Klemen Prepelič: Lahko bi jih kritiziral noč in dan

Po igranju za Maribor, Domžale in Union Olimpijo se je odpravil v Turčijo. Tam je postal član Banvita, ki domuje v Bandirmi, mestu na severozahodu države, z njim pa je podpisal triletno pogodbo.

Kako je sploh prišlo do tega, da ste se odločili kariero nadaljevati v Turčiji?
Predvsem je bil vzrok trener Dimitrios Itudis, ki me je poklical, mi predstavil projekt in tudi to, kakšne načrte ima z mano. Za odhod v Turčijo sem se odločil tudi zaradi boljše lige, boljše prepoznavnosti in večjih ambicij kluba. Navsezadnje je bila ekipa sestavljena, da se bori za vrh evropskega pokala, a smo si sami krivi, da se to ni uresničilo. Delno sem se tako odločil tudi zaradi pogojev, saj so pogodbe v Turčiji neprimerno višje kot pri Unionu Olimpiji, a to ni bilo odločilnega pomena.

KLEMEN PREPELIČ
rojen: 20. oktober 1992
šport: košarka
klub: Banvit
država: Turčija (Bandirma)

Za vami je prva sezona v tujini, če se zdaj ozrete nazaj, ali menite, da ste se dobro odločili?
Sezona ni bila slaba. Vsak dan sem treniral z najkoristnejšim igralcem turške lige Sammyjem Mejio, ki igra na mojem položaju. Kadar sem dobil resno priložnost, to je bilo na desetih, dvanajstih tekmah turške lige, sem jo dobro izkoristil, kar potrjujejo tudi statistični podatki. V evropskem pokalu sem imel dobro sezono, predvsem v prvem delu. Še najbolj pa me je morilo pravilo, ki ga imajo v tukajšnji ligi, da morata biti v vsakem trenutku na igrišču dva domača igralca.

Kako ste se navadili na življenje v Turčiji?
Navadil sem se tako, kot se navadi vsak. (smeh) Imel sem srečo, da je bilo v ekipi kar nekaj Balkancev, ki so mi pomagali. Poleg tega je Bandirma majhno mesto, tako da s tem niti ni bilo posebnih težav. Kar hitro sem se navadil na tukajšnje življenje, za kar gredo zasluge tudi klubu, ki je odlično organiziran in zelo dobro skrbi za svoje igralce.

Turčija je muslimanska država, na kakšen način najbolj občutite to drugačnost v normalnem življenju?
Najbolj sem to občutil v prvem tednu, ko me je ob petih zjutraj zbujala molitev iz džamije. (smeh) Obstaja dosti razlik v primerjavi z življenjem, ki ga poznamo mi. Kar zadeva prehrano, jedo tukaj v glavnem piščanca, kar zadeva življenje, pa je super. Ljudje te bolj spoštujejo, saj je spoštovanje pomemben del njihove vere. Turki so zelo verni, kar se v majhnem mestu, kot je Bandirma, veliko bolj občuti kot v Istanbulu.

Ste imeli morda na začetku kakšne težave s komunikacijo?
V klubu skoraj vsi tekoče govorijo angleško, v mestu pa je bilo nekaj težav, vendar sem imel v ekipi Srba Dušana Cantekina, ki tekoče govori turško, tako da nam je na začetku veliko pomagal. Kar hitro sem se tudi naučil nekaterih osnov, tako da je bilo tovrstnih težav vedno manj.

Kar hitro sem se navadil na tukajšnje življenje, za kar gredo zasluge tudi klubu, ki je odlično organiziran in zelo dobro skrbi za svoje igralce.

Kakšno mesto je Bandirma?
Bandirma je kot mesto zelo napredovala. Ko so mi ljudje razlagali, kam se odpravljam in v kaj se spuščam, sem mislil, da bo res katastrofalno. Zdaj so naredili veliko nakupovalno središče, nekaj ameriških restavracij, tudi povezava z Istanbulom je dobra. Do Burse je ura vožnje, blizu je lepo obmorsko mesto Erdek.

Se da v Bandirmi normalno preživeti z angleščino?
To je praktično nemogoče, v mestu le malokdo govori angleško, zato si je pri sporazumevanju treba pomagati z rokami. (smeh)

Živite v stanovanju ali v hiši?
Imam ogromno stanovanje v središču mesta, ki je bilo prej predsednikovo, v bistvu gre za 'penthouse'.

Vam ga je priskrbel klub ali ste ga našli sami?
Klub vsem tujcem uredi stanovanje in jim da avto, medtem ko si morajo domači igralci to urediti sami.

Kako veliko je stanovanje in koliko znaša najemnina?
Kolikor sem slišal, naj bi bila najemnina okoli štiristo evrov, stanovanje pa je ogromno, ima štiri sobe, dve kopalnici, tri stranišča, velik balkon, zimski vrt. (smeh)

Vam najemnino plačuje klub?
Da.

