Del ekipe, ki bi se lahko zapisala v zgodovino ljubljanskega kluba, je tudi Ricardo Alves.
RICARDO ALVES
rojen: 25. marec 1993
država: Portugalska (São João de Ver)
šport: nogomet
klub: Olimpija
Dvaindvajsetletni Portugalec se je zeleno-belim pridružil pred začetkom sezone, ko je z njimi podpisal triletno pogodbo. Vezist prihaja iz São João de Vera, nogometnih veščin se je med drugim učil tudi v mladinski ekipi Porta, pred prihodom v Ljubljano pa je branil barve Dinama iz Bukarešte. Na dozdajšnjih sedemnajstih tekmah Prve lige Telekom Slovenije je zbral dva gola in tri podaje.
Kakšna je vaša življenjska zgodba?
Upam, da se bo moja prava življenjska zgodba začela zdaj. Moja preteklost je sicer v redu, ampak se trudim, da bi bil še boljši. Olimpija je dober klub zame in za mojo prihodnost, lahko bi rekel, da je odlična odskočna deska za naprej. Najbolj pomembno pa je, da osvojimo naslov državnega prvaka.
Portugalska je nogometna država, zakaj ste jo zapustili že tako zgodaj?
Veste, na Portugalskem se je mladim igralcem zelo težko prebiti v ospredje. Mogoče je zdaj malo bolje, toda vseeno. Pred približno dvema letoma so odgovorni v klubih priložnost za igro raje dajali tujcem in bolj izkušenim nogometašem. Za primer vam lahko navedem Andreja Gomesa, pri Benfici ni imel večje minutaže, ni igral veliko, nato se je preselil v Španijo k Valencii. Tam je zdaj povsem drugače, redno igra v elitnem španskem prvenstvu, prav tako je igral v ligi prvakov. To je samo en primer tega, kar sem omenil na začetku, jih je pa seveda še več.
Najprej ste odšli v Romunijo, kjer ste igrali za Dinamo iz Bukarešte.
Približno šest mesecev sem bil brez kluba. Nato me je poklical zastopnik, ki mi je predstavil to možnost, in sprejel sem jo. V Romuniji sem ostal pet mesecev.
Kako to, da ste se poleti odločili priti v Slovenijo?
Športni direktor in predsednik Olimpije sta stopila v stik z mano, v pogovoru sta mi razložila vizijo kluba. Zgodba, ki sem jo slišal, mi je bila zelo všeč in mi je ustrezala. Pogoji v Olimpiji so zelo dobri in tako sem ponudbo sprejel.
Ste imeli poleg Olimpijine na mizi še kakšno ponudbo?
Da, imel sem še nekaj ponudb, ampak so bile iz domačih klubov. V domovino pa se nisem želel vrniti, za zdaj se tam ne vidim, raje sem izbral igranje v tujini.
Upam, da se bo moja prava življenjska zgodba začela zdaj. Moja preteklost je sicer v redu, ampak se trudim, da bi bil še boljši. Olimpija je dober klub zame in za mojo prihodnost, lahko bi rekel, da je odlična odskočna deska za naprej.
Kaj ste vedeli o Sloveniji, preden ste prvič prišli sem?
Nisem vedel veliko, toda lahko rečem, da sem se od prihoda veliko naučil. Fantje so mi razložili veliko stvari, tako o Sloveniji kot o nekdanji Jugoslaviji. Zelo všeč mi je tukajšnje življenje, država je lepa in ljudje prijazni.
Ste mogoče poznali kakšnega Slovenca?
Poznal sem Zlatka Zahovića, ki je igral za Porto, kjer sem bil tudi jaz. Prav tako sem poznal Toma Šokoto, hrvaškega nogometaša, ki je v preteklosti nosil dres Olimpije. Drugače pa sem poznal Jana Oblaka, saj je igral na Portugalskem, od koder se je preselil k madridskemu Atleticu.
Na kaj ste najprej pomislili, ko ste prvič prišli v Slovenijo?
Mislim, da sem najprej pomislil na mraz in sneg. Ko sem šel v Romunijo, je sneg že skopnel, tako da ga nisem videl. Tukaj pa sem takoj pomislil na sneg. Prav tako na vino, vem, da je vino iz Kopra zelo dobro.
Ali veste, koliko prebivalcev ima Slovenija?
Huh, v Sloveniji ni ravno veliko ljudi, rekel bi milijon, ne, dva milijona (smeh).
