Ludvik se je rodil 2. avgusta 1950 v Nemškem Rovtu v Bohinju, z družino pa se je pozneje preselil v Zgornje Gorje, kjer je obiskoval osnovno šolo. V železarskem izobraževalnem centru na Jesenicah se je izučil za električarja, prav tam pa ga je zaradi njegove višine opazil trener košarkarskega kluba Jesenice Alojz Katnik, sicer dedek našega hokejskega profesionalca Anžeta Kopitarja, in ga povabil, naj se jim priključi na treningu. Tam je kmalu postal član prve peterke domačega kluba, ki je nastopal v prvi republiški ligi, takrat drugem rangu tekmovanja, saj druge zvezne lige še ni bilo.
Ludvika so seveda opazili tudi v instituciji slovenske košarke Olimpiji in ga leta 1971 skupaj s soigralcem Markom Božičem povabili v klub, ki je bil takrat blizu samega vrha jugoslovanske košarke. Za najboljšo slovensko ekipo, ki jo je treniral Jože Gagel in za katero so med drugim igrali tudi Vinko Jelovac, Aljoša Žorga in Pavle Polanec, je odigral dve sezoni, v katerih je Olimpija osvojila peto in sedmo mesto. Čeprav ni imel posebej velike minutaže, po večini je pod košem za kakšno minuto razbremenil Jelovca, so si ga zaradi njegove pojave dobro zapomnili tudi po vsej nekdanji skupni državi. Po letu 1973 se je nato preselil k mestnemu tekmecu Slovanu in zanj odigral še tri sezone. V času bivanja v Ljubljani se je tudi izobraževal in z odliko dokončal delovodsko šolo.
PRI MERJENJU SE JE SKRČIL
O Ludviku, ki so ga nekdanji soigralci ohranili v nadvse lepem spominu, krožijo številne zgodbe. Kar nekaj nam jih je zaupal Marko Božič, njegov dober prijatelj, sicer dve leti mlajši. Skupaj sta odigrala praktično vso košarkarsko kariero. Šest sezon sta bila soigralca že pri Jesenicah, leta 1971 pa skupaj prišla v Olimpijo, ki je takrat ekipo gradila še na slovenskih igralcih in se šele v naslednjih letih bolj uprla na igralce iz drugih republik. Pozneje sta skupaj prestopila še k Slovanu. "Bil je malce smešen možakar, čeprav zelo inteligenten fant. Kot košarkar je bil nekoliko limitiran, tudi zaradi ploske noge, ki mu je onemogočala hiter tek. Zaradi svoje višine je bil kar nekoliko zakompleksan in se je vedno meril tako, da se je ob tem čim bolj skrčil. Tako so mu navadno izmerili 210 ali 211 centimetrov, čeprav je v resnici meril 214 centimetrov," o njem pravi Božič.
ŠTEVILKA NOGE 56
Ko je še igral za Jesenice, je Ludvik še vedno živel v Zgornjih Gorjah, od koder se je na treninge vozil z mopedom. Ker je imel številko noge 56, je imel na začetku precej težav s športnimi copati, saj takšnih v trgovini ni bilo mogoče kupiti. Prve copate za košarko mu je napravil čevljar Jenko z Javornika. Spodaj so bile podložene s filcem, zgornji del pa je bil usnjen. "Takrat smo igrali še zunaj, tam, kjer je zdaj dvorana pod Mežaklo. Če je deževalo, so ti copati s filcem tako 'cmokali', da je kar odmevalo. Ljudje so se na tekmah prav zabavali na ta račun. Moj oče, ki je bil takrat predsednik kluba, je nato uredil, da so mu pri Planiki naredili športne copate po meri. Še preden je prestopil v Olimpijo, smo mu priskrbeli prave 'all starke' iz Amerike. Tako je lahko normalno hodil po igrišču tudi s svojo plosko nogo," se spominja Božič.
Zaradi težav z nogo se je Ludvik res malce težje gibal po igrišču, a mu prav veliko teči zaradi višine in takratnega še bolj počasnega načina košarke ni bilo treba. "Bil je bolj veseljak in je treniral, kot se mu je ljubilo. Garač ravno ni bil. Kadar ni bil pri volji, se je navadno usedel in rekel, da ga nekaj boli. Pri Olimpiji je bil takrat prvi center Vinko Jelovac, Ludvik pa je bil na neki način njegov sparing partner. Za trening njegovega meta prek glave mu je s svojo višino prišel zelo prav," ga opisuje Božič.
PODOBNOST S TASIĆEM
Ko je igral za Olimpijo, so Ludvika Bunderlo pogosto zamenjevali s košarkarjem beograjskega Radničkega Milovanom Tasićem - Taso. Ta je košarko začel igrati šele pri 22 letih, potem ko ga je kot traktorista v Inđiji ugledal trener tega kluba Slobodan Ivković, brat proslavljenega trenerja Dušana Ivkovića, in ga povabil, naj se jim pridruži na treningu. Tasić je z Radničkim leta 1973 osvojil naslov državnega prvaka, po koncu kariere pa je zaplul v igralske vode in zaigral tudi v proslavljenem Šijanovem filmu Kdo tam poje (Ko to tamo peva).
