Gre za 25-letnega Patrika Elerja, ki je bil s štirinajstimi doseženimi zadetki četrti najučinkovitejši igralec tekmovanja. To mu je uspelo kljub temu, da je sezono končal že v začetku aprila, ko si je huje poškodoval gleženj.
PATRIK ELER
rojen: 13. junija 1991
država: Avstrija (Innsbruck)
šport: nogomet
klub: FC Wacker Innsbruck
Po koncu prvenstva je zapustil Austrio Klagenfurt, v kateri je bil tri sezone, in odšel v Wacker Innsbruck. S slednjim je podpisal triletno pogodbo z možnostjo podaljšanja še za eno leto. Zanimivo pa je, da napadalec iz Šempetra pri Novi Gorici v domovini nikoli ni igral višje kot v tretji ligi, še pred tremi leti je celo redno hodil v službo.
Dodamo lahko, da je v prejšnjem krogu zabil prvi prvenstveni gol za svoj novi klub.
Kako je prišlo do tega, da ste se pred tremi leti odločili za odhod v Avstrijo?
Igral sem v tretjeligašu Adrii Miren, v kateri je bil trener Jože Prelogar. Ko je odšel v Austrio Klagenfurt, me je povabil s sabo. Sprva sem šel na neke vrste preizkus, opravil sem nekaj treningov, in so me vzeli.
V tistem času ste bili zaposleni.
Da, delal sem v Iskri, kjer sem po podpisu pogodbe s celovškim klubom dal odpoved.
Ste imeli še kakšno drugo ponudbo?
Ne, ne, to je bila edina ponudba.
V Sloveniji ste bili član dveh klubov, Renč in Adrie Miren, tako da sploh niste okusili igranja v prvi ali drugi ligi.
Tako je, poleg tega sem bil v mlajših selekcijah še član Gorice.
Je bil nogomet za vas bolj hobi?
V tretji ligi ni dovolj denarja, tako da sem moral ob igranju nogometa tudi delati. Druge možnosti preprosto ni bilo, zato je bilo v tistem času delo pomembnejše. Sicer sem si vedno želel igrati nogomet, nato pa je prišla možnost odhoda v Celovec. Ko se mi je to ponudilo, ni bilo druge kot dati odpoved in oditi v Avstrijo.
Prišlo je do nekaterih pogovorov z Olimpijo, o čemer se je pisalo, vendar je ta možnost na žalost padla v vodo. Nikakor ne morem reči, da ta opcija ni bila zanimiva.
Ste imeli kaj pomislekov pred odhodom v tretjo avstrijsko ligo?
Ne, prav nobenih pomislekov nisem imel. V avstrijski tretji ligi je lažje živeti od nogometa.
Pri 22 letih ste torej prvič odšli v tujino. Se vam prej nikoli ni ponudila možnosti za odhod v katerega od slovenskih prvoligašev?
Ne, nikoli ni bilo nobene priložnosti za kaj takega. Pred prihodom v Adrio Miren leto in pol celo sploh nisem igral nogometa, imel sem triizmensko delo, tako da je bilo to praktično nemogoče. Takrat niti nisem vedel, kaj bo z nogometom. V Adrii sem spet začel trenirati, v tisti sezoni sem zabil 13 ali 14 golov in trener Prelogar me je vprašal, ali bi odšel v Austrio Klagenfurt. Takrat je šel v Celovec tudi Marko Rojc, tako da mi je bilo še malo lažje.
Z odhodom v Avstrijo se vam je življenje povsem spremenilo.
Da, lahko bi tako rekel. (smeh)
Kakšna je razlika med slovenskim tretjeligaškim in avstrijskim tretjeligaškim oziroma drugoligaškim prvenstvom?
V avstrijski tretji ligi se več trenira, tam smo vadili dvakrat na dan, medtem ko je pri nas to tekmovanje na precej bolj amaterski ravni in se trenira trikrat do štirikrat na teden plus tekma. Poleg tega se v Avstriji igra veliko bolj na moč. Kar zadeva drugoligaško tekmovanje, je še bolj kakovostno, v njem je nekaj ekip, ki bi lahko igrale tudi med elitnimi avstrijskimi klubi. Lahko dodam, da bo letošnje prvenstvo zelo pestro, saj so se vse ekipe močno okrepile.
Očitno ste se zelo hitro navadili na avstrijski nogomet.
