Prvo, kar smo se spraševali, je bilo, ali se ima trenutno za Zasavca ali Primorca. Pol svojega življenja je preživel v Trbovljah, nato pa se je celotna družina preselila na Primorsko in od takrat je tam njegovo stalno prebivališče, čeprav ga je pot zanesla na Švedsko, v Avstrijo, Izrael in nazadnje na Ciper.
Poškodoval sem si meniskus, sledila je sicer dokaj rutinska operacija, a pri meni se je ponesrečila. Psihično sem bil utrujen, ves čas sem se spraševal, ali bom še lahko igral nogomet na najvišji ravni.
Pravi, da se počuti vsakega malo in da govori prav posebno mešanico slovenščine. Na svet je prijokal pred skoraj tridesetimi leti, okrogli jubilej bo dočakal septembra, spomini na prvih petnajst let življenja pa ga vežejo na Trbovlje. "Že odkar sem shodil, sem se rad podil za žogo, a starša sta mi pripovedovala, da nisem bil nagajiv otrok, prej bolj miren. Do pubertete, nato pa so mi podivjali hormoni (smeh)," je povedal novopečeni napadalec Olimpije, ki je največ simpatij gojil do okroglega usnja, a nogomet še zdaleč ni bil edini šport, v katerem se je preizkusil. "Oče me je že od nekdaj skušal usmeriti v kakšno dejavnost ali šport, da sem bil z nečim zaposlen. Tako sem se preizkusil v karateju in tudi šahu. Pri dvanajstih ali trinajstih letih sem bil celo občinski prvak v šahu. Nekaj časa sem se iskal in sem istočasno treniral več športov, na koncu pa sem se odločil za nogomet," nam je zaupal Miran. Bi zdaj, če bi ga prosili, znal pokazati kaj borilnih veščin, ki se jih je naučil pri karateju? "Ne, tudi takrat ga nisem prav posebno obvladal. To je bila le polletna epizoda. Spomnim se tehnike pon do kwan. Tudi šaha nisem tako zelo maral, no, saj sem ga, a po partiji ali dveh mi je že postalo dolgčas. Ni se mi ljubilo sedeti za mizo in premikati figur. Tako kot tudi zdaj, če ga kdaj igram. Moj oče pa je bil strasten igralec, to, da sem igral šah, je bila verjetno njegova ideja."
Prav oče je tisti, po katerem je, kot kaže, podedoval športne gene, saj se je v svoji mladosti ukvarjal z maratonom, igral je rokomet, tako kot Miranu pa mu je bil najbolj všeč nogomet. Šolske klopi mu niso bile tuje, nanje nima slabih spominov, je pa res, da je velikokrat le odšteval minute do konca, da se je lahko na igrišču zapodil za žogo. "Najbolj všeč sta mi bili geografija in zgodovina. Predvsem slednja, saj še vedno rad preberem kakšno dobro knjigo z zgodovinsko tematiko. Nazadnje sem prebral knjigo o kriminalnih združbah po Evropi in mi je bila zelo všeč, veliko novih stvari sem izvedel. Nekaj časa sem igral in živel v Tel Avivu, zato mi je bilo še toliko bolj zanimivo, ko je knjiga opisovala, kako je bilo to eno od središč, kjer so se zbirali ruski tajkuni in mafijci. Kdo ve, mogoče smo kdaj sedeli v istem baru, pa tega nisem vedel."
