Odtlej je minilo osem let, gorenjski napadalec je vmes žogo brcal na Hrvaškem, v Belgiji, se vrnil v matični klub, zadnje leto in pol pa je preživel pri avstrijskem drugoligašu Austrii Salzburg.
Pretekla sezona je bila ena najboljših v njegovi karieri, po njej pa mu je potekla pogodba s Salzburžani, ki so jih medtem zaradi denarnih težav vrgli v tretjo ligo, tako da je pred njim zelo zanimivo poletje. Trenutno pa trenira z ljubljansko Olimpijo.
UROŠ PALIBRK
rojen: 22. marca 1992
država: Avstrija (Salzburg)
šport: nogomet
klub: Austria Salzburg
Kako je prišlo do tega, da ste se lani februarja odločili za odhod v Avstrijo?
Tri mesece pred tem sem treniral z Olimpijo, ampak takrat je bila situacija v klubu kar zapletena. Medtem sem se že začel pogovarjati z nekaj avstrijskimi klubi. Sredi januarja so me klicali iz Austrie Salzburg in za nekaj dni sem odšel tja. Malo pred koncem prestopnega roka sem šel še enkrat, in čeprav nisem bil pripravljen, sem odigral eno prijateljsko tekmo ter zadovoljil trenerjev okus. Slednjemu me je priporočil moj zastopnik. Potreboval sem nekaj časa, da sem se pripravil, ampak sem hitro ujel pravi ritem.
Austria Salzburg je takrat nastopala v tretji ligi, ste imeli zaradi tega kaj pomislekov?
Že na začetku sem bil med najboljšimi igralci v ekipi. Lahko povem, da je zahodna skupina tretje avstrijske lige še najslabša, center in vzhod sta precej bolj kakovostna. Za igranje v tretji ligi sem se odločil, ker je bil klub ambiciozen, želeli so si napredovati v višji rang tekmovanja. Takrat so bili prvi na lestvici, ponudili so mi enoinpolletno pogodbo, veljavna pa je bila samo v primeru, če bi prišli v drugo ligo. Ker sem bil telesno slabše pripravljen, sem se odločil, da bom pol leta igral v tretji ligi, da pridem k sebi in se pripravim za drugo ligo.
Ste imeli v tistem času še kakšno ponudbo?
Nič konkretnega. Lahko bi šel v katerega od avstrijskih tretjeligašev, a je bila Austria Salzburg najboljša možnost.
Kmalu sem postal polnoleten, imel denar, živel hitro, nisem se znal ustaviti, da bi koga poslušal, življenje se je odvijalo kot v filmu.
V tujino ste se odpravli že pri šestnajstih, ko vas je v svoje vrste zvabil Milan. Se vam zdi, da ste šli prezgodaj?
Če povem po pravici, niti ne vem, kaj bi glede tega svetoval mladim nogometašem. Veliko stvari je odvisnih od vsakega človeka posebej, od njegovega značaja, zrelosti, discipline in marsičesa drugega. V mojem primeru bi bilo mogoče bolje, da bi še kakšno leto ostal v Sloveniji. Prvo leto je bila v Italiji z mano mama in takrat je bilo vse v redu, potem pa sem živel sam. Pri sedemnajstih sem se moral spopadati s celim svetom, na kar nisem bil pripravljen. Takrat sem mogoče sprejel nekaj napačnih odločitev in se napačno odzval na nekatere stvari, kar me je verjetno čez nekaj let stalo. Kmalu sem postal polnoleten, imel denar, živel hitro, nisem se znal ustaviti, da bi koga poslušal, življenje se je odvijalo kot v filmu. Zdaj sem odrasel, in ko pogledam nazaj, mi ni žal za nič. Je, kakor je, s tem se ne obremenjujem, saj bi se to lahko poznalo v prihodnosti.
Kakšen občutek vas preveva, ko vas označijo za nekdanji veliki up slovenskega nogometa?
Nikoli nisem poslušal komentarjev, te stvari me ne vržejo s tira. Vem, kakšno je ozadje, in ustvaril sem si neko sliko, iz tega sem potegnil več dobrih kot slabih stvari.