Da, s prilagajanjem nisem imel nobenih težav, mogoče mi ustreza tak slog nogometne igre.
Austria Klagenfurt je preteklost, klub je imel določene težave in izpadel iz druge lige.
Klub je imel nekaj težav z denarjem, poleg tega ni dobil licence za igranje, vendar pa ne vem natančno, zakaj je ni dobil. Mislim, da nihče ne ve, zakaj je prišlo do tega.
Po koncu sezone ste bili prost igralec brez odškodnine, ali je obstajala kakšna možnost, da bi odšli rang višje?
Bolje je iti postopoma, korak za korakom. Seveda bi si želel iti v prvo ligo, prišlo je tudi do nekaterih pogovorov, vendar ni bilo nič konkretnega. Bi pa dodal, da bi se po pogovorih z Wackerjem težko odločil za kateri drug klub.
Kdo pa se je zanimal za vas?
Že pozimi se je zame zanimal Ried. Tja bi lahko odšel za pol leta na posodo, a me to ni zanimalo. Želel sem do konca pomagati Austrii Klagenfurt. Klicali so me iz WAC-a, pogovarjali smo se, vendar sem se raje odločil za Wacker Innsbruck.
Obstajala je tudi možnost, da bi se vrnili v Slovenijo, za vas se je zanimala Olimpija.
Prišlo je do nekaterih pogovorov, o čemer se je pisalo, vendar je ta možnost na žalost padla v vodo. Nikakor ne morem reči, da ta opcija ni bila zanimiva, toda nisem imel časa, v klubu so me čakali, da rešim stvari, in sem moral iti naprej.
Verjetno vam je bilo težko najti klub, ker ste bili poškodovani.
Največja težava je bila, ker nisem vedel, ali bom dobil klub ali ne. Poškodovanega igralca težko kdo vzame.
Aprila ste si poškodovali gleženj, a to je zdaj preteklost, v uvodnem krogu ste odigrali prvih deset minut.
Da, aprila sem si poškodoval gleženj, natrgane sem imel tri vezi, ena je bila strgana, poleg tega sem imel še počeno ovojnico. Rehabilitacija je bila kar dolgotrajna in zelo naporna, a zdaj je že vse v redu.
V moštvu imate najboljšega strelca lanske sezone, 35-letnega in 190 centimetrov visokega Thomasa Pichlmanna. Sta podoben tip igralca, lahko igrata skupaj?
Nisva konkurenta, mislim, da lahko igrava skupaj. On je malo močnejši in zna odlično zadržati žogo, jaz pa rad malo sprintam, mislim, da bi se lahko odlično dopolnjevala. Je pa vse odvisno od trenerja, upam, da bom po poškodbi kmalu spet dobil večjo minutažo. Vseeno se mi še vedno pozna, da sem bil kar dolgo zunaj pogona, večino časa sem delal s kondicijskim trenerjem. Tukaj se vrhunsko trenira, manjkajo mi samo minute, drugače menim, da sem dobro pripravljen.
Wacker Innsbruck je zadnjo sezono končal na tretjem mestu, kakšne cilje imate letos?
Naš prvi cilj je napredovanje v prvo ligo.
Kakšen klub je Wacker Innsbruck?
Klub je zelo ambiciozen, kar je bil eden od razlogov, da sem se odločil za prihod. Poleg tega je odlično organiziran.
V tretji ligi ni dovolj denarja, tako da sem moral ob igranju nogometa tudi delati. Druge možnosti preprosto ni bilo, zato je bilo v tistem času delo pomembnejše.
Prej ste bili v Celovcu, zdaj ste v Innsbrucku, je v teh dveh mestih nogomet šport številka ena?
V Celovcu je bil šport številka ena hokej. Tam je občina ves denar dajala hokejskemu klubu. V Innsbrucku pa se mi zdi, da je nogomet šport številka ena, tudi na tekme hodi po šest, sedem tisoč ljudi, včasih tudi več.
Ste bili na kakšni hokejski tekmi?
Ne, ne, hokej me ne zanima. (smeh)
Kaj pa smučarski skoki, Innsbruck je tretja postaja novoletne turneje?
Smučarski skoki so tu izjemno priljubljeni, lahko rečem, da živim približno petsto metrov od skakalnice.
Za Tirol je včasih igral Aleksander Knavs.
Tu se ga še vedno spominjajo.