V kakšnih odnosih ste s sosedi in ali vedo, da ste košarkar?
Vedo, kdo sem, kar sploh ni presenetljivo, saj je mesto majhno. Edino, kar imajo, je Banvit, zanj živijo. Zelo so prijazni, ampak se težko sporazumevamo, ker ne znajo angleško. Spoznajo se na košarko in res je lep občutek, ko vidiš, da te cenijo.

Samo z angleščino je v Bandirmi praktično nemogoče preživeti, v mestu le malokdo govori angleško, zato si je pri sporazumevanju treba pomagati z rokami. (smeh)

V Turčiji je daleč najpopularnejši nogomet, kje je košarka?
Res je, nogomet je daleč najpopularnejši, tudi tekme so izjemno obiskane. Za košarko lahko rečem, da je vedno bolj prepoznavna. Večji klubi, kot so Fenerbahče, Efes, Galatasaray, ogromno vlagajo v košarko, tudi Banvit je lani vložil kar precej denarja. Sicer je težko napolniti dvorane, ker so res velike. Mi imamo zelo dober obisk, na tridesetih tekmah dvorana le petkrat ni bila polna.

Bandirma ima košarkarskega prvoligaša, nogometni klub igra v tretji ligi, je tu kakšna razlika v popularnosti med športoma?
Nogomet je številka ena predvsem v Istanbulu, ker je Galatasaray vložil ogromno denarja v okrepitve, tam sta na primer v lanski sezoni igrala Wesley Sneijder in Didier Drogba. V nekaterih mestih je bolj popularna košarka, na primer v Bandirmi, Usaku in Izmirju.

Kakšni vozniki so Turki?
Lahko bi jih kritiziral noč in dan. (smeh) Še posebej te v Bandirmi, na cestah v mestu sploh ni črt. Kar težko se je navaditi na tukajšnji način vožnje. V krožnem prometu ima na primer prednost desni, torej tisti, ki se vključuje v promet. S tem sem imel kar precej težav, a ko sem se navadil, sem ugotovil, da to sploh ni slabo. (smeh) Vozijo noro, ker so nižje kazni. Enkrat so me ujeli z radarjem, ko sem vozil 95 km/h, omejitev pa je bila 50 km/h, kazen je bila le štirideset evrov. Tudi policijskih kontrol ni, v enem letu sploh nisem videl policista, ki bi ustavljal voznike.

Enkrat so me ujeli z radarjem, ko sem vozil 95 km/h, omejitev pa je bila 50 km/h, kazen je bila le štirideset evrov.

Kakšen je vozni park v Turčiji?
Turčija je razdeljena na ljudi, ki imajo ogromno denarja, in tiste, ki ga nimajo. Tako je na primer v Istanbulu vsak peti avto porsche panamera. Na drugi strani pa vidiš veliko avtomobilov, ki so narejeni za turški trg. Če strnem, mogoče je videti veliko avtomobilov spodnjega razreda ali pa tistega povsem zgornjega, še najslabše je zastopan srednji razred. Takoj se opazi razlika med tistimi, ki imajo denar, in tistimi, ki ga nimajo.

Koliko stane liter bencina?
Bencin stane približno 1,8 evra.

Sicer pa so med mesti velike razdalje, na gostovanja se verjetno vozite z letali, kakšna so in kako so urejena letališča?
Z letalom smo šli v Mersin, Gaziantep, Ankaro, Trabzon, štirje klubi so v Istanbulu, kamor smo šli z ladjo, Bursa je oddaljena uro vožnje, potem pa je še nekaj mest, ki so oddaljena tri do štiri ure vožnje. Lahko rečem, da je glede tega veliko lažje kot v ligi ABA, pa tudi pri Banvitu imamo avtobus, ki je narejen posebej za nas.

Kako Turki poznajo Slovenijo?
Tistim, ki so bili že pred našim gostovanjem v Sloveniji, je zelo všeč. V klubu je nekaj takih. Ko smo gostovali v Ljubljani, so šli na Bled, nekateri na slaščice v Zvezdo, da, tudi to poznajo. (smeh) Ženi predsednika in generalnega menedžerja kluba sta šli po nakupih v BTC. Slovenija jim je všeč, ker je majhna in ima gore, morje, precej je zelena. Potožili so le nad tem, da je precej draga. (smeh) V Bandirmi je na primer tortica 1,7 evra, v središču Ljubljane pa je skoraj trikrat dražja, tako da je bilo nekaj pripomb, a je bilo vseeno več pozitivnih odzivov.

Ste se v Turčiji morda srečali s kriminalom? Ste morda doživeli kakšno neprijetno izkušnjo, ki ni povezana s košarko?
Doživel sem neprijetno in zelo smešno izkušnjo. Bili smo v nočnem klubu, kjer so bili tudi nogometaši Fenerbahčeja, Bešiktaša in nekaj deklet. Eno od deklet, ki je bilo tam s svojim fantom, se je sporeklo z enim izmed fantov in ga polilo po beli srajci. Takrat se je v prepir vmešal še njen fant. Nekdo je nato s pištolo dvakrat ustrelil v zrak, v streljanju je bilo ranjenih pet ljudi, med njimi tudi nogometaš Bešiktaša, ki se mu je naboj odbil v ramo. Človek iz moje družbe je nato vprašal nogometaša Fenerbahčeja, ali je slišal pištolo, pa je odvrnil, ne, nekdo je odprl šampanjec. To se je zgodilo aprila, o tem so pisali vsi mediji, klub so po tem dogodku zaprli.

