Je Josh Nebo, ki je bil v olimpijskih kvalifikacijah v vlogi novega slovenskega tujca, bil izbira Saše Dončića oziroma kako je do te odločitve prišlo in kako ste z njo zadovoljni?
Do naturaliziranega igralca vedno pridemo tako, da štab naredi neko lestvico potencialnih kandidatov, nato pa analizirajo njihove lastnosti, kompatibilnost z reprezentanco in tudi možnosti priti do teh igralcev. Nebo je bil na tej lestvici številka ena, govorimo pa o širšem štabu, v katerega zdaj spada tudi Saša. Nebo je bil sprva videti kot misija nemogoče, in ko je postala misija mogoče ter smo to uspeli izpeljati, smo bili izjemno zadovoljni. Verjamem, da je bil že letos dodana vrednost in da bi utegnil v prihodnje biti še mnogo bolj. Mlad igralec, fizičen igralec in krasen dečko. Je pa bil sama izvedba operacije Sašova naloga in odlično jo je izpeljal skupaj z Miškom Ražnatovićem. Slednjim nam je sicer najprej dejal, da dvomi o Nebovi pripravljenosti, ter je bil precej presenečen, ko so se stvari odvile povsem drugače.
Kako gre v to zgodbo Daniel Gafford, center Dallasa in torej Lukov klubski soigralec? Že precej pred Nebom smo iz ameriških virov imeli precej zanesljivo informacijo (in o njej tudi pisali), da si je Slovenija želela tega igralca, proti koncu sezone so tako o tem, kot o možnosti, da bi Gaffrod za Slovenijo igral kdaj v prihodnje, poročali tudi nekateri ugledni ameriški mediji.
Kaj naj rečem (smeh). Zakaj se smejim? Zato, ker nekako vse vedno pride ven, in nima smisla, da bi vam zdaj rekel kaj drugega. Ko je februarja Gafford prestopil v Dallas, je bilo že po nekaj tekmah jasno, kako sijajno se ujameta z Luko in kakšna naveza sta. To je bilo pred tistim seznamom, o katerem sem govoril prej, in lahko vam povem, da je bil takrat Gafford absolutno prva izbira tako Saše Dončića kot selektorja Aleksandra Sekulića. Se je pa precej hitro pokazalo, da je zadevo nemogoče izpeljati, in smo šli naprej. No, rekel sem, da je težko povedati, kako deluje Saša – pa mogoče na tem primeru lahko povem še najbolje. Bila sva na tekmi v Dallasu in po njej sva imela sestanek z vodilnimi možmi Dallasa, na katerem smo v prvi vrsti govorili o strokovnem štabu. Niti oni takrat niso vedeli, da bodo šli Mavericksi do finala, in pogovarjali smo se, da bi bil Sean Sweeney z našo reprezentanco celotne priprave. Z vsemi smo se vse dogovorili in po sestanku sva iz klubskih prostorov čez cesto šla proti dvorani, kjer ima, kot ste nekajkrat videli tudi sami, Saša svoj avtomobil, ponavadi parkira tam, kjer imajo svoje avtomobile parkirane igralci. In kot nalašč gre mimo naju – Gafford. V družbi neke gospe, za katero res ne vem, v kakšen razmerju sta. In niti ni pomembno. Kakorkoli, Saša je bil pod vtisom sestanka, poln energije, takoj me je prijel za roko in rekel: 'Greva. Tam je, greva mu reči, če bi igral za Slovenijo.' Skušal sem umiriti stvar, češ da bova jutri in da se bova najavila in da se ne mudi, ampak Saša je bil odločen in obveljala je njegova. Neposredno po odhodu s tekme in še malo preznojen je tako dobil vprašanje, ali bi igral za slovensko reprezentanco. In če je bil sprva res presenečen, se je zelo hitro odzval zelo pozitivno. Da je počaščen, da mu pobuda laska in da potrebuje čas za premislek. Ko naju je čez nekaj dni poklical, pa je dejal, da to poletje preprosto ne gre, saj ima naročene individualne vadbe, programe, osebne trenerje in še nekatere zadeve. Da pa ga v prihodnosti vsekakor zanima.
Aha, torej ni šlo za dolgoročno košarico, češ da ima ambicije igrati za ameriško reprezentanco ali kaj takega?
Ne, ne, nikakor ne. Ustavili smo se pri tem, da to poletje ne more zaradi prej dogovorjenih obveznosti, ki jih je želel spoštovati in opraviti. Je pa poudaril, da mu je stvar zanima, a se za zdaj še nismo pogovarjali o tem, kje in pri čem smo zdaj, ko imamo Neba, v teoriji pa imamo tudi odprta Gaffordova vrata. Ko bo čas, bodo za to zadolženi premislili, kako in kaj, ter sprejeli svoje odločitve.
V kolikšni meri je to ukvarjanje s tujcem, ki je vedno lahko le eden, čustveno naporno in kruto – v prvi vrsti tu trenutno predvsem mislim na Mika Tobeyja?
Zelo nehvaležno, zelo težko, zelo kruto. Na eni strani prosiš Mika, naj bo že prvi dan na treningu, na drugi strani veš, da boš, če se bo njegov konkurent bolje izkazal, dal prednost njemu. Kar, roko na srce, je bilo letos precej očitno, saj Mike ni dobil prave priložnosti v klubu. Kljub temu je zelo dobro odigral tisti kvalifikacijski tekmi v Kopru in smo z njegovo pomočjo z eno nogo že na evropskem prvenstvu. In hkrati nam trenutno kaže, da bomo v naslednjem reprezentančnem oknu prav tako morali za pomoč prositi ravno Mika. In le upam lahko, da bi bil še vedno pripravljen igrati. Odgovora na to pa nimam. Zdi se mi, da se ni poslovil, morda ga bomo potrebovali in vsekakor je to precej kruto tako zanj kot za nas. Navsezadnje je del družine, povezani smo, pošiljali smo si glasbo in čestitke, njegova pripadnost je vseskozi izjemna.