Slovenija je vaša druga izkušnja s tujino, kaj mislite o naši prvi ligi?
V slovenski prvi ligi se igra dober nogomet. Igralci so kakovostni, v zadnjem času je prišlo nekaj zelo znanih obrazov, izpostavil bi Alberta Riero, Miroslava Radovića in Danka Lazovića. Mislim, da so klubi dobri, kar je zelo pomembno za vašo državo.
Razlika med portugalsko drugo, romunsko prvo in slovensko prvo ligo?
V Romuniji je težava predvsem v organizaciji klubov, ki je preprosto rečeno katastrofalna. Nogomet na Portugalskem je zelo dober, kakovosten, vendar je nogomet v Sloveniji na zelo podobni ravni. Igral sem v drugi portugalski ligi, ki je precej slabša od prve slovenske. Da si boste lažje predstavljali, bom rekel takole: Olimpija in Maribor bi v elitnem portugalskem prvenstvu lahko osvojila peto ali šesto mesto.
Vas je kakovost slovenske lige mogoče presenetila?
Da, ampak veste, kako pravijo, nogomet je nogomet, danes ga igrajo praktično vsi (smeh).
Kdo je po vašem mnenju trenutno najboljši nogometaš v slovenski ligi?
Zelo dobro vprašanje, v Olimpiji smo imeli dva zelo dobra nogometaša Andraža Šporarja in Ezekiela Hentyja, ki pa sta slovensko ligo zapustila. Tu so še Miha Zajc, Darijan Matić in Rok Kronaveter. Zdaj smo dobili že prej omenjena Radovića in Lazovića.
V slačilnici fantje poslušajo balkansko glasbo, ki mi sploh ni všeč (smeh). Takrat si raje na ušesa nadenem slušalke in poslušam svojo glasbo, afrobeat, hip-hop, rap in podobno.
Torej mislite, da je najboljši nogometaš v ligi član Olimpije?
Seveda, stoodstotno (smeh).
Kaj pa menite o slovenski izbrani vrsti?
Gledal sem dve tekmi slovenske reprezentance. Je dobra, ampak škoda, ker se ji ni uspelo uvrstiti na evropsko prvenstvo v Franciji. Mogoče ji bo to uspelo v naslednjih kvalifikacijah.
Ali poznate vseh pet klubov, ki so v Sloveniji doslej osvojili naslov prvaka?
Huh, vem, da sta bila prvaka Olimpija in Maribor. Zdaj pa moram malo razmisliti. Rekel bi Gorica in Koper. Kdo bi bil peti, ali je to mogoče Celje? Ne?! Potem pa so Domžale (smeh).
Stari ste 22 let, kakšne načrte imate za prihodnost?
Z mislimi sem stoodstotno pri Olimpiji, kar zadeva prihodnost, pa bi rad šel korak za korakom. Najprej bi rad do konca sezone igral na vsaki tekmi in moštvu pomagal do naslova državnega prvaka, potem bomo pa videli, kaj se bo zgodilo.
Je Slovenija izpolnila vaša pričakovanja?
Kot sem dejal prej, mi je tu zelo všeč. Ljudje so prijazni, hrana se ne razlikuje veliko od portugalske, Ljubljana je zelo lepo mesto, ni velika, vse je blizu. Razlika je samo v vremenu, tu je hladneje (smeh).
Kaj so o vaši selitvi v Slovenijo menili vaša družina in prijatelji?
Nič posebnega niso rekli, zaželeli so mi veliko sreče. Nihče ni niti vedel, kakšen klub je Olimpija in podobno. Je pa dejstvo, da gre za povsem mojo odločitev in pri tem me vsi podpirajo. Zdaj tudi oni vedo nekaj o slovenskem nogometu. Rezultate in tekme spremljajo prek spleta (smeh).
Se je bilo težko privaditi na slovenski način življenja?
Na mraz sem se navadil že v Romuniji, kjer je podnebje podobno tukajšnjemu. Šest mesecev na leto je precej mrzlo, vendar s prilagajanjem nisem imel večjih težav, znam se spopadati z mrazom (smeh).
Prihajate iz mesteca São João de Ver, kjer živi približno enajst tisoč ljudi.
São João de Ver je majhen kraj, v bistvu gre bolj za vas. Res je, da prihajam od tam in tam tudi živim, vendar je moje življenje bolj povezano s Portom. Tja sem hodil v šolo, treniral in igral za mlado moštvo Porta. V bistvu se mi je vse dogajalo v Portu, samo spat sem hodil v São João, ki je oddaljen približno petnajst minut vožnje.
