Marko, reciva bobu bob – nekatere stvari ste želeli povedati sami, druge vas želimo vprašati mi. Kje želite začeti?
Mislim, da kar pri bistvu. Nihče od nas ne potrebuje poudarjanja, da se v reprezentanco pride zastonj. To je pač ena redkih čistih stvari, ki so ostale v tem svetu posla in gladiatorstva v profesionalnem športu. Bistvene so vrline stare šole, ponos, pripadnost reprezentanci, neki višji motivi in cilji – prvinsko športni. Ravno zaradi tega pa je v reprezentanci tako zelo pomembno, kakšna je klima v ekipi, kakšno je vzdušje, na primeru slovenskih reprezentančnih ekip pa tudi, koliko in kako smo vsi skupaj pripravljeni dati za skupni cilj proti večjim in realno boljšim.
V zadnjih dveh letih smo najboljši mogoči primer lahko videli pri nogometaših. Videli smo, da je mogoče v dveh letih priti od postranske tematike za čas kislih kumaric do romanja navijačev in samozavesti, v kateri fantje iz slovenske lige v solze spravijo Ronalda. Tako je bilo, ko je Edo Murić sredi covida, ko je komaj našel odprto dvorano, prišel v Litvo pred polne tribune in all star igralca iz NBA preprosto uničil. Tega smo v Sloveniji sposobni, ko ima ekipa pravo klimo, hkrati pa prava klima vere in podpore vlada tudi med ljudmi.
Zato mi je težko, kadar opazim, da se v kateremkoli športu začnejo razprtije. In tudi te so za Slovenijo precej značilne – sploh pod svežim vtisom kakšnega neuspeha hitro preskakujejo iskrice, tudi novinarji jih hitite obešati na veliki zvon, vsak od nas v takem vzdušju tudi skrbi za svoj ego in ponos, zato lahko pride do precejšnje škode, tudi do metanja sence na ljudi in dosežke, ki si tega nikakor ne zaslužijo. Morda jo lahko premislek in ustrezna hitra reakcija v tem primeru preprečita.
Koliko ste bili po pirejskem kvalifikacijskem turnirju razočarani oziroma v kolikšni meri ste to vzeli kot nekakšno trenutno realnost?
Če smo po Pireju zelo iskreni, moramo najprej priznati eno – in to ni ne izgovor, ne opravičilo, ne odvračanje pozornosti; boste videli, da ni. Rezultati, ki jih je slovenska košarka naredila predvsem z naslovom evropskih prvakov, z uvrstitvijo na prejšnje olimpijske igre in s prihodom na sekundo oddaljenosti od olimpijskega finala, so postavili zelo visoke standarde in cilje. Verjetno realno previsoke oziroma take, ki so hkrati zahtevali totalni presežek naše ekipe na krilih neverjetne kolektivne motivacije in to, da se drugim nekje nekaj malega zalomi in da vsaj malce zaostanejo za svojim papirnatim maksimumom.
V vsakem trenutku je bila realna slika taka, in ko gledam na Pirej, gledam enako. Seveda je bilo moje oziroma naše razmišljanje, da bi se na naši strani stvari še enkrat lahko zložile optimalno in še nekoliko čez ter da se na tisti drugi ne bi. V tem primeru bi seveda imeli možnosti in v te možnosti smo verjeli, a se je zgodilo nekaj drugega in nad rezultatom sem strašno razočaran. Nasprotnik je bil blizu svojega maksimuma, hkrati pa je naša ekipa kot celota izgubila tisto agresivnost, tisto borbenost, tisto pripravljenost v vsakem trenutku narediti čisto čisto vse in še malo več. In tukaj moramo vsi najti svoj del odgovornosti, tukaj ne moremo upravičevati ničesar in nikogar: ne mene kot vodjo, ne Aleksandra Sekulića kot selektorja, ne igralcev, še našega PR-ovca ne. Vsi skupaj.
Hkrati pa je prav to nekaj, na kar sem še vedno lahko ponosen in kar je zelo pomembno povedati vsem. Na ta naš skupaj, na naše odnose, na prijateljstvo. To imamo in na krilih tega moramo naprej ter najti pot iz tega. Za to pa se bo treba pogledati v ogledalo – predvsem vsi skupaj.
