Primož Kozmus, olimpijski prvak v metu kladiva iz Pekinga leta 2008, je svojo nekdanjo osnovno šolo obiskal v sklopu letošnje akcije NIVEA Podarite nam modro srce. Ta s pomočjo ambasadorjev iz športnega sveta letos navdihuje otroke s pogumom za uresničevanje talentov in sanj, s štipendijami iz učnega sklada NIVEA pa že 12. leto zapored omogoča izobrazbo otrok iz socialno šibkejših okolij. Simbol akcije so modra srca, Primož Kozmus jih je na dogodku podpisal kar 187 otrokom.
O letošnji akciji Podarite nam modro srce
V zdaj že zelo dobro znani akciji tudi letos od 29. januarja do 27. februarja v znak podpore izdelujemo modra srca in jih lepimo na okna. Fotografijo okrašenega okna lahko z oznako #NIVEAmodrosrce objavite na Facebooku ali Instagramu oziroma fotografijo oddate na spletni strani www.nivea.si/modrosrce ter se na ta način potegujete za privlačne NIVEA nagrade.
Dober namen v 12. akciji Podarite nam modro srce podpirajo številni znani ambasadorji iz športnega sveta. Poleg Primoža Kozmusa še Dejan Zavec, Saša Dončić, Matic Rebec in Rok Perko.
Tudi vi podarite modro srce in pokažite, da vam je mar.
Kako so ga poslušali!
Ko jim je pripovedoval o tem, kako je njegova ljubezen do športa zrasla ravno na teh igriščih in travnikih, po kateri se sedaj podijo oni. »Kot otrok nisem poznal meta kladiva, zelo dobro pa sem poznal atletiko, ekipne športe, met žogice. Na osnovni šoli je bil zelo prisoten športni duh, vse odmore smo preživeli na igriščih,« je otrokom povedal Primož Kozmus. In nadaljeval: »Doma sem bil na kmetiji, tekal sem gor in dol, mislim, da se je iz te ljubezni do gibanja največ razvilo.« Otroke je pozval, naj se tudi sami čim več ukvarjajo s športom. »Zdrav duh v zdravem telesu prinese uspehe tudi na drugih področjih, ne le v športu,« jim je modro svetoval Primož Kozmus.
Od šolskih igrišč do olimpijske medalje
Nekdanji olimpijski prvak, ki si je že od majhnih nog želel postati profesionalni športnik, je z metom kladiva začel pri petnajstih letih in kmalu postal mlajši mladinski svetovni prvak. »Na svojih prvih olimpijskih igrah v Sydneyju sem bil 38., a tega marsikdo ne ve. Bil sem odlično pripravljen, a trema je naredila svoje,« je otrokom povedal Primož Kozmus. Ljubezen do športa ga je vlekla naprej in osem let pozneje je v Pekingu osvojil zlato olimpijsko medaljo. 21 let treningov, tri do sedem ur dnevno je bilo za njim, pogosto so bile roke črne od kladiva, je otrokom, ki so ga zbrano poslušali, povedal Primož Kozmus.
Na drugi strani sveta nekdo trenira za isti cilj
Voditeljica Alenka Kesar je Primoža Kozmusa povprašala, ali so prišli dnevi, ko je imel vsega dovolj. »Takšnih dni ni veliko, ko pa pridejo, se naučiš, da greš naprej. Na drugi strani sveta nekdo trenira za isti cilj kot ti in če ne treniraš, nazaduješ. Je treba slediti programu in pridno trenirati,« je otrokom razložil Primož Kozmus in jih tako opremil z zavedanjem, da je za dosego ciljev zelo pomembna tudi vztrajnost.
Med otroki tudi bodoči up v metu kladiva
Med učenci je bil tudi Primožev varovanec Žan, ki že dve leti pridno trenira in si močno želi, da bi nekoč stopil po Primoževi poti. »Primož je bil od nekdaj moj vzornik, sedaj, ko ga imamo tu, pa bom še bolj zagnano treniral,« je odločno povedal zbranim in požel glasen aplavz. Še toliko glasnejšega pa, ko je odgovoril na vprašanje Alenke Kesar, ali bo morda nekoč tudi on ambasador akcije Podarite nam modro srce. »Se bom zelo potrudil, da bo tako,« je zbrane navdušil Žan.
