Marsikdo je bil mnenja, da zasedba v legendarnih rumeni-vijoličastih dresih ni daleč. Da ima kakovost, da ima noro dobre posameznike, da bi en sam tako imenovani klik lahko prinesel nekaj dodatnega ravnotežja in dodatnega navdiha ter sprožil niz rezultatov, potrebnih za samozavest. In da bi nato ekipa lahko samo sebe zalivala in posledično rasla. Celo ko je tretje mesto na lestvici zahodne konference v izenačeni konkurenci zadišalo po sedmem in s tem po dodatnih tekmah za končnico, občutek ni čisto izginil.
In ves čas je počival na prvi polovici marca. Ves čas se je zdelo, da bi pet zaporednih domačih tekem in skupaj šest od sedmih v prvi polovici tega meseca lahko predstavljalo eno ali drugo. Torej bodisi pokazatelj, da v tej sezoni preprosto ne gre in da se bo v popolnosti treba vrniti za – kot temu pravijo Američani – risalno tablo, bodisi idealno priložnost za tisti prej omenjeni klik. Občutek, da se Luki izven igrišč dogaja nekaj slabega, seveda ni bil voda na pravi mlin, a se je obrnilo popolnoma drugače.
Ves svet citira Dončićevo izjavo nam, da mu košarka nudi mirno zatočišče. In tako prekleto očitno je, da mu ga res. In ne samo da je to zatočišče v športu, ki je vedno bil njegova velika ljubezen in strast, našel sebi – v njem je v marsikaterem košarkarskem pogledu našel sebe, svoje prave občutke in svojo igro iz najlepših sanj. Zagotovo v čisto vseh pogledih najboljšo, odkar je pri Lakersih. Prav mogoče pa je, da lahko ta časovni okvir še razširimo.
Kot piše eden od vodilnih ameriških košarkarskih medijev, je Luka ravno na teh štirih tekmah s svojimi kritiki naredil približno to, kar je na zadnji od teh tekem naredil s Chicagom. Odpihnil jih je. Zmlel do nerazpoznavnosti. Niti enega oprimka nimajo, za katerega bi se še lahko držali. Luka je šel v strelskem povprečju teh štirih tekem čez – pozor – 40 točk, dodal je 9,5 skoka in 7,3 asistence. Gledano v celoti, so to vesoljske številke. A tu šele pridemo do pravega obračuna s kritiki.
Obramba? 2,5 ukradene žogo na vsaki od tekem je na ravni najboljših kradljivcev v ligi, prvič v karieri je Luka v najboljši deseterici celotne lige, ko gre za izsiljene osebne napake v napadu. In potem ostane le še tisto, kar komurkoli s pomisleki ostane zadnje – koliko je za vse to porabil žog. No, takole je. Izgubljene so šle na raven izrazitega podpovprečja (v pozitivnem pomenu tega izraza), vržene proti košu pa so postale zgodba povsem zase.
Za tri točke je Luka proti Chicagu metal skoraj 65-odstotno, kar je nadnaravna številka in celo višja ne samo od njegovega meta iz igre, temveč od meta iz igre tistih, ki žogo zgolj potiskajo v koš izpod obroča. Na vseh štirih tekmah pa Dončić iz igre predega magičnih 50 odstotkov, glavna zgodba pa so njegove trojke. Pri 45 odstotkih so na ravni najboljšega Stepha Curryja namesto v domeni kritikov. In to ni pretiravanje, to so gola matematična dejstva.
"Luka lahko odigra izjemno tekmo, tudi ko mu trojke ne gredo. A zdaj že od januarja padajo noter, v zadnjem obdobju pa še bolj – in ko je tako, mu gre vse ostalo samo od sebe. Ko mu stečejo trojke, takrat vsi vemo, da bo čaral na vseh področjih," je razlagal trener JJ Redick, ki se mu ob tem kar smeji. Kaj se mu ne bi, njegova ekipa je spet tretja na zahodu, Luka je bolj vroč kot kadarkoli, proti Denverju v soboto pozno popoldne po kalifornijskem času pa bodo Lakersi v vseh pogledih skušali iti še korak dlje.
