Pred začetkom lanske sezone je zapustil hrvaško prestolnico, saj so v klubu zaradi finančnih težav oklestili proračun. Z Meškovom je takrat podpisal enoletno pogodbo. Pred začetkom letošnje sezone so ga povezovali z odhodom v nemški Wetzlar, a je povedal, da tudi v nemškem rokometu ne cvetijo rožice. Zato je raje ostal v Belorusiji in podpisal novo dveletno pogodbo z Meškovom.
DAVID ŠPILERKako je prišlo do tega, da ste se odločili kariero nadaljevati v Belorusiji?
rojen: 2. januar 1983
šport: rokomet
država: Belorusija (Brest)
klub: Meškov
Belorusija nikakor ni bila moj prvi izbor, ko sem odhajal iz Zagreba. Niti nisem vedel, kam grem, ampak odhod v Belorusijo ne bi bil moj izbor. Po spletu naključij se je na koncu zgodilo, da je bila to edina resna ponudba, ki sem jo imel. Odločil sem se jo sprejeti, rekel sem si, grem poskusit za eno leto. Zdaj pa se je zgodilo, da sem pogodbo še podaljšal za nadaljnji dve leti.
Položaj rokometa v Belorusiji je torej dober.
Da. Če lahko tako rečem, smo imeli na neki način srečo, da je razpadel Dinamo Minsk. Njegova nesreča je bila torej naša sreča, ampak v življenju je vedno tako. To je bil za nas dodaten plus. Roko na srce je imel Dinamo močnejšo ekipo od nas in mi bi ga težko premagali in postali državni prvaki. Ampak na koncu je njemu sreča obrnila hrbet, nam potrkala na vrata in zdaj se borimo za ligo prvakov. V zadnji sezoni se je celo prvič zgodilo, da sem plačo dobil na dogovorjen dan v mesecu.
Kakšna je razlika med belorusko in slovensko rokometno ligo?
V lanski sezoni sta bila dva konkurenčna kluba, pa še to ni bilo vso sezono. Za letos se bojim, da bomo mi daleč pred vsemi. Ostali ne vlagajo toliko v rokomet, posledično je tudi kakovost slabša. Po kakovosti se beloruska liga ne more primerjati s slovensko. V njej je šest klubov, igra se po štirikrožnem sistemu. Med nami in ostalimi je ogromna razlika, saj jih premagujemo s petnajstimi goli razlike. Izjema je SKA Minsk. Gre za klub s tradicijo, ampak kakovosti žal nima, vendar ga premagujemo z nekoliko nižjo razliko. SKA Minsk bi si lahko izboril obstanek v slovenski ligi, od ostalih klubov pa noben ni na ravni našega prvenstva, gladko bi izpadli iz njega. Kar zadeva obisk, pa so naše tekme dobro obiskane. Ljudje so zainteresirani za rokomet, sploh zdaj ko smo bili državni prvaki. Nad tem sem bil kar malo presenečen. Doživel sem res veliko pozitivnih presenečenj.
Pred tem ste v tujini igrali še na Hrvaškem. Kje se bolje počutite?
Na Hrvaškem mi je bilo, kot bi bil doma, saj sem bil od doma oddaljen le uro vožnje. Nikjer ni tako lepo kot doma. Ampak na žalost se tega zavedamo vsi, ki delamo v tujini. V Sloveniji ne znamo ceniti svojega, tudi sam sem bil med njimi. Ko greš v tujino, šele dojameš, kaj pomeni dom.
Prepričan sem, da se na tukajšnje življenje verjetno ne bom nikoli navadil, sem se mu pa prilagodil.Kako ste se navadili na življenje v Belorusiji?
Prepričan sem, da se na tukajšnje življenje verjetno ne bom nikoli navadil, sem se mu pa prilagodil. Naučil sem se ruščine, razumem vse, govorim nekje 70 odstotkov. Na začetku sem imel še največ težav s tem, da je jezik tako podoben našemu, zato se ga je bilo malo težje pravilno naučiti. Ampak hitro sem se ga naučil in sprejel njihovo kulturo, ker Belorusi živijo drugače kot mi.
Ste imeli kakšne težave s sporazumevanjem, preden ste se naučili jezika?
Niti ne. Že na začetku je bilo v ekipi precej Balkancev. Športni direktor kluba je Pavel Baškin, ki je včasih igral za velenjsko Gorenje, tako da je bil on tisti, ki je predstavljal moj prvi stik z ostalimi. Drugače pa ljudje tu ne govorijo nič razen ruščine. Beloruski jezik sicer obstaja, a ga nihče ne govori, zamira. Zelo je podoben ruskemu, a imajo Belorusi očitno vzor v Rusiji in tako je tudi glede jezika.
Kakšno mesto je Brest?