VSE KRITIKE DRŽIJO, A NE DVOMITE O PRIPADNOSTI IN PRIJATELJSTVU
Kaj točno s tem mislite?
Predvsem mislim, da ne obstaja ena sama stvar ali en sam človek, ki bi ga zdaj lahko zamenjali in rekli »evo, rešeno«. Ni rešitev dati ven enega igralca, enega selektorja, enega predsednika, enega novinarja. Hočejo linčati Sekulića? Jaz lahko prvi povem, da je odvodil slabo. Ampak linčajte tudi mene, slabo sem opravil svojo vlogo, slabo sem jih motiviral, dal premalo. In če smo bili prej od igralcev vajeni, da gredo v vsakem trenutku z nožem med zobmi na glavo, so bili v primerjavi s tem tokrat videti anemični – tudi to lahko rečete, tudi to drži.
Vse to lahko rečete, vse to je res – nikar pa ne dvomite o naši pripadnosti, našem prijateljstvu, naših odnosih, ki so nas pripeljali do uspehov in nas bodo tudi izvlekli iz tega zdaj. Ko pomislim na te odnose in te zgodbe, mi je še vedno tako toplo pri srcu, da imam od tega in od čistega ponosa kurjo polt po celem telesu. In ko pravim, da se bomo vsi morali pogledati v ogledalo – mi se bomo zagotovo znali, hkrati pa to pričakujem tudi od javnosti in navijačev.
Saj veste, da ne moreva ostati pri tem; kaj želite povedati?
Lahko začnem pri zelo ozkem krogu – pri ljudeh, ki jim pravim prijatelji. Zelo malo je bilo treba, da so me s plaže klicali s tistimi klasičnimi neslanostmi »zakaj tale sploh igra« in »zakaj tega ne vržeš ven«. Neverjetno hitro gredo stvari tako daleč, da se vprašaš, ali klicatelj svoj špricar meša 1:1 ali namesto tega 2:1 (smeh). Šalo na stran, v Sloveniji imamo zelo ozek nabor igralcev, strokovnjakov, navsezadnje tudi vas novinarjev – in znotraj tega kroga moramo vsi delovati. In ko se pogovarjamo o igralcih, ki so za to Slovenijo dali in naredili nerealno veliko, je treba upoštevati vse vidike.
Vlatko Čančar je bil sam svoj najglasnejši in najostrejši kritik; taki fantje so to. Torej ne morem storiti drugega, kot da se na eni strani z njim sicer strinjam, a ga na drugi strani vzamem v bran. Točno v Grčiji, točno pred enim letom si je strgal križne vezi, nato pa se na ta igrišča vrnil po celi izpuščeni sezoni. Deset mesecev je opravljal mukotrpno rehabilitacijo brez ene tekme, prišel na priprave že prvi dan in naredil vse, da bi prav v Grčiji zaradi prijateljev, Slovenije, ponosa na vsak način igral. Ob vsem, kar moramo prevzeti nase, nikar ne pozabimo teh zgodb, ki tudi ob metu 0:10 ne izgubijo svoje vrednosti – ravno obratno. Kot Murić; še eden, ki je toliko dal za reprezentanco in hotel biti za vsako ceno zraven, pa čeprav nedolgo pred tem ob nošenju olimpijske bakle nismo bili prepričani, ali bo zmogel od Prešernovega spomenika do magistrata. Še nekaj je takih zgodb. Potem pa je tu seveda še Lukova kot nekaj čisto posebnega …
Sicer ga hvalimo, opevamo, poudarjamo njegovo pripadnost – toda ali je mogoče, da se kljub temu ne zavedamo povsem in dovolj, kaj zares pomeni to, da je Dončić hotel biti zraven?