Kot pravi Marko Božič, je bil Tasić zaradi povsem enake višine 214 centimetrov in podobne telesne konstitucije prava kopija Ludvika Bunderle: "Bil je nekoliko bolj temen in imel je brke, sicer pa sta si bila povsem enaka. Ob našem gostovanju v Zadru, kjer so bili takrat res nori na košarko, je ob prihodu našega avtobusa kakšnih 300 otrok čakalo na avtograme. Ko so zagledali Ludvika, so začeli vpiti: 'Čika Taso, daj avtogram!' Ludvik se je samo smejal in z veseljem podpisoval avtograme."
ŠOFIRAL NA ZADNJEM SEDEŽU
Zaradi svoje višine je imel Bunderla težave tudi pri vožnji avtomobila, a se je pri tem znašel po svoje. Njegov prvi avto je bil takrat popularni fičko, ki ga je priredil tako, da je prvi sprednji sedež potegnil ven in šofiral tako, da je ob tem sedel na zadnjem sedežu. Po prihodu v Ljubljano se je "moderniziral" in si kupil starega rdečega peugeota 203.
"Sedež si je potisnil povsem nazaj. Po treningu sva šla s tem avtom na kosilo in kakšen kozarček cvička. Navadno sva se odpeljala nekam na deželo, najraje na Dolenjsko. Včasih se je od kakšnega naključnega sogovornika pustil podučiti kaj o tisti vasi, potem pa ga je povprašal za gostilno in ga povabil zraven. Jedel in pil je zelo rad, to mu je bil skorajda hobi. Kadar je bil dobre volje, je častil vse znance v gostilni. Natakarici je dejal: 'Od te do te mize vse vprašajte, kaj bodo pili, plačal bo Ludvik.' No, pozneje so tudi drugi častili njega. Vsi so ga seveda poznali in bili veseli, kadar se je pojavil tam," opisuje Božič. Ludvik Bunderla je bil tudi član priznane godbe na pihala iz Gorij, v kateri je igral bas.
"ŠEF" MINI IGRALNICE
Ko je Bunderla igral za Slovan, jih je boju za vrh drugoligaške lestvice čakalo pomembno gostovanje v Splitu pri tamkajšnjem Dalvinu, pravzaprav drugi ekipi Jugoplastike. Tja so izjemoma prišli že dan pred tekmo, česar sicer ni bilo v navadi. "V petek zvečer smo malo popivali, v soboto pa že nismo vedeli, kaj naj počnemo, saj je bila tekma šele zvečer. Ludvik nas je po zajtrku vprašal, ali poznamo Kaštele, skupino vasi v bližini Splita. Razložil nam je, da imajo tam zelo dobro vino Prošek, in odločili smo se, da ga poskusimo. Vsakič smo stopili iz avtobusa, ki je parkiral pred vaškimi gostilnami, popili prošek in se odpeljali naprej. Ko smo se vrnili v Split, seveda nismo bili ravno nared za igranje in tisto tekmo visoko izgubili," se dogodivščine spominja Marko Božič.
Ko je igral pri Olimpiji, je Ludvik delal tudi kot električar v Tivoliju. Zavod Tivoli ga je zaposlil kot pomočnika Franca Mirnika, sicer nekdanjega hokejista Slavije. Ker je slednji bolj majhen, sta skupaj delovala nekoliko smešno, bila pa sta kot "rit in srajca". V okviru tega dela je bil Ludvik odgovoren tudi za mini igralnico, kjer je vsak večer izpraznil avtomate ter jih tudi popravljal. Tako je imel dostop do vseh ključev in soigralcem omogočil brezplačno igranje. Po odhodu iz Tivolija si je novo službo našel pri Vodovodu Ljubljana, kjer je delal kot vzdrževalec in bil odgovoren za zajem v Klečah.
"Ludvik je bil takšen - vedno je bil veseljak, animator in imel 'prave' ideje. Pri njem je bilo vedno zabavno. Glavno mu je bilo, da uživa," je o njem še povedal Božič, s katerim sta do leta 1976 igrala pri Slovanu, nato pa sta se vrnila na Jesenice in klubu, ki je medtem malce stagniral, pomagala pri vrnitvi v prvo republiško ligo. Na odločilni tekmi je koš za zmago dosegel prav Ludvik Bunderla.
