Dončićevo razmerje z osebo, ki vse spravlja ob pamet - prizori so osupljivi

"Več bi se moralo govoriti o tem, kako dobro zdaj že kar nekaj časa igra Luka," je novinarje opomnil trener JJ Redick, potem ko ga je eden od njih izzval s podatkom, ki je prav tako preveč skrit. Ko Luka vrže in zgreši kakšno trojko preveč, so glasni vsi. Ko smo zdaj v že kar dolgem obdobju, v katerem Slovenec izza črte meče in zadeva v ritmu Stepha Curryja, najboljšega metalca trojk vseh časov, pa to iz nekega razloga ostane precej bolj v ozadju.

A Luka nikoli ne mara biti tam in vedno znova se na porivanje kamorkoli nazaj odzove tako, kot zna le on. Sedem zmag na zadnjih osmih tekmah, štiri zaporedne na štirih domačih tekmah, na katerih je pred našimi očmi po vrsti dosegel 44, 35, 31 in 51 točk. Najbolj neverjetno pa je to, da so točke šele začetek zgodbe o igralcu, ki je vmes bil najboljši obrambni skakalec v ligi, eden najboljših kradljivcev žog je nazadnje ob vesoljskih 51 točkah ukradel tri, izgubil pa - neverjetno - eno samo.

Potem pa je tu še dejstvo, ki bo podobnem nadaljevanju Lakersov, ki so kar naenkrat izstreljeni proti visokemu izhodišču in visokim pričakovanjem za končnico, ekipi iz Los Angelesa prišlo še prekleto prav. Luka je namreč praktično lastnoročno med žive vrnil človeka, ki so ga vsi povsem odpisali, a se mu Lakersi nikakor ne morejo in ne smejo odpovedati. Vsaj ne v preostanku te sezone, v kateri so v spletu okoliščin nanj stavili vse.

Ko je po tekmi proti Minnesoti bil Deandre Ayton tisti izbranec, s katerim so ameriški novinarji želeli govoriti v drobovju dvorane (da, v Ameriki, obljubljeni deželi našega poklica to deluje v tej smeri), smo bili vsi skupaj priče redko videnemu šovu. Bahamski center je moral priti in moral odgovarjati, ker v Ameriki to tako pač je. Na niz vprašanj pa je odgovoril z enim kratkim stavkom, na nekatera celo z eno samo besedo, ob tem pa je bil videti tako, kot da bo njegovo velikansko telo vsak čas skočilo čez mizo med nas.

Vse v skladu s pravili, torej - a hkrati z zelo jasnim sporočilo. Ayton je besen na novinarje, odkar so razkrili njegove besede iz prhe v garderobi, ki se po tukajšnjem kodeksu delovanja nekako sprehajajo po robu. Res je namreč, da je Bahamec že zaključil pogovor v slačilnici, zapustil prostor in odšel na območje, od koder se ne poroča o ničemer. A res je tudi, da je njegovo vpitje, da ne more biti Clint Capela, kar vsi hočejo od njega, bilo neposredno namenjeno poročevalcem.

Kakorkoli, po tem izpadu, ki je bil usmerjen proti načinu igre Lakersov in njihovih glavnih zvezdnikov, se je Ayton povsem umaknil iz ekipe, iz javnosti, odnose z novinarji je zmanjšal na absolutni nujni minimum. V neverjetnem obratu pa zdaj igra bolje, kot je igral kadarkoli. In analitiki so enotni - zasluga je povsem Dončićeva. Luka ima zmožnost zgraditi razmerja in odnose z ljudmi, ki se zdijo izgubljeni in v katere ne verjame nihče. Ayton je vse spravljal ob pamet in bil na izhodnih vratih, a Luka ga je na najnižji točki vzel za svojega.

Morda gre za eno tistih čudnih situacij, ko se najdeta dva, ki sta ranjena vsak po svoje in trpita vsak po svoje. Nekaj bo gotovo tudi na tem in prav neverjetno je, kaj je uspelo Luki. "Potegnil ga je za sabo od prve akcije. In tako kot je v tekmo ogreval sebe, je zraven vlekel tudi DeAndrea," je bil navdušen Redick, mrki in na ves svet jezni Bahamec pa se je Slovencu smejal in bil na koncu tisti, ki je najbolj prešerno proslavljal zmago in 51 točk. Z brisačo ga je celo hladil - češ, tako zelo vroč si.

Če boste zadnji dve tekmi šli gledat za nazaj, boste opazili, da Luka deluje kot najboljši mogoči mirovni opazovalec in posredovalec. Kot da bi na lastno pobudo želel skleniti kompromis, ki se je zdel nemogoč. Na eni strani od Aytona pričakuje, da bo odigral dovolj akcij, ki so bolj všeč Luki - torej nad obroč. Na drugi strani pa mu daje vse več takih žog, ki so bolj všeč Bahamcu - proti Chicagu smo lahko videli niz Lukovih asistenc Aytonu na vrh rakete, od koder je odigral in zadel tako, kot to počne najrajši.