Brest je simpatično mesto, ki se zelo hitro razvija. Soigralec Ljubo Vukić je tu že tretjo sezono in mi je povedal, da pred dvema letoma v mestu ni bilo ničesar. Mesto ima tristo tisoč ljudi, kljub temu je imelo le dve restavraciji, nikjer nisi mogel spiti kave, mogoče je imelo eno malo večje nakupovalno središče. Zdaj ima šest nakupovalnih središč, kopico restavracij, kjer dobiš kakršnokoli hrano, da se iti na kavo, mesto je lepo in urejeno, veliko je parkov, nekaj jezer. Tudi glede videza mesta sem zelo pozitivno presenečen. Moj prvi vtis, ko sem tu gostoval še z Zagrebom, je bil zelo slab. Nikakor mi ni bilo všeč, čez pol leta pa sem podpisal za Meškov. (smeh)
V mestu prevladuje tipična ruska arhitektura?
Da, večina stavb je v zeleni barvi, zdaj so začeli vpletati še druge barve, ampak vse je videti zelo smešno. Upam, da mi nihče ne bo zameril, ampak vse je narejeno brez okusa. Včasih se pošteno nasmejim stavbam, za katere ne bi nikoli rekel, da v njih živijo ljudje, ampak to je njihov slog. Tako ni le v Brestu, tudi ostala mesta v državi so enaka.
Če recimo tujec naredi tri prometne prekrške, ga izženejo iz države. Kazni so res zelo stroge.V katerem delu mesta živite?
V središču mesta, kjer je tudi vse dogajanje, drugje ni ničesar.
Živite v stanovanju ali v hiši?
V stanovanju v stanovanjski hiši.
Ali vam ga je priskrbel klub ali ste ga našli sami?
Našel sem si ga sam, čeprav je tu problem dobiti primerno stanovanje. Opremljena so drugače kot pri nas. Da boste lažje razumeli, bom za primerjavo dejal, da bi si stanovanje tako opremila stara mama pri sedemdesetih ali osemdesetih letih. Živijo nekako tako, kot je bilo pri nas v obdobju proti koncu Jugoslavije, kar pa ni nujno slabo. Tudi tako življenje ima precej prednosti.
Kako veliko je stanovanje in koliko znaša najemnina?
Tujcem zaračunajo več. Redka so stanovanja, ki so lepo opremljena, zato so sorazmerno draga. Sam plačujem 600 dolarjev za 70 kvadratnih metrov veliko stanovanje. Ampak je res lepo, urejeno in prenovljeno. Skupni stroški vzdrževanja stanovanja pa – se pravi komunala, elektrika in ostale stvari v času najhujše zime, ko je vrhunec kurilne sezone, – nikoli ne presežejo 20 evrov.
Pred tremi leti je bil v klubu Litovec, ki so mu ukradli avtoradio. Ko so zločinca našli, so ga kaznovali s šestletno zaporno kaznijo.
So življenjski stroški na splošno tako nizki?
Da, veliko nižji so kot v Sloveniji. Na primer, tu na parkiriščih ne pobirajo parkirnine, zdravstvo je zastonj, prav tako vrtec, ki tujce stane le 20 evrov. Te stvari so res poceni. Če damo vse to na tehtnico, mislim, da imajo Belorusi boljše plače od Slovencev, vsaj minimalno plačo.
Vam najemnino plačuje klub?
Da.
V kakšnih odnosih ste s sosedi, ali vedo, da ste rokometaš?
Tu je drugačna kultura, če koga pozdravim na ulici, me čudno pogleda. Tako da s sosedi nismo ravno v stikih. Z dvema se včasih nasmejimo, ko se pozdravimo, ampak z ostalimi pa nič. Ne družijo se, ni take kulture.
Ali vas ljudje v mestu prepoznajo?
Vedno bolj. Klub zdaj več vlaga v promocijo, pojavljamo se tudi na jumbo plakatih, tako da smo vedno bolj prepoznavni.
Imate zaradi tega kakšne ugodnosti?
Ne, ugodnosti ni.
Nogomet je v državi verjetno šport številka ena, mogoče hokej, kje je rokomet?
Težko bi rekel, da je nogomet v Belorusiji tako priljubljen, saj liga in reprezentanca nista na visoki ravni. Hokej je šport številka ena. Rokomet bi se lahko z nogometom potegoval za drugo mesto. Sploh zdaj, ko so rokometaši malo bolj uspešni in se uvrščajo na največja tekmovanja. Rutenka je že ikona v Belorusiji. Zanimanje za rokomet je ogromno. Ko je Dinamo Minsk igral v ligi prvakov, je imel na tekmah zelo dober obisk. Ne dvomim, da bo tako tudi pri nas, ko se uvrstimo v to tekmovanje. Tako da bi rokomet lahko uvrstili na drugo mesto, takoj za hokejem.
