Koliko prej ste izvedeli, da vam je pripadla čast sojenja finalne tekme med Srbi in Hrvati?
Pri nas je to skrivnost do zadnjega. Obvestijo nas šele dan pred finalom, in to pozno zvečer.
Ste to odločitev po tihem pričakovali ali vas je presenetila?
Sploh je nisem pričakoval. Medtem ko sem Srbiji na pomembnih tekmah sodil že nekajkrat, Hrvatom nisem še nikoli. Navadno pazijo, da sodnikom iz sosednjih držav ne dajejo soditi takšnih tekem. Tako je bilo to presenečenje tudi zame.
Za svoje sojenje ste bili spet deležni pohval. Je bila sploh kakšna pripomba na vaše sojenje na tem SP?
Ne, nobene. Po finalu so sojenje pohvalili tako s hrvaške kot s srbske strani. Čestitali so mi tako trenerji kot tudi igralci. Oba z grškim kolegom sva dobila odlične ocene. V Kazanu nisem imel nobenih težav in sem kar v formi (smeh).
Je torej tudi kot sodnik treba ujeti pravo formo?
Gotovo. Tako kot športniki imamo tudi mi boljše in slabše sezone. Pridejo tudi dnevi, ko se nekako ne najdeš in zadeva ne gre tako, kot bi morala iti. Tudi mi moramo trenirati in imamo občutek, kdaj smo dobro pripravljeni in kdaj ne.
Gledate tudi videoanalize svojih nekdanjih tekem?
To kar redno počnem. Takšna priprava je za sodnika zelo pomembna. Tako se lahko že vnaprej pripraviš na ekipe, ki jim boš sodil. Dobro je videti slog njihove igre, ali gre bolj za presing ali cono. Tako tudi lažje oblikuješ svoj sodniški kriterij.
V primerjavi s sodniki v drugih kolektivnih športih vam ni treba toliko paziti na kondicijo.
To sicer drži, vseeno pa mora biti tudi vaterpolski sodnik kondicijsko pripravljen. V našem športu je treba odločitve sprejemati v delčku sekunde. Če nisi osredotočen in tudi telesno dobro pripravljen, potem možgani ne delajo tako, kot bi morali. Tako se tudi od sodnika zahteva, da je videti tako, kot naj bi bil videti sodnik. V starih časih to ni bilo pomembno, zdaj pa imamo tudi te kriterije. Sodnika s trebuhom na ravni svetovnega prvenstva ni več mogoče videti. Licenco moramo obnavljati vsaki dve leti in takrat smo podvrženi tako psihološkim kot tudi fizičnim testom.
DA JE SLOVENEC, JE IN NI PREDNOST
V karieri vam manjka le še sojenje v moškem finalu OI. Nazadnje so vas na igrah v Londonu izločili po pritožbi Špancev. Za kaj je pravzaprav šlo?
V zadnji sekundi tekme v skupini med Španijo in Hrvaško, na kateri so slednji zmagali z zadetkom razlike, je bila žoga po strelu Špancev na liniji gola. Sodniki imamo v pomoč še pomožnega sodnika, kar pomeni, da je zadetek priznan, kadar ta dvigne roko. To je podobno kot v nogometu; stranski sodnik dvigne zastavico ali ne, a odgovornost nosi glavni sodnik. Ker nisem videl, da bi pomočnik dvignil roko, zadetka nisem priznal. Ker je šlo za zadnjo sekundo, ni bilo dovolj časa, da bi o tem razpravljali. Potem sem od Fine dobil kazen, da do konca OI ne smem več soditi.
Je bila prisotna verjetnost, da bi finale sodili že tam?
Morda res, a zgodba je tu malce daljša. Pri Špancih je že od prej šlo za neke stare zamere, ko sem jim dvakrat sodil finale proti Srbiji, ki so ju tudi izgubili. Španija ima tudi največji vpliv pri Fini, saj je njen glavni direktor Cornel Marculescu španski častni član olimpijskega komiteja in njihov državljan.
Je kakšna reprezentanca, ki ji sodite raje kot drugi, ali vam je popolnoma vseeno, komu sodite?