V Milanu vam ni uspelo, rdeče-črni so vas posojali naokoli, tudi v Rijeko in Lierse, nazadnje vas je 'rešil' vaš Triglav, kjer ste se vrnili med žive.
Prva posoda v Viareggio je bila tista, po kateri je šlo vse navzdol. Pozneje sem sicer še imel nekaj priložnosti, ampak to je bilo usodno. Direktor omenjenega italijanskega tretjeligaša je klub in situacijo v njem predstavil tako, da ni imel nobene zveze z realnostjo. V Viareggiu so novačili mlade igralce, saj so od zveze za njih dobili denar, med 40 in 60 evrov za odigrano minuto, odvisno od igralčeve starosti. Ko imaš mlado ekipo, se tako v sezoni nabere kar precej denarja in klub je živel na tak način. Tako je soigralec igral 55 minut, preostanek tekme jaz in klub je dobil denar za oba. Zato sem bolj ali manj igral samo v zadnji tretjini tekem. Imeli smo mlado moštvo in posledično nisem prihajal v priložnosti, kar mi pri 19 letih nikakor ni ustrezalo. Potem sem šel v Rijeko, kjer smo imeli prav tako slabo ekipo, sledil je odhod v belgijski Lierse, kjer sem padel v neko depresijo. Moštvu sem se pridružil, ko je bila sezona že v teku, nisem imel prijateljev, soigralci so bili v glavnem poročeni, zelo verni, veliko je bilo Maročanov in Egipčanov, tako da mi je bilo zelo težko. Zdržal sem sedem mesecev in se vrnil v domovino, pavziral pol leta, nato pa odšel v Triglav, kjer sem se spet nekako našel. Po izpadu v drugo ligo je sledil odhod v Avstrijo.
Za vami je dobra sezona, na 28 tekmah ste zabili šest golov in imeli dve podaji.
Zadovoljen sem s sezono, v kateri sem imel ob koncu jesenskega dela nekaj smole s poškodbo. Klub mi je ostal dolžen nekaj plač, poleg tega so ga zaradi dolgov in kazni nogometne zveze že decembra vrgli v tretjo ligo. Takrat je ekipa nekoliko razpadla, do februarja nismo vedeli, ali bomo lahko igrali do konca sezone. Izšlo se je, odigrali smo dobro in lahko rečem, da sem v tej sezoni dobil to, kar sem potreboval.
Kakšna je razlika med slovensko in avstrijsko drugo ligo?
Maribor in Olimpija sta nad to ravnjo, prvih pet klubov v avstrijski drugi ligi pa bi lahko igralo v slovenskem prvenstvu.
Kakšen klub je Austria Salzburg, ki so ga navijači ustanovili leta 2005 kot odgovor na Red Bull Salzburg?
Navijači so ga ustanovili skupaj z direktorjem Gerhardom Stögerjem, ki so ga lani decembra spravili iz kluba. Kolikor je naredil dobrega, je naredil tudi slabega, klub je pustil v precejšnjih dolgovih, tako da bo Austria Salzburg verjetno potrebovala dve, tri sezone, da se vrne na stara pota. Sicer pa je bil na naših domačih tekmah stadion, ki sprejme slabih dva tisoč gledalcev, vedno poln.
V Salzburgu imajo državnega prvaka v nogometu in hokeju, kateri šport je bolj priljubljen?
Bolj priljubljen je nogomet. Čeprav naši navijači nikakor ne marajo Red Bulla, sam s tem nimam težav in sem si v živo ogledal tako tekme njihovega nogometnega kot hokejskega kluba.
Kako pa je s priljubljenostjo smučanja in smučarskih skokov?
Oba športa sta zelo priljubljena. Meni je bilo sploh všeč, ker je Peter Prevc serijsko zmagoval; jaz sem bil vesel, Avstrijci pa žalostni. Tudi če me niso vprašali, sem rekel, da sem iz Slovenije. (smeh)
Kako ste se navadili na življenje v Avstriji, se kaj razlikuje od tega, ki ga poznamo v Sloveniji?