USODEN VZPON NA TRIGLAV
Življenjska pot takrat najvišjega Slovenca se je nepričakovano končala 10. avgusta 1978. Na zjutraj še lep poletni dan se je s skupino prijateljev odpravil na naš najvišji vrh Triglav, kjer se je zgodaj popoldne nenadoma razbesnela nevihta. Okrog 14. ure je na Malem Triglavu, kakšnih trideset metrov pod vrhom, udarila v kolono planincev, večina so bili policisti (takrat še miličniki), kjer je najkrajšo potegnil prav najvišji med njimi, ki ga strela zadela v glavo. V nesreči sta bila poškodovana še planinka in njen 15-letni sin, ki so ju prenesli do doma na Kredarici in naslednji dan prepeljali v jeseniško bolnišnico, a sta jo odnesla brez resnejših posledic.
Na dan, ko se je to zgodilo, so Jeseničani igrali tekmo v Mojstrani, na kateri bi moral nastopiti tudi junak te zgodbe. "Takrat so počile tri strele. Še zdaj se spomnim, da sem pogledal v zrak in si rekel: 'Porkaduš, spet bo dež in bomo igrali po mokrem.' Kot se je pozneje izkazalo, je prav ena od tistih treh strel zadela Ludvika. Da je nekoga pod Triglavom zadela strela, smo izvedeli že med tekmo, kmalu po njej pa tudi, za koga gre, saj je to sporočil eden od policistov, ki so bili z njim. Njegovo truplo so s helikopterjem prepeljali v jeseniško bolnišnico, sprva pa imeli obilo težav, da so ga prenesli do mesta, kjer so ga lahko naložili na helikopter. Ludvik ni bil le visok, ampak tudi težek, imel je okrog 140 kilogramov. Jaz in njegovo dekle sva nato odšla na Jesenice, kjer se je na truplu lepo videlo, kje ga je strela presekala," se nesrečnega dogodka spominja Božič. V časopisnih izrezkih iz tistega časa je sicer zapisano, da so reševalci njegovo truplo prenesli v dolino Krme.
POLANEC: VESELJAK IN DOBRODUŠNEŽ
Ludvika Bunderle se dobro spominja tudi Pavle Polanec, takrat eden ključnih Olimpijinih igralcev. "Zaradi povečane hipofize je zrasel do svoje višine, bil pa je zaradi tega nekoliko motorično omejen. Sicer je bil izredno 'fejst' fant. Bil je velik dobrodušnež in pozitivec, košarkarsko pa nekoliko limitiran, čeprav se je zelo trudil. Več težav kot s tehniko obvladovanja žoge je imel s tekom, saj se je hitro utrudil. Kar je odigral, je to opravil korektno. Imel je bolj omejeno minutažo, a je bil med igro precej luciden in je znal tudi podati zelo uporabno žogo. Ko sem izvedel za njegovo nesrečo, mi ga je bilo resnično žal. Ko nam je na pripravah nekdo sporočil to novico, smo sprva mislili, da se šali."
Nekoč sta oba imela skupen intervju, v katerem sta se tudi malce šalila glede višine. "Točne številke ni hotel povedati, potem pa se je pošalil, da bo, če me pljune, začel padati dež. Na splošno je bil velik veseljak. Pri klubu je bil odgovoren za dobro voljo in si ni gnal k srcu, če se je kdo obregnil ob njegov videz. Slišal sem tudi za zgodbo, da je s svojim basom, ki ga je igral v pihalni godbi, hodil po vrtu in so se mu vanj usule hruške," ga je Polanec ohranil v lepem spominu.
V SORODSTVU S KLEMNOM BUNDERLO
Daljni sorodnik Ludvika Bunderle je tudi voditelj na radiu Aktual in zmagovalec šova Znan obraz ima svoj glas Klemen Bunderla. Njegov ded in Ludvikov oče sta bila namreč bratranca. "Domači so mi povedali, da je zaradi višine precej izstopal in da so ga tudi zato cenili kot košarkarja, čeprav je bil sicer malce neroden. Od njegove nesreče nihče od njegovih sorodnikov ni več hodil v hribe in tudi sam po tem nimam nobene želje. Ne igram niti na lotu, saj je že po tej streli jasno, da naše družine ne spremlja sreča," je v zvezi s sorodnikom, ki ga seveda ni poznal, saj se je rodil šele po njegovi smrti, povedal Klemen Bunderla.
NAJHUJE PRED 274 LETI
Podatki gorskih reševalnih služb kažejo, da strela v evropskih gorah povzroči od 0,7 do 1,5 odstotka vseh smrtnih žrtev gorskih nesreč. V slovenskih gorah je bilo do leta 2000 zabeleženih 1226 nesreč s 1401 smrtno žrtvijo. V dveh odstotkih teh nesreč je prišlo do udara strele, zaradi katere je umrlo 39 ljudi.
Najbolj množična nesreča zaradi udara strele v Sloveniji se je zgodila avgusta 1741 v cerkvi svetega Donata na pobočju Donačke gore, kjer je bilo veliko romarjev, največ iz Šentvida pri Ptuju. Strela, ki je v nevihti udarila v cerkvi, je povzročila pravi pokol, saj je ubila kar 59 ljudi.
