Šestega februarja 1988 sta Michael Jordan in Dominique Wilkins v Chicago Stadiumu, nekdanjemu domovanju tamkajšnjih Bikov, uprizorila dvoboj za vse večne čase. Bil je to čas, ko je bilo tekmovanje v zabijanju znotraj All Star vikenda na vrhuncu priljubljenosti, glavna "krivca" pa seveda prav Jordan in Wilkins, moža, ki sta kljubovala zakonom fizike.
Bila je to paša za oči, vsako zabijanje pa zgodba, poglavje zase. Wilkins oziroma The Human Highlight Film, kot se je glasil njegov vzdevek, je v finalu s svojim tretjim zabijanjem marsikomu vzel sapo, a vseeno zanj prejel le 45 točk. Številni so še danes prepričani, da tudi ali predvsem zato, da bi omogočili zmago domačemu matadorju Jordanu. Vseeno je slednji potreboval nekaj resnično posebnega. In kar je sledilo, je bilo prav to - nekaj posebnega. Mož, ki je kljuboval gravitaciji in zabijanje, ki je zaznamovalo neko ero. Trenutek, ko je Michael Jordan postal ikona. Odrinil se je s črte prostih metov in poletel. Ter letel. Bil je to sprehod po zraku, za katerega je dobil popolno oceno 50. Kot nekoč romunska telovadka Nadia Comaneci se je približal popolnosti kolikor se le da.
Nastala je ikonska fotografija (pravzaprav več njih), ki je kasneje visela na marsikateri steni, fotografija, ki je zaznamovala neko obdobje. Fotografija, ki jo je Nike znal dobro unovčiti, Jordana pa je iz še ene košarkarske zvezde naredila ikono.