Ne samo mogoče, zelo verjetno. Zadeva je v svoji osnovi preprosta: jaz sem prepričan, da tak primer ne obstaja na vsem svetu. Niti blizu. Človek je bil prvi strelec svetovnega prvenstva za reprezentanco Slovenije, ki ji je na pripravah, na Japonskem, na Filipinih dal 47 dni in na polno igral tudi na tekmi za sedmo mesto. Nato je šel naravnost v ligo NBA in tam na stotih tekmah na svojem hrbtu peljal ekipo vse do velikega finala, po njem pa si vzel le tri dni nečesa, čemur niti z najbolj bujno domišljijo ne moremo reči oddih. Takoj je prišel v reprezentanco, še celo jaz sem prišel dva dni pozneje, pojamral ni niti zaradi ene malenkosti, nihče na svetu razen njega pa ne ve, kaj ima poškodovano, kaj ga boli, pod koliko injekcijami je bil v zadnjem času. Nikoli ne reče nič o tem, ves čas je najboljše volje, praktično mimogrede daje 30 točk ob trojnem dvojčku – in ko že misliš, da je to vse, nase jemlje odgovornost in krivdo za neuspeh, pri tem pa misli smrtno resno.
Bil je v položaju, ko mu čisto nihče ne bi rekel čisto nič, če ga tokrat sploh ne bi bilo zraven – celo najbolj dežurni kritiki bi verjetno rekli, da je tako zanj bolje. Ampak on bi si to rekel sam in zato je bil tukaj. In čeprav bi se potem na eni strani zaradi take zgodbe morda lahko kdo zadržal s kakšno kritiko, bo na drugi strani Luka prvi, ki bo rekel, da je bil to neuspeh. In okej, jaz pravim enako.
Še enkrat: bilo je pod našo ravnjo, bilo je pod našimi pričakovanji in zahtevami, mediji ste lahko razočarani in žalostni, tudi mi smo. Zdaj pa je od vseh nas odvisno, ali bomo znali graditi na teh lepih vidikih in se vrniti na pota tiste reprezentančne zgodbe, na katero smo bili tako zelo ponosni in kakršne v Sloveniji v pravih okoliščinah znamo pisati v vseh športih.
Mi v reprezentanci zagotovo bomo, a morali boste tudi vi mediji in morali bodo tudi navijači. Zdaj bo namesto nerganja iz Premanture treba na kakšno tekmo, da ne bo najboljši igralec na svetu, ki je igral 122 tekem in vseeno prišel nastopat za reprezentanco, spet igral pred napol prazno domačo dvorano.
TAKI BODO ZELO HITRO MENJALI TUDI VILFANA IN DRAGIĆA
Vas je to razočaralo?
In prizadelo. Še enkrat, razočaran sem nad našim odnosom in nad vsemi našimi pomanjkljivostmi na čelu z odsotnostjo tiste živalske borbenosti, ki je za slovenski uspeh nujna. Za nas je bilo značilno, da smo bili manjši, vendar hitrejši in bolj borbeni, tokrat pa smo bili manjši, počasnejši in še manj borbeni. Verjamem, da sem to poudaril dovolj jasno. Ampak ogledala obstajajo tudi za ostale. Ne toliko za medije; morda je včasih celo treba, da se nekoliko zaiskri, in morda je to po svoje celo nekaj od tistega, kar smo potrebovali. Zagotovo pa nismo potrebovali nekakšne navijaške samoumevnosti, ki nas je pospremila v Grčijo.
Da, Sekulić je narobe narisal akcijo. Da, Čančar je zgrešil. Zdaj pa naj še nekdo reče, da je nedopustno, da Luka iz finala lige NBA pride takoj igrat za reprezentanco in se to zgodi v napol prazni ljubljanski dvorani. Celo če ne bi bilo Luke, je bilo gledalcev premalo in tako kot mi zdaj potrebujemo nekakšen reset, naj se zamislijo tudi drugi. Slovenska košarka potrebuje čim bolj zvesto publiko, ne pa pretirano selektivnih navijačev. Selektivnih, kar zadeva prihod na tekme in podporo – ne govorim o kritikah, te naj kar bodo, mora se dogajati in tudi kakšno podžiganje je lahko čisto koristno. Dobro je, da so akterji slovenske košarke aktivni, pa naj gre za nas v reprezentanci, za predsednika Mateja Erjavca kot najbolj uspešnega predsednika po dosežkih in proračunu v zgodovini zveze ali pa za Gorana Dragića kot zlatega kapetana in Petra Vilfana kot našo košarkarsko legendo oziroma za kogarkoli od vas novinarjev.
