Kaj za vas pomeni ta uvrstitev v finale?
Ogromno – to, da še nisem za v staro šaro. Na svoj račun sem vedno slišal precej kritik, kadarkoli sem igral v Sloveniji. Spet sem jim nekaj dokazal. Prišel sem k avtsajderju, in z mojo pomočjo smo prišli v finale. Vso sezono smo gradili zmagovalno miselnost. Največji problem je bil psihološke narave, tako pri posameznikih kot pri celotni ekipi. Največji izziv sem videl v tem, da soigralce prepričam, da je pomemben vsak trening. Nočem podcenjevati nikogar, a težko je priti na nižjo raven. Tu določeno število igralcev bodisi študira bodisi hodi v službo, in takim igralcem hkrati dopovedati, da morajo delati maksimalno, ni lahko. Veliko igralcev se sprijazni s tem, da igrajo v klubu, kjer je morda najvišja ambicija to, da se prebijejo v ligo za prvaka ali da obstanejo v ligi. Vso sezono delajo samo tako, da pridejo na trening, oddelajo svoje, da dobijo nekaj denarja, in to je to. Povedal sem jim, da je ta ekipa sposobna nekaj doseči. Tudi tisti, ki še niso dosegli vidnejših rezultatov, lahko z malo sreče, in če se nam vse 'poklopi', naredijo nekaj, kar si bodo zapomnili za vse življenje. Z veliko sreče nam je to uspelo.
V ekipi ste kot najbolj izkušeni podaljšana roka trenerja Mihevca.
Hvala trenerju, ki mi je dal to vlogo. Že na začetku mi je rekel, da s prihodom v Šentjur ne bom naredil napake. Gradili smo iz tekme v tekmo in imeli tudi veliko sreče na svoji strani. Toda ta spremlja pogumne. Vesel sem, da se pred dvema mesecema, ko me je trener Džikić vabil v Novo mesto, nisem odločil za odhod tja. Načeloma smo bili že o vsem dogovorjeni, moral bi iti v Krko, tukaj pa so me prepričevali in sem ostal. Džile mi je nato rekel, da sem naredil napako, da je ta ekipa dosegla maksimum, da se več ne da narediti in da je bil tisti izkupiček v prvem delu, ko smo izgubili le enkrat, zgolj naključje. To me je gnalo naprej. Za javnost smo morda imeli slab drugi del v ligi za prvaka, a se meni to ne zdi tako. Tudi tam smo rasli, vsak poraz je pomenil, da moramo trenirati, verjeti sami vase. Uvrstitev v finale je fenomenalen dosežek, a bi bilo škoda, če bi se zdaj tukaj ustavili. Imam sedem lovorik s tremi različnimi klubi, zakaj ne bi osvojil še osme s četrtim?
Krko ste odpravili suvereno, čeprav ste na drugi tekmi večji del igrali brez Ceole Clarka.
Ob Leliću je Ceola naše najmočnejše orožje v napadu, zato je bilo brez njega seveda zelo težko. A že med sezono sem večkrat omenil, da moč te ekipe ni posameznik. Veliko ekip v ligi je odvisnih od enega košarkarja. Krka je recimo z Armsteadom povsem drugo moštvo kot brez njega. V Rogaški je Sandi Čebular vse, če njega ni oziroma nima svojega dne, so veliko slabši. Mi pa smo vso sezono gradili ekipo. Trener Mihevc je postavil izjemen sistem, v katerem se počutim zelo domače. V njem se išče igralec, ki je v najboljšem možnem položaju, kar pomeni, da nismo odvisni zgolj od enega košarkarja. Seveda imamo glavno orožje, Lelića, ali pa Clarka, a med sezono se je ob zmagah pokazalo, da je bil enkrat junak Bratož, drugič Zimić, tretjič Stanko Sebič, četrtič Lelić, imeli pa smo tudi nekaj tekem, ko je veliko prispeval Držić. Vedno smo imeli več igralcev v ognju in igrati proti taki ekipi je zelo težko, saj nikoli ne veš, na koga naj se osredotočiš. Mi vemo, kaj hočemo v napadu, ne vrti se vse okrog enega, in prav to je po mojem mnenju recept za izjemno sezono.
Ste zaradi Džikića zdaj dobili dodatno zadoščenje?