Drugače pa ste igrali tudi v Lizboni.
Da, ko mi je potekla pogodba s Portom, sem bil prvo sezono med profesionalci član lizbonskega Belenensesa, s katerim sem nastopal v drugoligaškem tekmovanju. Igral pa sem še za Portimonense, ki domuje v pokrajini Algarve na jugu države.
Poleg Olimpijine sem imel še nekaj ponudb, ampak so bile iz domačih klubov. V domovino pa se nisem želel vrniti, za zdaj se tam ne vidim, raje sem izbral igranje v tujini.
Ali pogrešate morje?
Pogrešam morsko hrano, tudi v Sloveniji imate morje, vendar je obala veliko krajša od portugalske. Videl sem fotografije Portoroža, kjer še nisem bil, mogoče se bova z ženo tja odpravila po koncu sezone.
Katere jezike govorite?
Govorim portugalsko, špansko in angleško, znam še nekaj romunščine. Zdaj se učim slovenščino, poznam nekaj besed, ampak vaš jezik je zelo zahteven.
Katera je bila prva beseda, ki ste se je naučili v slovenščini?
Moje prve besede v slovenščini so bile povezane z nogometom, kar je povsem razumljivo, saj jih uporabljam med komunikacijo s soigralci. Tako sem se naučil reči: sam, hrbet, prva, desno, levo, skupaj, naprej, nazaj, beli, zeleni, znam pa tudi šteti (smeh).
Ali imate najljubšo slovensko besedo?
Zanimivo mi je bilo, da imate besedo aplavz, tudi v portugalščini rečemo podobno – aplauso. Ko sem slišal to besedo, sem vprašal, kaj pomeni, in bil kar malo presenečen, da imamo tako podobne besede.
Ste imeli kaj težav s komunikacijo?
Sploh ne, veliko ljudi govori angleščino, nekateri celo obvladajo španščino, tako da se z njimi lahko sporazumevam tudi v tem jeziku.
Kaj vam je v Sloveniji najbolj všeč?
Dobro vprašanje, Ljubljana mi je izjemno všeč, majhno mesto, kjer je vse zelo blizu. Živim na Viču, tako da imam do središča mesta pet minut, tudi vožnja na trening mi vzame prav toliko časa. Življenje v Sloveniji je lepo in najbolj pomembno je, da se z ženo tu dobro počutiva.
Ali je kaj takega, kar vam tu ni všeč?
Ne, prav ničesar negativnega ne bi mogel izpostaviti, vse je v najlepšem redu (smeh).
V čem se Slovenci in Portugalci najbolj razlikujemo?
Razlikujemo se po mentaliteti. Portugalci smo bolj odprti, v vsakem trenutku smo pripravljeni pomagati. Tukaj včasih dobim občutek, da te ljudje gledajo malo čudno. Mogoče ne poznajo tujcev, drugih kultur, so bolj previdni, preden te zares spoznajo.
Ali imamo Slovenci kakšno navado, ki se vam zdi čudna?
Nič takega še nisem opazil, ste povsem normalni ljudje (smeh).
Ali ste pri nas spoznali kakšnega Portugalca?
Ne, nobenega Portugalca še nisem spoznal. Spoznal sem nekaj Brazilcev, Portugalcev pa še ne.
Če bi nekdo prišel k vam na obisk, kaj bi mu v Sloveniji pokazali?
Takoj bi ga odpeljal v središče mesta, na Tromostovje in Ljubljanski grad, kjer je resnično zelo, zelo lepo. Zagotovo bi šli še na morje, v Portorož.
Da si boste lažje predstavljali, bom rekel takole: Olimpija in Maribor bi v elitnem portugalskem prvenstvu lahko osvojila peto ali šesto mesto.
Vas je že kdo obiskal?
Ne, nihče še ni prišel na obisk. Tukaj sva sama z ženo, mogoče bova imela kakšne obiske po koncu sezone.
Kateri je bil najbolj čuden ali najbolj smešen dogodek, ki se vam je zgodil tu?
Joj, prav nič posebnega se ni zgodilo do zdaj, vse je normalno.
Ali se v prostem času več družite s tujci ali s Slovenci?
