Nadia Comaneci se je rodila 12. novembra 1961 v mestu Onesta, njena mama Stefania pa je navdih za ime dobila ob gledanju ruskega filma, v katerem je bilo glavni junakinji ime Nadja, kar je v ruščini pomanjševalnica imena Nadežda, v prevodu upanje.
Telovadka, ki ima še štiri leta mlajšega brata Adriana, se je gimnastiki posvetila že v vrtcu. Ko je bila stara šest let, je telovadno šolo v njenem kraju obiskal trener Bela Karolyi, ki je iskal telovadke za svoj novi klub. Nadio je opazil, ko sta s prijateljico na igrišču delali kolesa in stoje. Ko je hotel pristopiti do nje, se je ravno oglasil šolski zvonec in vsi otroci so stekli v svoje razrede. Bela ni obupal, ampak jo je šel iskat od razreda do razreda, vse dokler je ni zagledal.
Ko jo je končno našel, jo je zaprosil, naj naredi kolo, kar je storila brez napak. Seveda jo je takoj povabil v svojo šolo, ki sta jo vodila z ženo Marto. Punčka, ki jo je skupaj z Nadio opazil na dvorišču, Viorica Dumitru, je pozneje postala ena najboljših romunskih balerin.
Nadia je pri Karolyju zelo hitro napredovala. Če že ni bila najboljša v skupini, je bila zagotovo najbolj pridna. Karkoli ji je trener naročil, nikoli ni rekla ne ali ne upam, ampak se je vedno potrudila po svojih najboljših močeh. Na svojem prvem nastopu na članskem državnem prvenstvu je pri zgolj osmih letih osvojila 13. mesto, kar je trener vzel kot nesrečno številko in ji za tolažbo podaril punčko iz cunj.
Istega leta je že postala mladinska državna prvakinja, pri enajstih tudi članska, pri trinajstih pa je bila že zvezda evropskega prvenstva v norveškem Skienu. Osvojila je zlate kolajne v mnogoboju, na gredi, dvovišinski bradlji in preskoku ter srebrno na parterju. V mnogoboju in na gredi je slavila tudi na predolimpijski tekmi v Montrealu in bila ob koncu leta v anketi ameriške agencije UPI izbrana za najboljšo športnico leta.
Pri 14 letih je bila Nadia Comaneci ena glavnih zvezd olimpijskih iger v Montrealu. Že prvi tekmovalni dan, 18. julija, ko je bila na sporedu tekma ekip, se je vpisala v zgodovino gimnastike. Po brezhibno opravljeni vaji na dvovišinski bradlji se je po daljšem času na semaforju, ki ni bil prirejen za več kot štiri znake, zasvetila ocena 1,00. Bela Karolyi je začel vpiti: »Kje je ocena od Nadie?«
Koliko je ura, mu je postalo jasno šele, ko je uradni napovedovalec prek ozvočenja navdušeno razglasil, da je njegova varovanka prvič v zgodovini gimnastike prejela oceno 10. Sprva je bilo zmedeno tudi občinstvo, po pojasnilu pa so sledile bučne ovacije. Zgodba se je do konca OI ponovila še šestkrat, Nadia je bila z najvišjo oceno nagrajena za vse svoje nastope na gredi in dvovišinski bradlji, zmagala pa je tudi v mnogoboju ter bila druga z ekipo in tretja na parterju. Hkrati je postala tudi prva Romunka, ki ji je to uspelo, in najmlajša olimpijska zmagovalka v gimnastiki. To bo tudi ostala, saj je FIG pozneje sprejela pravilo, da na OI lahko tekmujejo le telovadke, ki v letu iger dopolnijo vsaj 16 let.
Romunske telovadke so na igrah v Montrealu pozornost vzbujale že s svojo zunanjostjo. Vse so bile približno enako velike in težke, s povprečno starostjo 14 let, višino 152 centimetrov in težo 38 kilogramov, vse so imele dva čopka in rdeče-belo pentljo. Z vajami, ki jih prej ni prikazal še nihče, so naravnost navdušile, kakor tudi s svojo lahkotnostjo in gracioznostjo, neznačilno za tako mlada dekleta.