Kako ste se navadili na življenje v Avstriji?
Na življenje v Avstriji sem se hitro navadil, ni neke pretirane razlike v primerjavi s Slovenijo. Edina težava, ki sem jo imel na začetku, je bil jezik. Nemščine nisem niti malo obvladal. V prvi sezoni, ko je bil trener Prelogar, je niti nisem potreboval, nato pa sem se je naučil, z jezikom zdaj nimam težav, imam se za dobrega turista. (smeh)
Kje je največja razlika v primerjavi s Slovenijo?
Še največja razlika je v cenah, ki so v Avstriji precej višje kot pri nas. Recimo v Innsbrucku so stanovanja najdražja v državi.
Na začetku niste govorili nemščine, kako pa je v Avstriji z angleščino?
Z angleščino se kar da preživeti, toda Avstrijci radi vidijo, da govoriš njihov jezik, potem te tudi bolj spoštujejo.
Kakšno mesto je Innsbruck?
Če ga primerjam s Celovcem, kjer sem živel prej, je po površini nekoliko manjši, ima pa več prebivalcev. V Celovcu živi okoli 90 tisoč ljudi, medtem ko jih je v Innsbrucku okoli 125 tisoč. Drugače pa je Innsbruck lepo mesto, urejeno, okoli njega so gore, kar mi je zelo všeč.
V katerem delu mesta živite?
Živim slabih sto metrov od stadiona, vse imam blizu, saj Innsbruck ni velik. Z avtom si v petnajstih minutah z enega do drugega konca.
Živite v stanovanju ali hiši?
V stanovanju, ki mi ga je priskrbel klub.
Je bilo težko najti primerno stanovanje?
Mislim, da se stanovanja ne dobi tako lahko. V klub sem prišel kot zadnji in takrat sta bili na voljo samo dve stanovanji. Sem pa z njim zadovoljen.
Pred prihodom v Adrio Miren leto in pol celo sploh nisem igral nogometa, imel sem triizmensko delo, tako da je bilo to praktično nemogoče. Takrat niti nisem vedel, kaj bo z nogometom.
Kako veliko je stanovanje in koliko znaša najemnina?
Stanovanje je veliko okoli 65 kvadratnih metrov, mesečna najemnina zanj pa znaša 750 evrov in jo plačuje klub.
Vas ljudje prepoznajo, če se sprehodite po mestu?
Da, prepoznajo me tudi v Innsbrucku, čeprav sem tu šele kratek čas. Občasno se zgodi, da me kdo ustavi, včasih mi plačajo kavo. (smeh) Klub ima veliko navijačev, je zelo priljubljen med ljudmi, zato smo nogometaši malo bolj prepoznavni. Poleg tega ima Wacker Innsbruck veliko sledilcev na facebooku in drugih družbenih omrežjih. Očitno sem si ustvaril določeno ime, v klubu so me zelo dobro sprejeli in glede tega lahko povem samo dobre stvari.
Katero je za vas najbolj vroče gostovanje?
Ne vem, verjetno je bilo najbolj vroče gostovanje ravno v Innsbrucku. Na tej tekmi je bilo veliko ljudi in tudi vzdušje je bilo zelo dobro.
To je bilo takrat, ko ste zadeli za izenačenje.
Včasih se soigralci malo pošalijo na ta račun, pravijo: 'Hvala, ker si zabil svojemu klubu.' (smeh)
Kako gledajo na vas kot na Slovenca, kako Avstrijci poznajo Slovenijo?
V Celovcu najbolj poznajo Ljubljano. V šali včasih pravijo 'Jugo, Jugo', ampak nimam občutka, da bi name gledali zviška. Ljudje so v redu.
Ali zaradi vašega imena in priimka včasih mislijo, da ste Avstrijec.
Da, tudi to se je že zgodilo. Moji sosedi v Innsbrucku so iz Bosne in Hercegovine, ko so videli ime in priimek, so mislili, da sem Avstrijec. In ko so me slišali govoriti, so bili zelo presenečeni.
Ste se v Avstriji morda srečali s kriminalom? Ste morda doživeli kakšno neprijetno izkušnjo, ki ni povezana z nogometom?
Ne, nič takega nisem doživel.
Se močno pozna gospodarska kriza? Je na ulicah dosti brezdomcev, beračev?