V prostem času se večinoma zadržujem doma ali se sprehodim v središče mesta. Nisem eden tistih ljudi, ki bi hodili ven. Ne vem, kaj bi si ljudje mislili, če bi hodil ven. Verjetno bi se spraševali, ali sem prišel v Ljubljano zaradi nogometa ali zaradi turizma (smeh). Tako sva z ženo raje doma, gledava televizijo, včasih igram videoigrice, v glavnem počivam, se sproščam.
Torej ne poznate nočnega življenja v Ljubljani?
Ne, mogoče ga bom spoznal po koncu sezone. Če osvojimo naslov državnega prvaka, bom šel gotovo ven (smeh).
Kako vas kličejo soigralci, ali imate kakšen vzdevek?
Včasih mi pravijo Ricardo, včasih Alves, nekateri mi pravijo Richie, mogoče Rika. Kot vidite, imam več vzdevkov.
Ali vas pesti domotožje?
Včasih pogrešam dom. Če bi bil tukaj sam, bi mi bilo zelo težko, tako pa je z mano žena. Poleg tega mi sodobna tehnologija omogoča, da sem ves čas v stiku z domačimi, kar je zelo dobro.
Tukaj včasih dobim občutek, da te ljudje gledajo malo čudno. Mogoče ne poznajo tujcev, drugih kultur, so bolj previdni, preden te zares spoznajo.
Kako pogosto se vračate domov?
Doma sem bil za božično-novoletne praznike. Vsi so bili veseli, ker so me videli, prav tako pa je to dobro zame, saj lahko doma najbolj zbistrim misli.
Če bi Slovencem želeli povedati eno zanimivo stvar o Portugalski, kaj bi rekli?
Porto in Lizbona sta zelo lepi mesti, ki se ju izplača obiskati. Poleti pa bi vsem priporočil, naj za počitnice izberejo Algarve na jugu Portugalske. Tja se zelo rad odpravim tudi sam.
Kje bi bolje živeli s plačo, ki jo dobite tu, na Portugalskem ali v Sloveniji?
Lahko rečem, da so cene na Portugalskem nižje kot v Sloveniji. Slišal sem, da minimalna plača v Sloveniji znaša sedemsto evrov, medtem ko je na Portugalskem petsto evrov. Razlika je torej očitna. Življenje v Sloveniji je kar drago, nisem pričakoval, da bo tako. V Romuniji je bilo precej cenejše, še cenejše kot na Portugalskem.
Ali morda veste, kdo je predsednik Slovenije?
Joj, pojma nimam, kdo je predsednik Slovenije.
Nočnega življenja v Ljubljani ne poznam, mogoče ga bom spoznal po koncu sezone. Če osvojimo naslov državnega prvaka, bom šel gotovo ven (smeh).
Ali mogoče poznate kakšno slovensko narodno jed?
Rekel bi čevapčiči, ampak to ni slovenska jed, temveč hrvaška. Enkrat sem jih poskusil in so res dobri. Jedel sem tudi slovenske jedi, vendar si nisem zapomnil imen.
Ali poslušate slovensko glasbo, morda poznate kakšnega glasbenika, skupino, pesem?
V slačilnici fantje poslušajo balkansko glasbo, ki mi sploh ni všeč (smeh). Takrat si raje na ušesa nadenem slušalke in poslušam svojo glasbo, afrobeat, hip-hop, rap in podobno.
Kaj menite o slovenskih ženskah?
Če sem povsem iskren, Slovenke niso tako lepe kot Portugalke, te so mi bolj všeč, najlepše so (smeh).
Za kateri klub navijate?
Moj najljubši klub je Porto, tam sem igral za mlado ekipo in klub je ostal v mojem srcu.
Če bi vam nekdo iz kakršnegakoli razloga ponudil slovensko državljanstvo, bi ga sprejeli?
Mogoče bi ga sprejel (smeh).
Prek televizije sem gledal smučarske skoke, poznam Petra Prevca, ki je najboljši (smeh).
Ali ste poleg nogometa tu obiskali še kakšno drugo športno prireditev?
Nisem, prek televizije sem gledal smučarske skoke, poznam Petra Prevca, ki je najboljši (smeh). Drugače pa rad gledam košarko, a za zdaj še nisem imel priložnosti, da bi si v Stožicah v živo ogledal kakšno tekmo Uniona Olimpije. Zaradi naših treningov in tekem se zelo težko organiziram. Všeč mi je tudi hokej, ki si ga sicer še nikoli nisem ogledal v živo, mogoče pa mi bo to uspelo v Ljubljani.