Ekipno so poleg Nadie tekmovale še Mariana Constantin, Georgeta Gabor, Anca Grigoras, Gabriela Trusca in Teodora Ungureanu, za dobre tri točke pa so zaostale le za domala nepremagljivo zasedbo Sovjetske zveze. Gimnastika je takrat vzbudila ogromno zanimanja, v ZDA so ob televizijskih prenosih celo zabeležili nove rekorde v gledanosti programa, pa čeprav so njihovi predstavniki osvojili le eno bronasto odličje (Kormann v parterju pri moških).
LOČITEV IN VRNITEV H KAROLYJU
Po vrnitvi z iger v Montrealu je neko nedeljo zjutraj Bela Karolyi prišel v telovadnico, v kateri pa ni bilo nikogar. Izkazalo se je, da so celotno ekipo brez njegove vednosti odpeljali v Bukarešto, kjer so po ukazu vlade zgradili novo telovadnico. Brez njegovega striktnega treninga so telovadke začele izgubljati kondicijo, kar se je kmalu odrazilo na rezultatih. Nadia je leta 1977 na EP v Pragi vseeno obranila naslov evropske prvakinje v mnogoboju in na dvovišinski bradlji ter bila druga v preskoku.
Po tem EP je, čeprav ni bila stara niti 16 let, zapadla v osebnostno krizo, na katero je ob neprostovoljni spremembi okolja vplivala tudi ločitev staršev. Začela je jesti veliko sladkarij, se zredila za 18 kilogramov, nato šla na dieto in skoraj povsem nehala jesti. Poskušala je celo narediti samomor, tako da je popila neki detergent, a so jo še pravočasno rešili.
Pet tednov pred SP v Strasbourgu je potrkala na vrata Karolyja in z njim spet začela trenirati. Po trdem delu je do začetka prvenstva izgubila 15 kilogramov, a bila še vedno težja kot prej, pridobila je tudi na višini. Njeni gibi so zato postali drugačni, izgubila je tudi na gracioznosti. Kljub slabši formi je osvojila naslov svetovne prvakinje na gredi, druga pa je bila z ekipo in v preskoku. V mnogoboju je zaradi padca na gredi ni bilo v ospredju.
Po tem svetovnem prvenstvu je romunska gimnastična zveza, na katero je imela velik vpliv tudi vladajoča družina Ceausescu, Nadii spet dovolila trenirati s Karolyjem. To se je hitro poznalo, saj je spet postala vitka in motivirana. Leta 1979 je na EP v Københavnu kot prva v zgodovini osvojila tretji zaporedni naslov evropske prvakinje v mnogoboju, ob tem pa zmagala še v preskoku in na parterju.
Decembra istega leta se je na SP v ameriškem Fort Worthu na ogrevanju pred ekipno tekmo s kovinskim ročajem sponke porezala po zapestju, kar je povzročilo zastrupitev krvi. Morala je v bolnišnico, ki jo je kljub prepovedi zdravnikov predčasno zapustila in nastopila na gredi. Tam je z oceno 9,95 precej pripomogla k prvi zmagi Romunk na svetovnih prvenstvih. Nato se je ponovno vrnila v bolnišnico, kjer so ji na zapestju opravili manjši kirurški poseg.
Na olimpijskih igrah 1980 v Moskvi je bila ponovno prva zvezda gimnastičnega tekmovanja, čeprav se je v mnogoboju morala zadovoljiti s srebrom. Kljub padcu z dvovišinske bradlje v moštvenem tekmovanju bi si po mnenju mnogih zaslužila še eno zlato kolajno, ki pa je nato pripadla leto dni starejši Rusinji Jeleni Davidovi. Sodnice so bile sovjetskim telovadkam pač precej bolj naklonjene. Jelena je nato ostala brez zlata na posameznih orodjih, medtem ko je Nadia slavila na gredi in parterju.
