Rašo Nesterović, Primož Brezec, Erazem Lorbek, Matjaž Smodiš, Boštjan Nachbar, Gašper Vidmar, Uroš Slokar … Še pred dobrim desetletjem je bila to vsaj teoretična izbira slovenske reprezentance na obeh položajih pod košem. Če bi se na reprezentančni klic odzvali vsi naenkrat, bi selektorja gotovo bolela glava od viška in bi se soočal z velikim izzivom: kako vsem zagotoviti zadostno minutažo, ki bi si jo s svojimi predstavami v ligi NBA in evroligi gotovo zaslužili. Zdaj se te časi zdijo kot bežen spomin, realnost slovenske košarke na centrskih položajih pa je postala nekaj povsem drugega. Slovenija je v dobrem desetletju šla od (pre)velike izbire pod košem do tega, da si brez visokega naturaliziranega Američana sploh ne predstavljamo reprezentance.
Začelo se je s Anthonyjem 'Tončkom' Randolphom na zlatem evropskem prvenstvu 2017, ko je na položaju centra še pomagal tudi Vidmar. Od takrat so v slovenskem dresu zaigrali še Mike Tobey, Jordan Morgan in nazadnje Josh Nebo, pri čemer tudi uradno obstaja želja, da bi kot naslednji za Slovenijo zaigral Dončićev soigralec pri Dallasu Daniel Gafford. A če se ob tem 'kupovanju' košarkarjev zgražajo predvsem v Litvi in Srbiji, ki se kot redki evropski državi še nista poslužili tega pristopa, je kruta realnost košarkarske Slovenije, da brez tega enostavno ne gre. Z vsem spoštovanjem do dolgoletnega reprezentančnega centra Žige Dimca, ki je mnogokrat zelo koristno zapolnil svojo vlogo in je bil vedno pripravljen pomagati izbrani vrsti, a vendarle v 31-letniku, ki se je letos preselil na Tajvan, Slovenija nima vrhunske rešitve pod košem. Poleg tega Dimec tudi ni več najmlajši in počasi bo tudi zanj nastopil čas, da mesto prepusti komu drugemu. A komu?