Ni tako kot v Sloveniji, v Avstriji ljudje ne jamrajo, da težko shajajo skozi mesec. Plače so dobre, tudi v trgovini se da dobro priti skozi, če malo gledaš, kaj kupuješ.
Kako vam je všeč avstrijska hrana? Obstaja kakšna njihova jed, ki vam je še posebej pri srcu?
Večinoma si kuham sam, ven grem jest občasno s kakšnim soigralcem.
Če kdo iz Slovenije pride k vam na obisk, kaj želi najprej videti oziroma kaj mu najprej pokažete?
Ravno v kratkem naj bi dobil obisk. V Innsbrucku je veliko gondol, s katerimi se lahko pelješ v hribe, v bližini so jezera, potem so tu restavracije, kazinoji, skakalnica, precej je stvari, ki se jih izplača videti, ampak še nisem bil veliko naokoli.
Kakšno je nočno življenje v Celovcu oziroma Innsbrucku?
V Celovcu nismo hodili ven, šli smo samo skupaj ob koncu sezone, drugače pa se večinoma dogaja ob petkih. Ker je tako drago, gredo ljudje navadno ven enkrat na teden.
Koliko recimo stane pivo?
Pivo stane okoli 3,8 evra.
Ko se mi je ponudila možnost odhoda v Austrio Klagenfurt, ni bilo druge kot dati odpoved in oditi v Avstrijo.
Kaj počnete, ko imate kakšen dan prosto?
Včasih grem na sprehod, včasih v nakupovalno središče in podobne stvari.
Ste spoznali kakšnega Slovenca v Avstriji?
V Celovcu dela veliko Slovencev, da bi kakšnega spoznal, tega pa nisem.
Morda poslušate avstrijsko glasbo?
Ne, ne poslušam, tudi v slačilnici ne poslušamo avstrijske glasbe. (smeh)
Kako bi opisali Avstrijce?
Super so, zelo so v redu, prijazni, ustrežljivi, hitro te sprejmejo. Nikoli nisem doživel ničesar slabega. Vselej se želijo pogovarjati s tabo, ti pomagati.
Kakšne pa so Avstrijke?
Nikoli nisem imel stika z njimi. (smeh)
Kaj vas je najbolj navdušilo v Avstriji?
Težko bi karkoli posebej izpostavil, vse mi je lepo, tako pokrajina kot njihov način življenja.
Je kaj takega, kar vas tam moti?
Prav nič.
Najbolj smešen ali čuden dogodek, ki ste ga doživeli v Avstriji?
Ko sem dal intervju v nemščini, sem včasih uporabil kakšno angleško besedo, enkrat pa mi je 'izletela' tudi slovenska. Takrat so se vsi smejali, vedeli so, da gre za slovensko besedo, niso pa poznali njenega pomena. (smeh)
Avstrijci so razočarali na Euru, veste, kakšen je bil odziv v državi?
Med evropskim prvenstvom se je veliko dogajalo, ljudje so po ulicah hodili z zastavami. Na mestnih trgih se je prek velikega platna skupinsko gledalo tekme. So pa bili Avstrijci po izpadu iz skupinskega dela tekmovanja precej razočarani, ampak če sem povsem iskren, se nisem preveč posvečal temu.
Stari ste 25 let, kakšni so vaši načrti za naprej?
Za zdaj je načrt, da bi čim dlje ostal v Innsbrucku. Je pa jasno, da bi rad šel še naprej. Upam, da se nam bo uspelo uvrstiti v prvo ligo, to bi bil res dober izziv in v tem primeru verjetno ne bi zapustil kluba, ker je dobro organiziran in se tu odlično počutim. Prva želja pa je, da bi si izboril mesto v udarni enajsterici.
Med evropskim prvenstvom se je veliko dogajalo, ljudje so po ulicah hodili z zastavami. Na mestnih trgih se je prek velikega platna skupinsko gledalo tekme.
Ste bili kdaj v stiku s kom z NZS?
Ne, nikoli. Seveda si želim igrati za reprezentanco, to je želja vsakega nogometaša. S tem se ne obremenjujem, saj menim, da moram igrati v prvi ligi, da bi lahko upal na klic. Ne mudi se mi nikamor, čeprav nimam več dosti časa. (smeh)
Ste kdaj razmišljali o tem, da bi po končani karieri mogoče živeli v Avstriji?
Ne, nikoli, Slovenije ne zamenjam za nobeno državo.
