Rašo Nesterović, Primož Brezec, Erazem Lorbek, Matjaž Smodiš, Boštjan Nachbar, Gašper Vidmar, Uroš Slokar … Še pred dobrim desetletjem je bila to vsaj teoretična izbira slovenske reprezentance na obeh položajih pod košem. Če bi se na reprezentančni klic odzvali vsi naenkrat, bi selektorja gotovo bolela glava od viška in bi se soočal z velikim izzivom: kako vsem zagotoviti zadostno minutažo, ki bi si jo s svojimi predstavami v ligi NBA in evroligi gotovo zaslužili. Zdaj se te časi zdijo kot bežen spomin, realnost slovenske košarke na centrskih položajih pa je postala nekaj povsem drugega. Slovenija je v dobrem desetletju šla od (pre)velike izbire pod košem do tega, da si brez visokega naturaliziranega Američana sploh ne predstavljamo reprezentance.
Začelo se je s Anthonyjem 'Tončkom' Randolphom na zlatem evropskem prvenstvu 2017, ko je na položaju centra še pomagal tudi Vidmar. Od takrat so v slovenskem dresu zaigrali še Mike Tobey, Jordan Morgan in nazadnje Josh Nebo, pri čemer tudi uradno obstaja želja, da bi kot naslednji za Slovenijo zaigral Dončićev soigralec pri Dallasu Daniel Gafford. A če se ob tem 'kupovanju' košarkarjev zgražajo predvsem v Litvi in Srbiji, ki se kot redki evropski državi še nista poslužili tega pristopa, je kruta realnost košarkarske Slovenije, da brez tega enostavno ne gre. Z vsem spoštovanjem do dolgoletnega reprezentančnega centra Žige Dimca, ki je mnogokrat zelo koristno zapolnil svojo vlogo in je bil vedno pripravljen pomagati izbrani vrsti, a vendarle v 31-letniku, ki se je letos preselil na Tajvan, Slovenija nima vrhunske rešitve pod košem. Poleg tega Dimec tudi ni več najmlajši in počasi bo tudi zanj nastopil čas, da mesto prepusti komu drugemu. A komu?
##PAIDBREAK##
To je vprašanje, na katerega dobrega odgovora že nekaj časa ni. V mlajših letih je veliko obetal Jurij Macura, a se je po kar nekaj težavah s poškodbami izgubil v povprečju. Po triletnem igranju za Krko v novi sezoni sploh še nima kluba. Ostali košarkarji, ki imajo dovolj višine za igro pod košem, pa se tudi zaradi pomanjkanja moči bolje znajdejo na krilnih položajih. Takšna sta na primer Luka Ščuka in Žiga Daneu, ki se bolj razvijata za igro na položaju krilnega centra – katerega Slovenija prav tako nima najbolje pokritega.
'Small ball' postaja nujna rešitev
Kaj pa podmladek? Ali je vsaj na obzorju novi kralj pod obroči slovenske reprezentance? Tudi če pogledamo uspeha reprezentančnih selekcij do 20 in 18 let, ki sta poleti osvojili srebro oziroma bron na evropskem prvenstvu, bomo ugotovili, da sta to naredili skorajda brez klasičnega centra. V selekciji U-20 sta se na tem položaju za silo menjala član nemškega Oldenburga Gašper Kočevar in član Šenčurja Domen Petrovič. Prvi v članski selekciji še ne dobiva pravih priložnosti, drugi je letos zavzel pomembno vlogo v ligi OTP banka.
Pri reprezentanci U-18 je bil po višini edini pravi center član tretjeligaša Tolmina Aljaž Menič, pomagal pa mu je še član mlade zasedbe Cedevite Olimpije Lovro Lapajne. V obeh primerih je precej večja vloga pripadla nižjim košarkarjem in tudi igranje z nižjo peterko – tako imenovani small ball – je bilo pogosto. Enako se dogaja tudi v članski zasedbi, v kateri sta se tako Edo Murić kot Vlatko Čančar že morala preizkusiti v osrčju rakete. Po eni strani marsikoga v to silijo trendi moderne košarke, a pri Sloveniji je nuja predvsem zaradi manjka centimetrov pod obročem.
0,03 odstotka od 2800 ni velika številka
Na prvo žogo se zdi neverjetno, da Slovenija že toliko časa ni vzgojila dovolj visokega košarkarja, ki bi v zadostni meri obvladal to prelepo igro. A po drugi strani statistika kaže, da je to že genetsko prava redkost, na katero ne gre računati. Ljudi, ki so na svetu visoki vsaj 213 centimetrov, je po večini dosegljivih podatkov le okoli 2800. Če se od te številke osredotoči le na moške, ki so v letih, ko so sposobni igrati profesionalni šport, je ta številka še manjša.
Zaradi tega tudi ne preseneča, da ob takšni višini in vsaj približni sposobnosti za šport, košarkarska kariera postane skoraj zagotovljena. Po utemeljenem ugibanju Pabla Torreja iz Sports Illustrateda, ki se je leta 2011 zanašal na podatke CDC-ja (ameriškega centra za nadzor in preprečitev bolezni), v ligi NBA zaigra kar 17 odstotkov moških višjih od 213 centimetrov, ki so stari med 20 in 40 let. V vsakem primeru pri 'proizvodnji' centrov ne gre le za dobro delo z mladimi košarkarji, pač pa je najprej sploh treba najti koga, ki je tako visok in hkrati dovolj motoričen za igro profesionalne košarke.
Tu je Slovenija preprosto padla v neko luknjo, ko od svojih dobrih dveh milijonov prebivalcev, ki predstavljajo približno 0,03 odstotka svetovnega prebivalstva, nima dovolj visokega in košarkarsko nadarjenega človeka. Če uporabimo te podatke in jih premo sorazmerno prilagodimo na Slovenijo, bi bilo tako visokih ljudi na sončni strani Alp 84, še precej manj pa, če vzamemo le moške, ki so prave starosti za igro profesionalnega športa. Če se človek iz glave poskuša spomniti slovenskih športnikov, ki dosegajo to ekstremno višino, se v spomin prikradejo le Brezec, Nesterović, nekdanji naturalizirani reprezentant Alen Omić in odbojkar Sašo Štalekar. Pri čemer dva od njih presegata višino, s katero se je nekoč pod obroči meril po Wikipediji najvišji Slovenec Ludvik Bunderla. Ta je do svoje tragične smrti leta 1978 v višino meril 214 centimetrov.
Tako morda rešitve na vprašanje o tem, kdo bo v prihodnosti kraljeval pod košem slovenske reprezentance, še kar nekaj časa ne bo. Vsaj tako kažejo statistični podatki in tudi razvoj mladih košarkarjev. Še naprej bo torej potrebno zanašanje na naturalizirane 'okrepitve' ter na igro z nižjimi peterkami, kar tako ali tako postaja vse pogostejša v sodobni košarki.