Še danes neizmerno hvaležen
Pri štirinajstih letih je v njegovem življenju prišlo do prve velike prelomnice, ko se je iz Zagorja preselil na Primorsko in zaigral za goriški klub, ki je takrat veljal za pravo valilnico mladih talentov. "Nikoli ne veš, kaj bi se zgodilo, če bi ostal, toda težko si predstavljam, da bi mi uspela takšna kariera, kot mi je." Začetek je bil vsekakor vse prej kot lahek. Za štirinajstletnika, ki ni bil pripravljen, da bi zapustil družino in vse prijatelje, prej izredno težek. Osem mesecev je bil v Gorici sam in začele so se tudi težave v šoli, prišlo je tako daleč, da se je družina usedla in se pogovorila, kako naprej. Ali se bo Miran vrnil ali pa se vsi skupaj preselijo na Primorsko. Zgodilo se je slednje. "Še danes sem jim za to neizmerno hvaležen. Na srečo sta tako mama kot oče dobila dobri službi," je še dodal. In tako je obiskoval ekonomsko gimnazijo, igral nogomet, iz dneva v dan napredoval ter pri osemnajstih letih podpisal svojo prvo profesionalno pogodbo. Takrat se je kot mlad in nadarjen nogometaš v ospredje prebijal skupaj z Valterjem Birso, s katerim še zdaj rada obujata spomine na zlate čase novogoriškega nogometa. "Tudi on ima prav posebne spomine na to obdobje, ki jih še posebej rad obuja, odkar je zaigral za Milan, saj si takrat nihče od naju ni upal pomisliti na kaj takega."
Lahko si kralj Gustav, pa to ne pomaga
Tako kot praktično vsi nogometaši je tudi Miran sanjal o tem, da bi se nekega dne preizkusil v tujini, ko pa je napočil trenutek vkrcanja na letalo za Švedsko, ga je nekoliko stisnilo pri srcu. A le nekaj dni po ponovni spremembi okolja se je že udomačil, po osmih letih igranja v tujini pa se mu je bilo kar malo čudno vrniti v Slovenijo. "Stockholm, kjer sem igral, je res lepo mesto, edino, kar me je motilo, je bilo podnebje. Imel sem to srečo, da sem vso svojo kariero živel in igral v lepih in zanimivih mestih, tako da po treningu nisem šel samo spat, temveč sem lahko raziskoval mesto. Tudi osebnostno sem zrastel," je še dodal Miran, ki ga je pot zanesla še v Innsbruck, Tel Aviv in Ciper. Na severu stare celine so ga navdušili navijači. "Ko sem se odpravljal v AIK, o švedskem nogometu nisem veliko vedel, zato sem bil presenečen, ko sem videl, da domače tekme spremlja več kot dvajset tisoč gledalcev. Prvič sem se res počutil kot profesionalni nogometaš," je občutke opisal izkušeni napadalec, ki je kmalu ugotovil, kako je Švedska v vseh pogledih urejena država. "V Gorici sem bil navajen, da sem lahko avto parkiral povsod, tu pa sem moral za vsako prekoračitev ure parkiranja plačati. Tam si lahko kralj Gustav, pa ti zaradi tega ne bodo pogledali skozi prste."
Tudi moje dekle je zelo ambiciozno, zadnje pol leta je preživelo v Hongkongu, kjer je delalo. Najina življenjska sloga se ne ujemata najbolj, zato je vse skupaj težko usklajevati.
Ponesrečena rutina
Privrženci enega najboljših švedskih klubov so mu stali ob strani tudi ob dveh hudih poškodbah, zaradi katerih mu severne Benetke ne bodo ostale v najlepšem spominu. "Do prve poškodbe je šla moja kariera kot po maslu. V Sloveniji sem bil uspešen, odprla so se mi vrata v tujino, tudi prve pol sezone je bilo vse super. Zabijal sem gole, ekipi je dobro kazalo, nato pa sem se na začetku nove sezone tako hudo poškodoval, da je bilo zame konec sezone. Dolgo časa sem potreboval, da sem se sprijaznil," je razkril Miran, ki se je sicer uspešno vrnil po poškodbi kolena, a kaj ko se mu je nedolgo za tem vse skupaj ponovilo. "Poškodoval sem si meniskus, sledila je sicer dokaj rutinska operacija, a pri meni se je ponesrečila. Psihično sem bil utrujen, ves čas sem se spraševal, ali bom še lahko igral nogomet na najvišji ravni. Sicer sem še podaljšal pogodbo, toda počasi sem se vsega nasitil, zato sem želel zamenjati okolje. Od takrat nisem imel nobene poškodbe več, kot da bi bila Švedska zakleta zame."
Na srečo je takrat v vrstah mestnega rivala igral tudi Andrej Komac, ki je živel le kakšen kilometer stran. Ker je bil Miran na Švedskem sam, ga je prva dva tedna po poškodbi vzel pod svojo streho in poskrbel zanj.