LAHKO LE ŠE V RUSIJO IN NA KUBO
Naslednje leto sta se med promocijsko turnejo po ZDA Bela in Marta Karolyi odločila emigrirati in ostati tam, medtem ko so Nadio po vrnitvi domov začeli strogo nadzorovati, zlasti po tem, ko je tudi sama izrazila željo, da bi odšla čez lužo. Sovjetska zveza in Kuba sta bili edini državi, kamor je še lahko odšla, a še to le na tekmovanja.
Leta 1981 je nastopila še na domači univerzijadi v Bukarešti in tam pobrala pet zlatih odličij, potem pa je nehala tekmovati in sprejela trenerski poklic za 22 dolarjev mesečno. Kot je pozneje zapisala v svoji biografiji, je njeno življenje takrat postalo mora. Njenega uradnega slovesa se je leta 1984 v Bukarešti udeležil tudi predsednik mednarodnega olimpijskega komiteja Juan Antonio Samaranch, istega leta so Američani o njej posneli film z naslovom Nadia. Med letoma 1984 in 1989 je bila članica romunske gimnastične federacije in trenerka mladih telovadcev.
ODREŠIL JO JE BART
Novembra 1989, le nekaj tednov pred revolucijo, ki je odnesla zloglasnega predsednika Nicolaeja Ceausescuja, je skupaj s skupino mladih Romunov vendarle pobegnila iz države. Morali so hoditi šest ur sredi noči, mimo glasnih psov, oboroženih stražarjev in bodečih žic, preden so končno prispeli do odprte ograje na madžarski meji. Pri pobegu ji je pomagal spremljevalec Constantin Panait, ki se je predstavljal kot njen poslovni direktor in je po prihodu v ZDA nad njo izvajal stalen nadzor. Imel je drugačne zamisli o njeni svobodi in hotel, da Nadia spet začne nastopati.
Ameriški mediji njenega prihoda sprva niso sprejeli z naklonjenostjo. Izpostavili so njeno po njihovem mnenju neokusno oblačenje, se spotikali ob njeno naličenost in posebej izpostavili njeno domnevno zvezo s Panaitom, poročenim očetom štirih otrok.
S pomočjo svojega nekdanjega trenerja Karolyja in njegovega prijatelja Alexandra Stefuja, romunskega trenerja ragbija, ji je nekako uspelo, da se je znebila Panaita in se nato naselila v Montrealu. Tam je srečala tudi Barta Connerja, ameriškega telovadca, ki ga je spoznala že na OI v Montrealu, osem let pozneje pa se je v Los Angelesu tudi on okitil z olimpijskim naslovom z ekipo in na bradlji.
Postala sta par, leta 1994 pa jo je na njen 33. rojstni dan zaprosil za roko. Še pred poroko sta se po starem običaju odpravila v Romunijo, zanjo je bila to prva vrnitev domov po pobegu v ZDA, kjer je Bart njenega očeta zaprosil za dovoljenje, da se poroči z njim, in ga seveda dobil. Poročila sta 27. aprila 1996 v Bukarešti, poroka, ki jo je predvajala tudi televizija, pa je potekala v nekdanji predsedniški palači. Dobrih deset let pozneje, ko je imela Nadia že 44 let, se jima je rodil tudi sin, ki sta mu dala ime Dylan Paul.
Danes Nadia in Bart nastopata po vsem svetu in imata svojo telovadnico v Oklahomi, imenovano Bart Connor Gymnastics Academy. Junija 2001 je slavna telovadka postala naturalizirana državljanka Združenih držav, a je obdržala tudi svoj romunski potni list.
Decembra 2003 je o njenem življenju izšla knjiga z naslovom Letters to a Young (Pisma mladim), ki je odgovorila tudi na številna vprašanja, ki jih je prejela v pismih oboževalcev. O njej so bile napisane številne neuradne biografije in posneti številni televizijski dokumentarci, sprejeta pa je bila tudi v gimnastično hišo slavnih.