To, da si med seboj pomagamo in se družimo, je smisel življenja
Primož Kozmus, ki je otrokom podpisal kar 187 modrih src, se je od otrok poslovil z besedami, ki si jih je dobro zapomniti: »To, da si med seboj pomagamo in se družimo, je vse. To je smisel življenja.« Skupinska fotografija pa bo otrokom ostala v trajen spomin na druženje z olimpijskim prvakom. Kdo ve, morda bo ravno nekdo izmed njih, navdahnjen s Primoževo zgodbo, nekoč nosilec olimpijske medalje.
TUDI OTROCI SO BILI ODLIČNI NOVINARJI
Se spomniš iz šole mojega atija?
Se, seveda, na tekmovanjih je tekel hitreje od mene. (smeh)
Imaš veliko zlatih medalj ali samo eno?
(smeh) Kar nekaj jih imam. A zlata olimpijska je samo ena. Medalj imam nekje 200, od tega približno 100 zlatih. Za veliko tekem niste slišali in na njih se z leti kar pridno nabirajo medalje.
Te bolijo roke, ko vržeš kladivo?
Tudi včasih. Se je zgodilo, da sem imel tudi povsem črno roko. A je bilo grše videti, kot je v resnici bolelo. Zaradi sil, ki se proizvajajo, se pri metu kladiva na roko obesi okrog 400 kilogramov.
Ti je življenje na naši šoli minevalo hitro ali počasi?
Zelo hitro, ker se je veliko dogajalo. Med poukom smo se učili, tudi vi se morate pridno učiti, med odmori pa smo šli vedno na igrišče. S sošolci se še danes dobivamo.
Kako daleč si vrgel kladivo na olimpijskih igrah?
Na prvih v Sydneyju sem vrgel 68 metrov, ko sem zmagal v Pekingu pa 82 metrov. To delajo izkušnje. Tudi na prvih sem bil zelo dobro pripravljen, a trema je naredila svoje. Je treba naprej vztrajati.
Si bil zelo vesel, ko si dobil prvo medaljo?
Zelo vesel. Prvo medaljo sem osvojil na državnem prvenstvu v Kopru, kjer sem bil srebrn. Še danes se je dobro spomnim, marsikatere druge se ne.
Zdaj vsak dan ležite na kavču ali se še kaj ukvarjate s športom?
Kdaj tudi ležim na kavču (smeh). Trenutno sem poškodovan in bolj počivam, a sem sicer vsak dan aktiven, bolj v individualnih športih. Izogibam pa se ekipnih kontaktnih športov, ker sem bil med karirero veliko poškodovan in sem zdaj raje zdrav. Ko vam rečejo, da bodite aktivni, kar poslušajte. Izberite si šport in se gibajte.
Pri katerih letih si dobil prvo medaljo?
Star sem bil petnajst let, če govorimo le o metu kladiva.
In kdaj so ti prvič igrali himno?
To je bilo pa na olimpijskih igrah.
Na katerih olimpijskih igrah si osvojil zlato olimpijsko medaljo?
V Pekingu leta 2008. Te velike zmage so naporne, veliko dela je za teboj. Ko uspeš, morda prvi hip niti ne dojameš. Pride pa za tabo ves ta pomp in je res luštno.
Tudi učiš met kladiva?
Tudi. Zdajle moram paziti nase, ker sem poškodovan. Sicer pa imam to v načrtu in nekateri zelo perspektivni že čakajo na to. Eden je med nami.
Kateri šport ti gre najslabše?
Drsanje. (smeh) Trenira ga moja hčerka.
Bi še treniral, če se ne bi poškodoval?
Bi. Cilj je bil, da bi nastopil še v Tokiu leta 2020. A splet okoliščin je bil takšen, da je bilo dovolj.
Boš še kdaj tekmoval?
V metu kladiva ne, razen morda med veterani.
Kateri je tvoj najljubši spomin na šolo?
Zdaj moram pametno odgovoriti (smeh). Zagotovo druženje s prijatelji in spomin na kakšno vragolijo.
Je bilo veliko treningov pred olimpijskimi igrami?
Veliko. Tako kot gredo starši vsak dan v službo, sem jaz hodil na treninge.