Nikoli nisem bil revanšist, da bi hotel komu kaj dokazovati. Trenerja Džikića izjemno spoštujem. Z njim sem eno leto delal v Krki in tista sezona je bila izjemna. Osvojili smo pokal eurochallenge, domače prvenstvo in bili na zaključnem turnirju lige ABA. Zame je bil prav on v tej sezoni v Krki, ko je bila morda poimensko malo slabša, njeno najmočnejše orožje. Je izjemen taktik, ve, kaj hoče od igralcev. Od svoje ekipe vedno zahteva, naj igra disciplinirano, do izpada z nami niso naredili nobenega spodrsljaja. Naj se zdaj vrnem še na polfinale pokala, ko smo s Krko izgubili za točko. Zelo je bolela tista trojka Armsteada, saj sem prepričan, da bi z zmago v tistem polfinalu zagotovo osvojili pokalno lovoriko. To je življenje, to je košarka, tisto nas je naredilo le še močnejše. Hvaležen sem soigralcem. Morda sem bil v garderobi in na treningih pogosto 'zatežen', nanje sem se drl še bolj kot trener. A poskušal sem jim dopovedati, zakaj sem tak, zakaj od njih želim, da iz sebe izvlečejo maksimum. Že po nekaj treningih in tekmah sem videl ogromne rezerve te ekipe. Brata Sebič nikoli nista izpolnila svojega potenciala, sta podcenjena igralca. Če bi se morda bolje delalo z njima, bi v karieri lahko dosegla več. Bratož je igralec, ki ni dobil priložnosti v svojem okolju. Videlo se je, da ima potencial in da se je treba le veliko ukvarjati z njim. V soboto je odigral fenomenalno tekmo. Med sezono je imel velike vzpone in padce. Veliko je bilo dela zunaj igrišča, pogovorov na štiri oči, dvigovanja samozavesti. Ko sem prišel, so mi rekli, da Zimić ni nekaj posebnega, da je sicer visok, a zna igrati samo pick'n'roll. Že po dveh treningih sem videl, da fantu manjka zgolj nekaj samozavesti. Ne vem, kaj so z njim lani počeli tisti ljudje, ki so ga 'ubili'. Prav gotovo je igralec za raven lige ABA, če ne še več, manjka mu le samozavesti. S takim Zimićem, ki je zame dominanten center letošnje slovenske lige, je vsem lažje igrati. V obrambi pokrije veliko prostora in je koristen v napadu. Na vsakem položaju smo imeli nevarne igralce.
Kaj se dogaja v slovenski košarki? Olimpija je izpadla v četrtfinalu, zdaj Krka. Narobe svet ali realnost?
Zadnje tedne sem veliko razmišljal o tem. V vsaki ligi se na vsake toliko časa zgodi kaj podobnega. Enkrat na deset, 15 let pride to tega, da majhen klub pomeša štrene. To ni nič posebnega. Videl sem komentarje, da brez Olimpije ni slovenske košarke. Morda se s tem strinjam, a le delno. Imel sem to čast, da sem bil pri Olimpiji, in vem, kako je tam igrati. Vsi te hočejo premagati, tam pokažeš svoj značaj. Ko sem bil tam, sem vedel, da bodo vsi hoteli dokazati, da sem sam neupravičeno član Olimpije in da si kdo drug bolj zasluži moje mesto. Proti vsakemu v slovenski ligi sem igral s 150 odstotki in tako dokazal, da si bolj zaslužim biti v Olimpiji kot oni. Tega pri današnji generaciji ne vidim. Kdor pride v Olimpijo ali Krko, si misli, 'Aha, zdaj sem tukaj in sem ne vem kaj'. Tega ni. Če si izjemen talent, boš zagotovo takoj šel v tujino. Če pa si tukaj, moraš veliko delati in graditi naprej. Ti, ki dobivajo priložnost kot mladi v dveh največjih klubih v Sloveniji, se ne smejo ustaviti in zadovoljiti s tem, graditi morajo značaj, da ob taki priložnosti ne zaspijo, ampak morajo delati naprej in preprosto pokazati, da so najboljši. To pogrešam pri mlajših fantih v Krki in Olimpiji. Izpada teh dveh ne pomenita, da gre za narobe svet. Najlepša stvar v športu je, da lahko zmaga in je prvak kdorkoli. S tem opozorijo nase tudi drugi igralci, ki se hočejo dokazati Krki in Olimpiji, pokazati, da so bili morda spregledani in si zaslužijo priložnost.