Malo je drugače, a ni večje razlike, le standard je v Avstriji nekoliko višji. Salzburg me spominja na Ljubljano, poleg tega se mi ni bilo težko prilagoditi, ker tu živi tudi moj bratranec, s katerim sva skupaj odraščala. Odlično sem se privadil na tukajšnje življenje; če ne bi bilo prej omenjenih težav v klubu, bi bilo res vse v najlepšem redu.
Ste imeli kaj težav s komunikacijo?
Nemščine še danes ne govorim tekoče. Vpisal sem se na tečaj, a sem zaradi priprav in treningov precej manjkal. V Salzburgu imam veliko prijateljev iz nekdanjih republik bivše Jugoslavije, tako da nemščine niti ne potrebujem vedno, lahko se sporazumevam tudi z angleščino, ki jo govorijo vsi. V Italiji je bilo drugače, tam sem se moral naučiti njihovega jezika.
Kakšno mesto je Salzburg?
V Mozartovem mestu živi okoli 150.000 prebivalcev, tu so doma Red Bull ter avstrijska prvaka v nogometu in hokeju. Vedno se govori o Salzburgu, ko sem prihajal, sem videl fotografije, kjer se je zdel zelo lep in velik. Po letu in pol pa lahko rečem, da je Ljubljana veliko bolj atraktivna.
V katerem delu mesta ste živeli?
Blizu središča mesta, približno tri minute stran. Gre za miren predel, ki je obdan z reko in gozdom.
V stanovanju ali v hiši?
V stanovanju v manjšem stanovanjskem bloku.
Je v Salzburgu težko najti primerno stanovanje?
S tem ni težav, so pa stanovanja dražja kot v Sloveniji. Najemnina za dvosobno, neopremljeno stanovanje v središču mesta znaša dobrih 750 evrov.
Vas ljudje prepoznajo, če se sprehodite po mestu?
Včasih se najde kdo, ki me prepozna, saj imamo tudi mi precej navijačev. Na tekmi z Lieferingom je bilo denimo štiri tisoč naših navijačev, tako da obstaja nekaj ljudi, ki niso prestopili na Red Bullovo stran.
Ste imeli na voljo klubski avto?
Imamo klubske avtomobile, ampak plačujemo lizing 230 evrov na mesec. Edina pozitivna stvar pri tem je, da na koncu lahko avto odkupiš.
Kakšni vozniki so Avstrijci?
Kadar zapade malo dežja, so neverjetne kolone. Promet v Salzburgu je ob grdem vremenu katastrofalen, podoben kot pri nas, ko sneži. (smeh) Sem pa v enem letu dobil osem kazni. (smeh) Prometne nesreče nisem imel, dobil sem jih za napačno parkiranje in prehitro vožnjo. Kazni so nizke, najvišja je bila dvajset evrov.
Kako so bila videti vaša gostovanja, katero je bilo najbolj vroče?
Za navijače je najbolj vroče gostovanje derbi z Innsbruckom. Drugače pa so zelo zanimivi dvoboji z Lieferingom, ki je druga ekipa Red Bulla. Prvega v sezoni si je v živo ogledalo sedem tisoč gledalcev, od tega je bilo štiri tisoč pravih navijačev našega kluba.
Kako so Avstrijci gledali na vas kot Slovenca?
Za njih sem Jugo, tako gledajo na nas. Ni pomembno, ali si iz Slovenije ali na primer Črne gore, za njih je vse isto. Ne bom rekel, da so nacionalisti, nekateri te lepo sprejmejo, spet drugi bi raje videli, da bi namesto tebe igral kakšen domač nogometaš. Vendar po tej plati nisem imel nobenih težav.
Ste se v Avstriji morda srečali s kriminalom? Ste morda doživeli kakšno neprijetno izkušnjo, ki ni povezana z nogometom?
Ne, nič takega se mi ni zgodilo. Nič drugače ni kot pri nas, mogoče je v Avstriji še manj kriminala kot v Sloveniji.
Kako v Salzburgu občutijo begunsko krizo?
Kadar sem šel v München, sem moral iti naokrog, ker je na mejnem prehodu velika gneča. Bilo je kar pestro, begunci so bili štiri mesece na železniški postaji. Pred kakšnim letom je bil približno pet minut od mene azilantski center, tako da se je kar dogajalo. V zadnjih dveh mesecih so se stvari nekoliko umirile, tako da beguncev sploh nisem več videl.