Nisem bil jaz tisti, ki ju je spoznal, temveč tisti, ki je bil proti. Pa ne zato, ker bi bil Goran (Cvijanović, op. p.) slab fant, ravno nasprotno. A bil sem v krogu nogometašev, vem, kako stvari potekajo.
Kot bi čakali na raketo
Pot ga je prek Avstrije oziroma natančneje Tirolske vodila na jug, v Izrael in na Ciper, kjer se je nazadnje ustavil. Še najlepše mu je bilo v Avstriji, saj je bil blizu doma. "Ko sem bil v Izraelu, sem imel to nesrečo, da je ravno takrat divjala vojna," je povedal in dodal, da se zaradi tega svet za tamkajšnje prebivalce ni ustavil. "Takrat so se prvič po dvajsetih letih oglasile sirene. Tretji ali četrti dan vojnega stanja so se oglasile ravno med našim treningom, trener pa ni vedel, ali naj ga prekine ali naj nadaljuje, kot da ni nič. Bil sem šokiran, ni se mi zdelo primerno, da treniramo v takšnih razmerah. Kot da čakamo, da nas zadene raketa. Trener je malo razmišljal, nato pa je jezen, ker je videl, da tujci prestrašeno gledamo, prekinil trening. Stekli smo v garderobo, nato pa videli, kako je njihov protiraketni sistem prestregel raketo in jo razstrelil." Ker so bili vsi okrog njega mirni in samozavestni, se je sčasoma umiril tudi naš sogovornik, več težav pa je imela njegova spremljevalka. "Zvečer ni mogla spati, za vsak šum je mislila, da je sirena, tako da je kmalu odšla domov in se pozneje vrnila. Mi pa smo normalno nadaljevali prvenstvo."
Težko uskladita urnike
Svojo srčno izbranko Majo pozna že iz najstniških let, saj sta bila in sta še del iste družbe, nekoliko bolj sta se začela pogovarjati pri sedemnajstih letih na silvestrovanju v Bratislavi. "Vmes sva se tudi razšla, zato ni bila z mano na Švedskem. Tudi ona je zelo ambiciozna, zadnje pol leta je preživela v Hongkongu, kjer je delala. Najina življenjska sloga se ne ujemata najbolj, zato je vse skupaj težko usklajevati," je povedal Miran, ki ima štiri leta mlajšo sestro Adrijano, ki je že nekaj let dekle mariborskega nogometaša Gorana Cvijanovića. "Seveda se veliko družimo, šli smo tudi že skupaj na morje in se res dobro razumemo," je povedal izkušeni napadalec, ki pa je bil do svoje mlajše sestre že od nekdaj zelo zaščitniški. "Nisem bil jaz tisti, ki ju je spoznal, temveč tisti, ki je bil proti (smeh). Pa ne zato, ker bi bil Goran slab fant, ravno nasprotno. A bil sem v krogu nogometašev, vem, kako stvari potekajo, zato sem bil proti, da ima fanta nogometaša. Prepričeval sem jo o tem, a očitno neuspešno. Sta pa lahko vzgled vsem, saj sta skupaj že vrsto let in vesel sem, da me ni poslušala," nam je postregel s to zanimivostjo. Mariborski nogometaš ima njegov blagoslov, še več, novopečeni nogometaš Olimpije, ki bo sicer Goranov največji rival, bi dal za svojega bodočega svaka roko v ogenj. Na koncu je beseda nanesla še na njegove aktivnosti v prostem času, v smehu pa nam je zaupal: "Če bi vprašali moje dekle, bi vam povedalo, da sem precej len. Rad preberem kakšno knjigo, si pogledam kakšne športne prireditve. Ko je bilo na primer evropsko prvenstvo v košarki, sem si tekme ogledal na vseh prizoriščih. Preostali čas pa najraje kvalitetno preživim z dekletom," je še dodal Miran, ki pravi, da je sicer miren, a tudi impulziven: "Sem povsem normalen fant s to srečo, da lahko profesionalno igram nogomet."
