Začelo se je s selektorjem, nadaljevalo s predsednikom, zdaj je na vrsto prišel še generalni sekretar.
Zares logična, pričakovana in, če hočete, sprejeta s splošnim konsenzom, je bila le prva. Po domačem EuroBasketu je bilo jasno, da je čas Božidarja Maljkovića potekel in da bo prišel nov mož, izbran je bil Jure Zdovc. Zgodba s predsednikom je bila že malce drugačna.
Roman Volčič je nameraval še enkrat kandidirati, pa si je nenadoma premislil, še sam presenečen nad kandidaturo Mateja Erjavca, ki je prišla "nenadoma". Verjetno je seštel dva plus dva in ocenil, da dvoboja za predsedniški stolček ne bi mogel dobiti oziroma je v novem kandidatu prebral sporočilo, da je najbolje, če se umakne s položaja.
Na ponedeljkovi tiskovni konferenci, ki je sledila seji izvršnega odbora, na kateri je bil Iztok Rems po svojem odstopu razrešen s funkcije generalnega sekretarja, za naslednika pa izbran Rašo Nesterović, je Rems imel nekajminutni monolog.
Nekajkrat se je zdelo, da je na robu solz, ko je govoril o svojem delu v preteklih, skoraj 20 letih na tej funkciji. Za vedno bo ostala v spominu njegova podoba z visoko dvignjenimi rokami, ko je petega decembra 2010 v Münchnu stopil iz sobe, v kateri je zasedal izvršni odbor Fibe Europe, in sporočil, da je slednji organizacijo EuroBasketa 2013 dodelil Sloveniji.
Pet predsednikov se je zamenjalo v času Iztoka Remsa v funkciji generalnega sekretarja. Začel je pri Mirjanu Bevcu, nadaljeval z Vladimirjem Brolihom (slednji je bil le v. d. predsednika), najdlje je sodeloval z Dušanom Šešokom, po njem z Romanom Volčičem, končuje pri Mateju Erjavcu.
Prav on je bil pobudnik kandidature, najbolj vnet borec zanjo in nato eden glavnih organizatorjev. "Morda je ostal grenak priokus, da ni bilo tako želene medalje. Če pa damo tekmovalno plat na stran, je bil moj ego zelo zadovoljen, ker smo slovenski javnosti in tujini, ki je prav tako dvomljivo gledala na nas, dokazali, da imamo znanje, voljo in srce za organizacijo dogodkov na najvišji ravni," je v eni od svojih misli s cmokom v grlu dejal predvčerajšnjim ob svojem nenadnem odhodu.
Mar ne bi bilo precej bolj logično, da bi se, če je to nameraval, poslovil ravno po koncu projekta, v katerega je vložil telo in dušo in s katerim si je, figurativno povedano, postavil spomenik? Bi, in tak je bil tudi okvirni scenarij, ki pa se je zaradi nekaterih stvari "sfižil" in (najpozneje) od takrat na zvezi očitno nič več ni bilo tako kot prej.
Je logično, da mož, ki se je odločil oditi z mesta generalnega sekretarja, takoj nato spet zasede mesto svetovalca njegovega naslednika in predsednika ter ostane na plačilnem seznamu KZS? Ni, in prej kaže na to, da v zgodbi o načrtovanem Remsovem umiku, ki se je zavlekla zgolj zaradi iskanja primernega naslednika, nekaj vseeno škripa in sili k razmišljanju o boju interesov, v katerem je Rems potegnil krajšo. Če je ob še naprej plačani funkciji to seveda primerno reči.
