Saj veste, četrta zmaga na štirih domačih zaporednih tekmah pred našimi očmi – nekaj, česar si ne bi mogli naročiti niti v najbolj norih sanjah in kar v tem – pa še v kakšnem – pogledu presega vse, kar smo kadarkoli imeli priložnost in privilegij doživeti v vseh teh letih ameriških – teksaških in v zadnjih letih kalifornijskih – delovnih ekspedicij. Sploh glede na to, kako je kazalo le nekaj dni prej – noro, nerealno, a resnično.
Še toliko bolj, ker Dončićev učinek ob tem ni s tega sveta. Ne samo da spremljamo točkovno rapsodijo, v kateri je trojni dvojček z 31 točkami pravi dojenček monstrumov 44 in 51, Luka blesti v čisto vseh pogledih in zapira usta tako sistematično, brez izjeme in brez pardona, kot tako imenovani 'closing time' zapira bare na najbolj imenitnih losangeleških lokacijah. Zgodba pa ima še toliko dodatnih vidikov, da je to res neverjetno.
V tistega, saj veste katerega, se tukaj sploh ne bomo spuščali. Vse veste, vse razumete, vse vam je jasno glede tega, kaj pomeni take predstave nizati v takih trenutkih in takih okoliščinah. Naravnost osupnil pa je Luka z nečim, kar je padlo kot neverjetna protiutež trenutnim debatam o tem, da nekateri košarkarji v ligi NBA pretirano forsirajo proste mete, skoke in še kaj, da bi si čim bolj v nebo nabijali statistiko.
Veliko osvežilnih pijač je včeraj preteklo na neverjetnih 32 losangeleških marčevskih topinjah ob razpravah, kako je ob tem mogoče to, kar je v zaključku četrtkove tekme storil Dončić. "Tej tekmi bi lahko vzel vse, kar je ponujala. Iz te predstave bi lahko vzel statistični maksimum – ne verjetno, kaj je naredil namesto tega," pravijo v LA-ju. V nekem trenutku je bil pri 49 točkah, 10 skokih in 9 asistencah, do konca pa je bila še cela večnost in zgodovinski trojni dvojček ni bil vprašljiv.
Razen zato, ker je bil. Ker je tako rekel Luka. Ko je povsem legitimno dobil dva prosta meta in oba zadel za 51, je namenoma storil prekršek, prekinil igro in zahteval menjavo – ob ovacijah jasno. Marsikdo je debelo gledal, soigralec na klopi Jarred Vanderbilt pa se ni mogel zadržati. "Človek, zlahka bi dobil še no asistenco," mu je dejal. Razlika na semaforju je bila takšna, da ni zahtevala menjav po nepisanih pravilih, tudi trener JJ Redick ni hotel menjati. In Lukov odgovor?
"Vseeno mi je," je tiho dejal soigralcu. Povedal, kdo in kaj je. Povedal, da ga ženejo druge stvari. Povedal, da stvari potekajo in se zaključijo pod njegovimi pogoji, na njegov način. Ostati na igrišču zato, da bi na silo stvari postavljali tako, da bi pripeljale do še ene asistence v statistiki, preprosto ni prišlo v poštev. Pa četudi bi bila zgodba za to asistenco in tem trojnim dvojčkom še mnogo večja od golega dejstva, da so trojni dvojčki pri 50 ogromni sami po sebi. A o tem kdaj drugič ...