Res mi je vseeno, najtežje pa je soditi reprezentancam, ki so nižje rasti, denimo Grkom, Italijanom in Špancem. Ti igralci so veliko hitrejši, ogromno je gibanja, poleg tega je pri njih prisotno tudi veliko simulacije. So tudi bolj temperamentni, zato se moraš pri njih kar malce bolj potruditi. Srbi in Hrvati so po drugi strani strogi profesionalci, zato sodnik nima težav z disciplino.
Je za vas kakšna prednost, ker prihajate iz države, ki ne spada v vaterpolski vrh?
Včasih je to prednost, včasih pa tudi ne. Vse najmočnejše države imajo v komisijah Fine in LEN svoje predstavnike. V Kazanu smo dvakrat imeli enak primer, kot je bil moj na OI v Londonu, pa zato ni šel nihče domov, saj je bil podpredsednik komiteja iz iste države. Kot nevtralec imam prednost v tem, da sem velikokrat povabljen na tovrstna tekmovanja, a pri tem nimam nobenega zaledja. Vedno si popolnoma sam in nihče te ne bo branil.
Verjetno ste pri Hrvatih, Srbih ali Črnogorcih vseeno deležni nekoliko več simpatij...
Mogoče. Izredno dobre odnose imam tudi z Američani in Avstralci. Iz teh dveh reprezentanc me nenehno vabijo na razna izobraževanja in si želijo, da bi jim sodil.
REKREATIVCI POMEMBNEJŠI OD PRIHODKOV
Kakšen je vaš pogled na stanje v slovenskem vaterpolu? Zveza se še vedno koplje v dolgovih, na kvalifikacije za EP 2016 v Beogradu se sploh nismo prijavili...
Eno sezono smo res izgubili, a še vedno obstaja skupina mladih fantov, ki se trudi zvezo potegniti iz blata. Po mojih informacijah se z bankami že dogovarjajo za vračilo dolga, a drugih možnosti, kot so stečaj, prisilna poravnava ali nova zveza, realno ni. Dolgovi so pač tako veliki, da jih ni mogoče poplačati. Na srečo so uredili vsaj odnose z državnimi institucijami, potem ko smo bili že tik pred izključitvijo iz vseh mednarodnih tekmovanj. Upam, da bo ta zadeva uspela, potem pa bo treba še tri ali štiri leta stisniti pas in iti naprej. Na srečo je mladih vaterpolistov dovolj, samo v Kranju vsako leto v vaterpolsko šolo vpišejo 70 do 80 otrok.
Vas v vaterpolskih krogih veliko sprašujejo, kaj se dogaja s slovenskim vaterpolom?
Da, ogromno, tudi v Kazanu je bilo tako. S predsednikom LEN Paolom Barellijem sva imela o tem desetminuten razgovor. Vsi si želijo, da bi se Slovenija vrnila na vaterpolski zemljevid, saj jim to tudi geografsko zelo ustreza. Ogromno reprezentanc ima željo priti k nam na priprave ali trening tekme. Predsednik srbske vaterpolske zveze Milorad Krivokapić mi je razložil, da so desetkrat klicali v Kranj, kamor bi pred SP radi prišli za 14 dni na priprave. S sabo bi pripeljali 30 ljudi in rezervirali ves kompleks na Brdu. No, občina Kranj jim je v uporabo ponudila samo notranji bazen, ker je zunanji zaseden za rekreativne plavalce. Iz istega razloga so zavrnili tudi reprezentanco Katarja. Z njo sem bil sam v stikih, v Kranj je bil pripravljen priti tudi neki šejk. Občina je vztrajala pri odgovoru, da zunanjega bazena ni mogoče uporabljati, ker je namenjen kopalcem. Tu se nekaterih stvari preprosto ne da premakniti.
Kako je s starostno omejitvijo pri vaterpolskih sodnikih?
Ta je v našem športu šele pri 55 letih. Letos jih bom dopolnil 43, kar pomeni, da imam v tej vlogi pred sabo še kar nekaj let.