Morda je včasih kakšno stvar malce težje sprejeti, a po drugi strani je dobro, da se izzove debata – če zna v njej vsak najprej pogledati v ogledalo samega sebe, je to celo super. To velja tudi za vsakega navijača: sem bil kot navijač tak kot prejšnja leta ali sem selektivno pustil reprezentanco na cedilu in moja država je, kakršna je. Kdor je navijač v dobrem in slabem, lahko zdaj govori, kar hoče. Prav tako medij, ki nas vedno spremlja in ki prav tako sprovocira kaj žolčnega, da pridemo kakšni stvari do dna in si znamo povedati prave zadeve.
Večjo težavo imam s kom, ki se oglasi samo, ko gre kaj narobe, in potem meče kosti in išče iskrice zgolj zaradi tega, ker se mu to zdi fino, tudi če gre vse v »maloro«. Taki ne bi ob vsakem porazu menjali samo Sekulića in Erjavca, taki bi zelo hitro kjerkoli pač menjali tudi Vilfana, Gogija metali s prestola legende, menjali mene ali pa vas. Ti ljudje ponavadi nimajo ogledala. Vsi drugi, ki ga imamo, pa bomo zagotovo kmalu spet našli skupen jezik, skupno pot in s pihanjem v isto smer nove uspešne zgodbe, ki bodo pripadale nam vsem.
Vilfanovo mnenje ste vzeli kot medijsko, kot strokovno, kot oboje skupaj – mislite, da je šel predaleč?
Izjemno ga spoštujem kot nekdanjega košarkarja in občudujem tudi njegovo izjemno komentatorsko kariero. V obeh vlogah je njegovo mnenje legitimno, o tem ni nobenega dvoma. In ključno je, da drug drugemu pustimo prostor za mnenje. Če se pri tem moje mnenje še tako razlikuje od njegovega, to ne pomeni, da sva na okopih ali v vojni. Izražajmo svoja mnenja in ne poskušajmo utišati koga drugega, hkrati pa postavimo na stran svoj ego in drug drugemu prisluhnimo. Nismo otroci v peskovniku, ki bi drug drugemu kazali, kdo ima večjega – izražanje mnenja je nekaj povsem drugega, in če si znamo prisluhniti, bomo od tega vsi imeli veliko. Če si bomo kazali tisto, ne bo imel od tega nihče nič, pa še smešni bomo za okolico. »Slabo si odvodil, Sekulić,« je kritika, ki se mora slišati in ob kateri je treba razmišljati. Hkrati pa upoštevati, kaj je taisti človek dal zadnjih 15 let in kaj še lahko da, če bo vsak od nas prevzel svoj del odgovornosti.
Vas je presenetilo, da se je izpostavil Goran Dragić, ki ste ga prav tako omenili že sami?
Gogi je v prvi vrsti moj prijatelj. Takoj za tem pa je zaslužna legenda, ki je brez dlake na jeziku povedala svoje mnenje. Nekdo je bolj politično korekten, nekdo gre bolj v glavo, tretji zadrži stvar zase – vse pa je treba spoštovati. Cenim, da če se je že oglasil, ni bil diplomatski; navsezadnje tudi jaz nisem (smeh). Ali se z njim strinjam ali ne, je druga stvar, mnenje je mnenje. Seveda pa živimo v svetu, kjer vedno obstaja tveganje, da se taka stvar v poplavi medijev, družbenih omrežij, vsega mogočega odpelje zelo daleč. Tu moramo biti previdni, stvari se zelo hitro dodatno podžigajo, portali in profili stremijo k oblikovanju taborov in spodbujanju obstreljevanja. Vendar pa verjamem, da smo vpleteni taki ljudje in akterji, ki bomo na koncu znali ugotoviti, da tudi če smo si v glavo metali zelo ostra mnenja, smo se s tem nekako izčistili in si po svoje tudi koristili, zdaj pa gremo skupaj naprej.