V restavraciji smo na primer dobili za kosilo najprej posladek, potem juho, glavno jed, solato. Dobiš, kar si naročil, vrstni red pa je tak, da najprej dobiš tisto, kar je bilo prej narejeno.
Imate na voljo klubski avto?
Ne, v Brest se pripeljem kar s svojim avtom. Čeprav se 1200 kilometrov sliši daleč, ni tako daleč. Prvič sem šel z letalom, potem pa sem videl, da se vsi Balkanci tja vozijo z avtomobili. Ko sem se malo poglobil v to, sem uvidel, da ni tako daleč. (smeh)
Kakšni vozniki so Belorusi?
Neprevidni. Ves čas so nesreče, ne hude, ampak se z avtomobili samo malo 'poljubijo', tega je res veliko. Ampak zaradi tega nastajajo zastoji, ker traja, da pride policija in vozila umaknejo s ceste. Belorusi spijejo največ alkohola na svetu, vendar pijani nikoli ne sedejo za volan. Zakoni so tako strogi, da se vsi raje vozijo s taksiji, ki so zelo poceni. Če te dobijo pijanega za volanom, ti vzamejo avto, ga prodajo in plačati moraš še kazen, ne glede na to, čigav je.
S kakšnimi avtomobili se vozijo Belorusi?
Huh, s takimi, ki jih pri nas ni. (smeh) Tako kot v drugih državah nekdanje Sovjetske zveze so tudi v Belorusiji velike razlike med tistimi, ki imajo, in tistimi, ki imajo malo – tistih, ki nimajo nič, je zelo malo. Tako da je tudi vozni park zelo pester, vozijo vse, od največjih avtomobilov, ki jih pri nas ne vidiš, do najslabših, ki jih pri nas prav tako ne vidiš.
So vas že kdaj ustavili policisti?
Že, že, zaradi stacionarnega radarja. Ustavijo pa me tudi zaradi tega, ker imam slovensko registracijo. V državi je tako malo tujcev, da smo jim zanimivi, pa nas ustavijo in vprašajo, kaj počnemo v Belorusiji.
So kazni visoke?
Če recimo tujec naredi tri prometne prekrške, ga izženejo iz države. Kazni so res zelo stroge. Če sem prej dejal, da nimamo nobenih ugodnosti, jih tu imamo. Za kazni, povezane z alkoholom, ne, ampak za prehitro vožnjo nas ne bi vrgli iz države. (smeh)
Koliko stane liter bencina?
Liter bencina stane 60 centov.
Kako potujete na gostovanja?
Potujemo z letali. To je bila največja pomanjkljivost kluba. Brest je daleč in nima svojega komercialnega letališča, zato smo morali na letališče do Minska ali Varšave, kar je pomenilo štiri do pet ur vožnje z avtobusom samo do letališča, zato smo za vsako gostovanje porabili najmanj dvanajst ur. To je ogromno in nam je vzelo največ energije. Za letos so nam obljubili, da se bomo vozili s čarterji. V Brestu je vojaško letališče, ki ga čarterji lahko uporabijo, in s tem bi se naša potovanja močno skrajšala, to bi bil že pravi luksuz.
Življenje je nepredvidljivo, zato ne delam prevelikih načrtov za naprej, bolj živim za danes in za prvi jutri.Kakšne so ceste po državi?
Ceste po državi so kar divje. Za Brest pa lahko rečem, da so ga letos vsega prekopali. Cesta, ki jo pri nas delajo dva meseca, je tu narejena v dveh dneh. To je res zanimivo, ampak ne vem, zakaj je tako. Ali so cestarji pri nas preveč natančni ali pa so njihovi tako površni. (smeh)
Kako je organiziran javni prevoz?
Dobro, po mestu vozijo maršrutke. To so neke vrste kombiji, sicer zelo stari, ampak za manj kot pol evra te vozijo po mestu, kamorkoli želiš. Taksi z enega konca mesta na drugega stane približno 3 evre. Mestni avtobusi pa stanejo približno 20 centov.
Ste se v Belorusiji srečali s kriminalom?
Kriminala ni, spet zaradi zakonov. Lahko vam povem anekdoto. Pred tremi leti je bil v klubu Litovec, ki so mu ukradli avtoradio. Ko so zločinca našli, so ga kaznovali s šestletno zaporno kaznijo. Poleg tega so Litovca vprašali, ali hoče še strožjo kazen. Oškodovanec dejansko odloča o tatovi usodi, tako da kriminala ni.
Se močno pozna gospodarska kriza, je na ulici veliko brezdomcev, beračev?