Se močno pozna gospodarska kriza? Je na ulicah dosti brezdomcev, beračev?
Niti ne. Ni tako, da ljudje ne bi imeli denarja. Če delaš, ga imaš, če ne delaš, ga nimaš. Pri nas ga včasih nimaš, tudi če delaš.
V Slovenijo se niste veliko vračali.
Ne, življenje sem imel v Salzburgu, zato se nisem želel preveč vračati, čeprav je bilo res blizu. Včasih sem delal to napako, da sem bil veliko doma, toda potem sem ob vrnitvi nekoliko preveč razmišljal o tem, kaj počnejo prijatelji, to pa nikakor ne more biti koristno.
Kakšna je razlika v cenah, če jih primerjamo z našimi trgovinami in restavracijami?
V trgovinah ni večjih razlik v ceni, mogoče je Avstrija malo dražja, medtem ko je Nemčija cenejša, večkrat grem po nakupih v München.
Kakšno je nočno življenje v Salzburgu?
Nekaj se dogaja, ampak ni nič posebnega, je nekaj lokalov in diskotek. Lahko rečem, da je v Ljubljani precej bolj pestro.
Ste brali avstrijske časopise?
Slabo, saj že slovenskih ne berem. Soigralcem sem rekel, naj me pokličejo, če je v časopisu kakšna moja fotografija ali če je napisano kaj slabega, ostalo me ni zanimalo. (smeh)
Kako bi opisali Avstrijce?
Miren narod, zelo so disciplinirani, delovni. Malo so potegnjeni vase, niso ravno veseljaki, čeprav se ob koncu tedna znajo sprostiti in si privoščijo zabavo. Rekel bi, da so nekoliko bolj sproščena verzija Nemcev. (smeh)
Kakšne so pa Avstrijke?
Meni so ženske povsod dobre. (smeh)
Najbolj sem bil navdušen, ko sem izvedel, da imam trinajsto in štirinajsto plačo, ampak težava je, da nisem dobil nobene od njiju. (smeh)
Kaj vas je v Avstriji najbolj navdušilo?
Najbolj sem bil navdušen, ko sem izvedel, da imam trinajsto in štirinajsto plačo, ampak težava je, da nisem dobil nobene od njiju. (smeh)
Klub vam je ostal dolžen nekaj denarja, ga boste sploh dobili?
S soigralci smo podpisali dokument, saj niti ne vem, kako natančno gre vse skupaj. Država bo terjala klub, vendar mislim, da tega denarja ne bom videl v celoti. Verjetno bom prejel 80 odstotkov od treh plač, brez premij. Nekaj denarja bom dobil, nekaj izgubil. Tudi sicer plače v drugi ligi niso nič posebnega, je pa res, da imajo nekateri igralci dobre, denimo v Lieferingu in kakšni izkušenejši fantje v drugih klubih. Zato jih veliko raje igra v tretji ligi, kjer dobijo okoli tisoč evrov na mesec, s premijami tudi do tisoč petsto, poleg tega pa lahko še delajo in prejemajo redno plačo. Z igranjem v drugi ligi težko zaslužijo dovolj za lažje življenje po koncu kariere.
Ali imajo Avstrijci mogoče kakšno razvado, ki se nam zdi čudna?
Meni je čudno, da ves čas pijejo pivo. (smeh)
Stari ste 24 let, kakšni so vaši načrti za naprej?
Veliko je odvisno od poletnega prestopnega roka, ki bo zame nekakšna prelomnica. Ker prihajam iz druge avstrijske lige, ne morem upati na ne vem kaj, a sem pripravljen za kakšno večjo stvar. Telesno sem odlično pripravljen in upam, da bom našel kakšen dober klub za naslednjih nekaj let, ko bi moral igrati najboljši nogomet v karieri.
Ste kdaj razmišljali o tem, da bi po koncu kariere morda živeli v Avstriji?
Vse je možno. V letu in pol v Salzburgu mi ni bilo niti enkrat težko, Avstrija je name naredila dober vtis. Ne rečem, da si želim živeti v Avstriji, toda ne bi bilo neverjetno, če bi končal v naši severni soseščini.