Z DALLASOM DOGOVORJEN ZA DOLGOROČNO SODELOVANJE IN VEČ ČASA Z DRUŽINO
Narediva zelo oster rez – kako ste doživeli veliki finale lige NBA čisto od blizu, preden ste nato navsezadnje tudi vi šli naravnost iz ene službe v drugo?
Če je v reprezentancah še normalno, da se oblikuje taka skupina fantov v ekipi s takim duhom, v tako krutem profesionalizmu ne bi smelo biti. Se je pa v Dallasu zgodilo točno to. Prav neverjetno je, kako so se Luka kot najboljši igralec na svetu, Kyrie Irving kot izjemen košarkar in vsi drugi kar takole med sezono povezali na povsem osebni ravni in postali neka skupnost, ki gre precej čez okvire navadnega moštva. V tako visoko profesionalnih sistemih je to precejšnja anomalija in verjamem, da smo zaradi nje šli dlje in višje, kot nam je napovedoval kdorkoli. Na koncu je imel zaradi poraza v finalu kdo kaj za povedati, toda hkrati nam še ob vstopu v končnico finala ni napovedoval nihče, sredi sezone pa še toliko manj. Mislim, da smo šli celo dlje od lastnih pričakovanj, pa čeprav smo si postavili kar visoke cilje. Da sem lahko to doživel, bil sestavni del te zgodbe, delal s temi igralci, bil njihov zaveznik in po potrebi tudi navijač, pa je na osebni ravni nekaj, za kar lahko v življenju in karieri le upaš, da se ti bodo planeti kdaj zložili na tak način.
Absolutni privilegij, ki si ga bom zapomnil za vse življenje. Hkrati pa tudi lekcija za reprezntanco, če se lahko vrnem. Poglejte, koliko časa sta za tako sodelovanje na igrišču potrebovala Luka in Kyrie in kaj je bilo ob koncu predhodne sezone. Imejmo to v mislih, ko gledamo, na primer, sodelovanje Josha Neba, ki je opravil le nekaj več treningov kot Luka. Spet ni opravičilo, samo v razmislek.
Koliko časa ste bili brez družine – iz lastnih izkušenj si predstavljamo, da si žena ni bila čisto na jasnem, ali navijati za Dallas ali že za Clipperse v prvem krogu končnice?
Tole ni prav daleč od resnice (smeh). Kot rečeno, saj sami veste. Na eni strani mi privošči vse, na drugi bi me seveda želela čim prej videti, in biti deset mesecev narazen s krajšimi skupnimi obdobji je res kar velika žrtev. To je tista druga stran, ki je ljudje ne vidijo. Ravnokar sem prišel k hčerki v Monte Carlo, rahlo poškodovana tukaj trenira in je praktično nisem videl vseh teh deset mesecev in še pol enajstega zraven. Zdaj bo čas za nekaj druženja, tudi za kakšne počitnice, da se naužijemo drug drugega. Saj veste, od začetka je simpatično, ko se obiskuješ za praznike, počitnice, novo leto, a ko se to raztegne tako, kot se je letos, čez vsa ta potovanja, več kot sto tekem, utrujenost, plačaš res zelo visok davek. Zato sem tudi vesel, da odslej lahko računam, da bodo več z mano.
Torej nadaljujete v Dallasu, hkrati pa boste več z družino?
Da, tak je načrt. Veseli in zadovoljni so s tem, kakšno energijo prinašam v ekipo in kako treniramo, vesel in zadovoljen sem tudi jaz, tako da je krasno, da smo se dogovorili za dolgoročno nadaljnje sodelovanje. In zdaj tudi zadeve postavljamo tako, da bo družinsko ravnovesje precej boljše, saj bodo mnogo več z menoj in pri meni. Tudi moja pozicija in moj status sta zdaj taka, da ne potrebujem tistega miru, ki mi je na začetku prišel tudi prav, temveč potrebujem druge stvari. Zelo sem povezan z družino, ta vidik je zame izjemno pomemben, in če bomo dosegli to, kar smo si zastavili zdaj, bo to res optimum.