Gospodarske krize ni, Belorusi živijo v svojem filmu. Stopnja brezposelnosti v državi je zelo nizka, mislim, da je okoli dvoodstotna, tako da vsi nekaj delajo. Tisti, ki delajo za najnižje plače, ne bom rekel, da životarijo, ampak si ne morejo privoščiti ničesar. Brezdomcev ni, je pa nekaj beračev, ki jih že poznamo. Približno pet se jih stalno sprehaja po ulici, to so stare ženice in stari možje, prodajajo rože ali prosijo. Vendar niso vsiljivi.
Kakšna je beloruska hrana in kako vam je všeč?
Hrana je slaba, na srečo mi kuha žena. Tudi sam sem se naučil kuhati, da si kaj pripravim, ko je ni. Imamo sicer nekaj restavracij, ampak se jih naveličaš, vedno je boljša domača kuhinja.
Kakšen delovni čas imajo trgovine, je podoben kot pri nas?
Trgovska središča so odprta do druge, tretje ure zjutraj. Ob koncu tedna še dlje.
Ste v trgovinah naleteli na slovenske izdelke?
Ne, to pa ne. Našel sem nekaj srbskih in hrvaških izdelkov.
Kakšne so cene v trgovinah, če jih primerjate s slovenskimi? Kaj pa v restavracijah?
Domači izdelki so štirikrat, petkrat cenejši od uvoženih. Cena slednjih je podobna kot pri nas, z nekaj malega odstopanja navzgor in navzdol. V povprečju so cene podobne. Restavracije so približno 20 odstotkov cenejše kot pri nas. Pica je nekje pet do sedem evrov, biftek 12 evrov. Ampak po drugi strani pa v malo boljši restavraciji kava stane dva do dva evra in pol.
Ali ste okusili nočno življenje v Brestu? Je mesto ponoči živahno?
Mesto je ponoči kar živahno, ampak ljudje že okoli devete ure zvečer hodijo malo postrani. Res je zanimivo, koliko alkohola spijejo Belorusi.
Imate prijatelje tudi izven rokometnih krogov?
Ne, to je posledica tega, ker niso najbolj družabni, pa tudi sicer ne hodim veliko ven.
Ali na televiziji gledate beloruske programe in ali morda lovite slovenske programe? Imajo filme sinhronizirane?
Televizijo imam, a je ne gledam. Pred mesecem sem dobil otroka in imam novo zanimivost, televizija je zdaj nepomembna. Drugače pa imajo vse sinhronizirano.
Ali berete beloruske časopise?
Ravno sem se naučil brati cirilico, tako da bi to predolgo trajalo. Vendar že slovenskih časopisov ne berem, tako da me njihovi sploh ne zanimajo.
Poslušate belorusko glasbo?
Ne.
Kako bi opisali Beloruse?
So zanimiv in kulturen narod. So prijazni. Na prvo žogo sicer ne delujejo tako, ampak ko jih spoznaš, se da z njimi lepo živeti.
Kakšne so Belorusinje?
Seveda je v Belorusiji veliko lepih žensk, ampak čez Balkanke jih ni.
Kaj vas je najbolj navdušilo v Belorusiji?
Najbolj sem navdušen nad tem, da lahko igram rokomet. Ne bi mogel reči, da me je posebno navdušilo še kaj drugega.
Kaj vas najbolj moti oziroma kaj pogrešate?
Najbolj pogrešam domače ozračje, domače ljudi, našo kulturo, dom.
Najbolj smešen ali čuden dogodek, ki ste ga doživeli v Belorusiji?
Povsod se čaka, na kavo včasih tudi 45 minut. V restavraciji smo na primer dobili za kosilo najprej posladek, potem juho, glavno jed, solato. Dobiš, kar si naročil, vrstni red pa je tak, da najprej dobiš tisto, kar je bilo prej narejeno. Ko jim poveš, v kakšnem vrstnem redu bi rad dobil hrano, to naredijo povsem brez težav, nihče ni užaljen.
Sicer Brest leži blizu Poljske, ampak kako v Belorusiji spremljajo dogajanje med Rusijo in Ukrajino?
Spremljajo ga, ampak se za zdaj ne vmešavajo. Upam, da bo pri tem tudi ostalo.
Stari ste 31 let, kakšne načrte za prihodnost imate?
Vzgajati otroka in čim dlje igrati rokomet. Kje bom nadaljeval, ne vem, z Brestom imam pogodbo še dve leti. Kaj bo prinesla prihodnost, pa ne načrtujem. Če bi mi nekdo pred letom in pol povedal, da bom tako dolgo v Belorusiji, bi se mu smejal, ampak zgodilo se je ravno to. Življenje je nepredvidljivo, zato ne delam prevelikih načrtov za naprej, bolj živim za danes in za prvi jutri.
Bi po končani karieri morda živeli v Belorusiji?
Ne, to pa ne, z Belorusijo nimava skupnih točk.
