločil, da ob delu v klubu dokončam šolanje," je še dodal.

Trdo delo je kmalu obrodilo sadove, saj ga je Matjaž Zupan pred štirinajstimi leti povabil k sodelovanju v reprezentanco, kjer je bil kar šest let njegov pomočnik in sodelavec: "Začel sem na začetku, kar se mi zdi zelo pomembno, saj sem šel skozi vse faze trenerskega dela, opažam pa, da želijo nekateri kar preskakovati stopničke. Kar zadeva trenerski poklic, mislim, da je pomembno, da si fantom, če je treba, kot eden od staršev, in da se znaš z njimi pogovarjati, čeprav se jaz najraje ne (smeh)."

TUDI TENISAČ IN NOGOMETAŠ
Po tekmah, uspehih in porazih se vedno najraje vrne v družinski krog, kjer ga vedno z velikim veseljem pričakajo soproga in devetletni dvojčici. "Smučarski skoki so šport, pri katerem si odsoten vso zimo, prav tako pa imamo tudi poletni del sezone. Ne bom rekel, da se je družina navadila, je pa sprejela ta del mene. Imam veliko srečo, da imam mamo, sestro in nečakinji, ki velikokrat priskočijo na pomoč," je o razpetosti med skoki, potovanji, tekmovanji in družino povedal Goran in dodal: "Da bi bil čim več doma, se po vsaki tekmi vračam, nikoli na primer ne povežem dveh tekem na različnih prizoriščih. Tudi iz Skandinavije se vedno vračam domov. Včasih me kdo, če ga v domačih krajih srečam v ponedeljek ali torek, kar malo čudno pogleda, češ ali nimam že kmalu druge tekme (smeh)."

Minute in ure, ki jih preživi s svojimi najbližjimi, pomagajo, da je kakšen slabši konec tedna hitreje pozabljen. "Ko sta se punčki rodili, se mi je življenje res spremenilo, saj je družina tista, ki je na prvem mestu in mora biti na vseh področjih zaščitena."

Za družino Janus sta najlepša meseca april in julij, ko je čas za oddih in skupno preživljanje časa. Tokrat sta se takoj po sezoni s soprogo odpravila na Jamajko, kjer je Goran plaval z delfini. Od vseh kultur, ki jih je imel priložnost spoznati, mu je najbliže japonska. "Že od leta 1991 sem redni obiskovalec te dežele, in čeprav je let kar dolg, mi ni težko preživeti vseh teh ur na letalu od Frankfurta do Tokia. Kultura je povsem drugačna od evropske, in to je tisto, v čemer najbolj uživam. Ko sem tam, se prepustim njihovemu načinu življenja in tudi kulinariki."

Čeprav je bila sestra tista, ki je večkrat nastradala, me je velikokrat čuvala in ni pustila, da se me kdo drug dotakne. Če je bilo treba, je bila ona tista, ki je obračunala z mano.

Zanimivo je tudi to, da prvi mož orlov svoj prosti čas rad izkoristi za ribarjenje. "Najraje lovim krape, zato se večkrat odpravim na Madžarsko, kjer imajo zelo lepo urejena jezera. Letos sem jih na primer ujel sto, zadnjemu sem dal še poljub (smeh)."