Se močno pozna gospodarska kriza, je na ulici veliko brezdomcev, beračev?
Ne bi rekel, da se pozna. Na ulicah sicer je nekaj beračev, a jih ni veliko.

Kako je s prehrano? Imate prek kluba obroke urejene v kakšni restavraciji ali morate za to poskrbeti sami?
Za vse poskrbimo sami.

Kakšen delovni čas imajo trgovine, je podoben našemu?
Trgovine so odprte od sedmih zjutraj do desetih ali enajstih zvečer, nakupovalna središča prav tako. V bolj uglednih restavracijah pa dobiš hrano tudi ob enih zjutraj.

Ste morda v trgovinah naleteli na kakšne slovenske izdelke?
Ne, nisem. Turki so glede tega zelo pametni, domači izdelki so veliko cenejši od uvoženih, tako da so ljudem bolj dostopni, kar pomeni, da denar ostane državi. Zato Turčija dobro stoji v finančnem smislu.

Če nekdo iz Slovenije pride k vam na obisk, kaj želijo najprej videti oziroma kaj jim najprej pokažete?
Mama in oče imata zelo rada Bandirmo, ker je majhna. Ko so prišli brat in prijatelji, smo šli najpogosteje v Istanbul, ki se ga res splača obiskati.

Kaj delate med treningi in kaj med prostim časom?
V prvem delu sezone smo bili zelo malo v Bandirmi, največ tri dni na teden. V drugem delu smo imeli manj tekem, dvakrat v tednu smo bili prosti. Kadar sem le imel možnost, sem odšel domov. Drugače pa sem včasih dlje spal, zjutraj sem šel v fitnes, potem sem imel kosilo in ob štirih ali pol petih že trening. Zvečer je bilo spet prosto.

Nogomet je številka ena predvsem v Istanbulu, ker je Galatasaray vložil ogromno denarja v okrepitve, tam sta na primer v lanski sezoni igrala Wesley Sneijder in Didier Drogba.

Ali ste mogoče okusili nočno življenje v Bandirmi?
V Bandirmi ni nočnega življenja, ob enajstih zvečer na ulici ni nikogar več.

Imate prijatelje tudi izven košarkarskih krogov?
V Bandirmi je težko navezati stike, ker ljudje ne govorijo angleško. Tisti, ki jo govorijo, pa v večini prihajajo iz košarkarskih krogov.

Ali na televiziji gledate turške programe in ali morda lovite slovenske programe? Imajo filme sinhronizirane?
Želel sem imeti slovenske programe, a mi niso mogli urediti satelitskega krožnika. Stanovanje je v središču mesta, včasih precej piha in bi krožnik lahko padel ter koga poškodoval. Zdaj se bom preselil in bom uredil tudi to. Filme imajo opremljene s podnapisi, vendar je to odvisno od kanala.

Ali berete turške časopise?
Ne, časopisov ne berem niti v Sloveniji, mogoče včasih Ekipo, ker jo kupuje oče.

Morda poslušate turško glasbo?
Imajo nekaj dobrih pesmi, a nisem ljubitelj stvari, ki jih ne razumem.

Kako bi opisali Turke?
Samovšečni, zelo flegmatični, radi pokažejo, kaj imajo. Če nimajo, radi pokažejo, da nimajo, da se jih usmiliš. Olikani ljudje in zelo dobri kuharji.

Kakšne so pa Turkinje?
Po videzu niso napačne, a je težko vzpostaviti stik z njimi, tega se vsi bojijo, ker vedo, kakšno je stanje glede tega. V Istanbulu je drugače, tam je več tujk.

Kaj vas je najbolj navdušilo v Turčiji?
Hrana, še posebej sladice.

Ste se zaradi tega kaj zredili?
Zaradi treningov sem pridobil skoraj sedem kilogramov, ampak za to ni bila kriva hrana. (smeh)

Turki so samovšečni, zelo flegmatični, radi pokažejo, kaj imajo. Če nimajo, radi pokažejo, da nimajo, da se jih usmiliš. Olikani ljudje in zelo dobri kuharji.

Kaj vas najbolj moti oziroma kaj pogrešate?
Pogrešam angleščino in mogoče boljšo organizacijo.

Stari ste 21 let, cilji za naprej?
Vsekakor si v novi sezoni želim več igrati in dokazati, da lahko igram na najvišji ravni.

Bi po končani karieri morda živeli v Turčiji?
Po karieri ne vidim druge možnosti kot živeti v Sloveniji.