Dnevnik z Eura: Poročen sem. A ne pojdi v Peru

Ona je tisti večer spila že kakšno preveč, zato ni opazila, da sem potreboval kar nekaj časa za miselno zlaganje vseh koščkov, pa čeprav sem v nasprotju z njo (in tako kot po navadi) izbiral eno in edino »flaško« tistega dneva. Če bi večer tekel vsaj malce drugače, jih verjetno sploh ne bi zložil, toda ko sva s kolegom želela sesti po zelo napornem delovnem dnevu, sva hitro ugotovila, da bova v vsem mestu komajda našla kak prost stol, mize pa gotovo ne. Le malokdo med vami ve (taka je pač naša država in športna usmerjenost v njej), da se je v Franciji po športni plati čas ustavil tudi na dan, ko ni bilo niti ene tekme evropskega prvenstva, kaj šele da bi igrala domača reprezentanca.

Tudi midva nisva imela pojma, a ta dan je prinašal veliki finale elitnega francoskega prvenstva v ragbiju, ki je na jugu te države celo bolj priljubljen od nogometa, gledano v celoti pa je tik za njim. Kot sem se pozanimal naknadno, najbolj gledane tekme rednega dela državnega prvenstva presegajo najbolj gledane tekme ligue 1, končnica je s čimerkoli na domači nogometni sceni neprimerljiva, finale pa še toliko bolj. Zaradi zasedenosti nacionalnega Stade de Francea, kjer ga igrajo poleti, je omenjena Toulon in Racing letos gostil kar sloviti barcelonski Camp Nou, francoski navdušenci nad tem športom so ga – pomislite – napolnili do zadnjega kotička, vzdušje na ulicah mest dežele galskih petelinov pa je zaostajalo le za vzdušjem med nastopi francoske reprezentance na Euru, medtem ko je po vseh kriterijih preseglo tovrstne športne užitke v času ostalih tekem tega turnirja.

In ker je življenje sestavljeno iz pogosto neverjetnih naključij, sem iz omare potegnil jopico, ki sem jo pred šestimi leti kupil na svetovnem nogometnem prvenstvu v Južni Afriki in kakršno so takrat nosili člani tamkajšnje ragbi reprezentance. Pravijo jim springboksi, jopica ima zato na rokavu južnoafriško antilopo z natanko takšnim angleškim poimenovanjem in ravno ta antilopa je bila tisto, v kar se je ob poti mimo hladilnika na stranišče zaletela opita mladenka.

Bilo je med polčasom, Toulon, za katerega – kot ste verjetno uganili – igra južnoafriška legenda Habana, je zanesljivo vodil, Francozinji pa je bilo relativno vseeno. "Prihajam iz Clermont-Ferranda, obožujem ragbi, navijam pa seveda za tamkajšnji klub," je dejalo dekle, ki kot sem izvedel pozneje, v Amiensu dela kot mikrobiologinja na temu primernem inštitutu. V pogovoru sem lahko enakovredno sodeloval iz dveh razlogov. Prvič, velik del prvega polčasa sem bil v množici videti totalni čudak in sem še najbolj spominjal na povprečnega obiskovalca slovenskih lokalov, ki namesto v sogovornikove oči bulji v ekran mobilnega telefona.

Zvedavost mi ni dala miru, hotel sem čim več podatkov o tekmi in francoski ligi na splošno, ob tem pa sem med drugim izvedel, da je ekipa iz Clermont Ferranda v polfinalu po podaljšku izgubila za eno samo točko. S tem (zame) nekaj minut starim podatkom in primerno interpretacijo sem jo vrgel na rit, pod točko dve pa sta nekaj dodali splošna razgledanost in obisk tega mesta pred več kot desetletjem. Kar nekaj vem o vulkanih tamkajšnjega Centralnega masiva, o črni katedrali iz vulkanskega kamna in da je tam dom slovitega francoskega proizvajalca pnevmatik z belim debeluhom v logotipu.

V resnici se ne čudim, da je pred začetkom drugega polčasa za našo mizo pripeljala svojo družbo, v kateri je bil tudi njen fant. Precej bolj pa sem bil presenečen, ko se je po koncu tekme, na kateri je s preobratom v režiji legendarnega novozelandskega kapetana Dana Carterja slavil Racing, nagnila k meni in mi, medtem ko je bil fant na stranišču, prišepnila. "Ne maram ga več, pravzaprav ga komaj prenašam. Kmalu bo moj bivši, toda kaj, ko imava za avgust plačane počitnice v Peruju. Misliš, da ne bi smela iti?" je tokrat ona na rit vrgla mene in za zlaganje koščkov sem spet potreboval nekaj časa. "Peru je super, tam sem bil predlani na poročnem potovanju in verjetno od tam prihaja moja hčerka," sem hitro dejal, ker se mi je šepetanje zdelo nekoliko preveč zapeljivo. "Ob tem pa mislim, da ne bi smela iti. Če me že vprašaš," sem še dodal, dobil nasmeh, rahlo kimanje, kratko mahanje z roko in slovo brez besed. Čez tri sekunde je nisem več videl, od tedaj prav tako ne, pa si mislite, kar si hočete.