Slovenija med najbolj sumljivimi

Z zanimanjem sem prebral zapis v športnem dnevniku Ekipa SN, ki je bil objavljen 4. avgusta 2015 pod naslovom Slovenija med najbolj sumljivimi.
K temu zapisu me je posebej spodbudil kratek stavek v sredini članka, kjer je zapisano (navajam iz konteksta: "(…) kaj je delala protidopniška komisija pri Atletski zvezi Slovenije").
Glede na dejstvo, da sem bil dolgoletni predsednik Komisije za antidoping pri Atletski zvezi Slovenije (KA AZS), me bo veselilo, v kolikor bom s tem zapisom vsaj delno osvetlil, kaj in kako smo (sem) delali.

Da bi bil moj zapis kar se da razumljiv in logičen, najprej kratko mnenje na dogodke in verjetno sosledje:
1. Osebno sem prepričan, da so informacije o zlorabi dopinga v atletiki na dan prišle v točno določenem terminu, saj bodo čez približno tri tedne volitve za novega predsednika IAAF. Pravzaprav bi me čudilo, če se ne bi tik pred volitvami pojavilo še »dodatno zanimivo gradivo«. Vemo, da sta kandidata za predsednika Ukrajinec Sergej Bubka in sloviti Sebastian Coe. Zgolj slučajnost dopinške afere je po mojem mnenju izključena.
2. Zanimivo je tudi to, da oba nekdaj vrhunska atleta že dolga leta sodelujeta v samem vrhu IAAF kot podpredsednika te organizacije.
3. Nekateri objavljeni podatki tujih strokovnjakov, na kar se nanaša tudi naslov članka Slovenija med najbolj sumljivimi, so žal bolj v povezavi s kandidaturo obeh omenjenih mož kot z dejstvom, da ni podatka, kako so bili izračunani ti silni odstotki ter na katero skupino atletov se podatek nanaša. Iz mojega aktivnega delovanja v boju proti dopingu lahko povem, da me je tako visok odstotek presenetil, razen, če se v krogih IAAF in WADA »ve kaj več« kot na nacionalnem nivoju. Hkrati pa je potrebno vedeti, da objavljena statistika predvsem zelo izkrivi sliko, če je objavljen le del podatkov.


V SLOVENIJI
Seveda pa si ne gre zatiskati oči, da v Sloveniji prevladuje le športni fair-play in da je doping eksotično čudo, ki je prisotno le toliko, kolikor kakšen nepridiprav "zavede slovenskega poštenega športnika". Nasprotno, Slovenija niti slučajno ni "osamljeni otok poštenja", ampak je v vseh pogledih čisto spodobno vpeta v vse pore vrhunskega športa, kar se dnevno potrjuje. Za obširnejšo razpravo na podatke, bi na tem mestu presegel namen in vsebino komentarja.
Zdaj pa k delovanju Komisije za antidoping pri Atletski zvezi Slovenije do 24. oktobra 2013, ko sem prekinil sodelovanje!

Strategija našega delovanja je bila v grobem orientirana na tri področja:
1. Preventivo delovanje
2. Kurativno delovanje; kontrole dopinga na tekmovanjih in izven tekmovanj, kot tudi kontrole dopinga ob postavitvi absolutnih državnih rekordov
3. Strokovna usposabljanja članov znotraj komisije in sodelovanje z domačimi in tujimi strokovnimi inštitucijami

Žal je bilo naše delo usmerjeno tudi na sodelovanje s pristojnimi inštitucijami ob primerih atletov, ko so bili prepoznani za potencialne pozitivne oziroma so kršili pravila (vodenje postopkov v primeru pozitivnega laboratorijskega rezultata).

Kot preventivo delovanje KA AZS smo poimenovali naslednje aktivnosti:
a. Predavanja za atlete in trenerje na pripravah in strokovnih srečanjih
b. Predavanja za atlete in trenerje pred večjimi tekmovanji (odhod na SP, OI)
c. Objava strokovnih člankov v reviji Atletika in tudi v dnevnem časopisju na športnih straneh
d. Vzorno izdelana in redno vzdrževana spletna stran z vsemi informacijami za športnike, trenerje ter za vsakega, ki ga zanima področje boja proti dopingu
e. Individualni nasveti, pogovori, odgovori – vprašanja športnika, trenerja in zelo pogosto tudi staršev športnikov

Kot je bilo na kratko že omenjeno, je AZS izvajala številne kontrole na atletskih tekmovanjih, brez predhodne najave, kasneje pa smo z uvedbo prvin inteligentnega testiranja prenesli težišče na izvedbo kontrole izven tekmovanj, kjer pa smo se srečali s problemom t. i. podatkov za lokacijo športnika (whereabouts information), ki v tistem času na nivoju AZS zaradi prešibke kadrovske zasedbe in finančnega vidika na sistem še ni delovala. Tako smo bili večinoma primorani po več ur čakati na športnika, na mestih, kjer se je tarčno izbrani športnik z največjo verjetnostjo nahajal.
Svoje delo smo na tem področju usklajevali tudi tako, da smo upoštevali, da so naši vrhunski atleti že pod stalno mednarodno kontrolo dopinga in smo se lahko osredotočili na tiste atlete, ki so bili tik pod vrhom ali se nanj šele vzpenjajo, kot tudi na tiste, ki so bili zaradi strokovnih dejstev potencialno sumljivi glede zlorabe dopinga (IAAF predpisi). Tudi to je bil del učinkovite»preventive« ter športnikovega izobraževanja kot del strategije delovanja v boju proti dopingu.

NAJBOLJ AKTIVNI
AZS je torej takrat sodila med dve najbolj aktivni nacionalni zvezi (poleg kolesarske zveze) glede na svojo aktivnost, predvsem na izvedeno število kontrol. Ob vsem tem si upam trditi, da če povežemo skupaj vse aktivnosti, je bila AZS v preteklosti najbolj aktivna nacionalna zveza v boju proti dopingu, z največjim lastnim finančnim vložkom na športnika, ob hkrati visoki strokovni ravni delovanja, kar se lahko preveri tudi v podatkovni bazi COBISS.
Logično je, da v kolikor nacionalna zveza skupaj z mednarodno izvaja številne kontrole (mednarodne tekme, državna prvenstva, gorski teki, kontrole izven tekmovanj, kontrole državnih rekordov ...), je sito precej gostejše, kot če nacionalna zveza sploh ne izvaja lastne kontrole, in je tako možnost, da koga ujame, toliko večja.
Takratni predsednik in direktor AZS sta kot prva odgovorna zagotavljala skupaj z UO AZS tako materialna kot tehnična sredstva in tudi z njuno pomočjo ter podporo UO atletska zveza nobenega primera ni "pometla pod preprogo". Še več, oba najbolj odgovorna skupaj z UO so vztrajali, da je potrebno absolutno spoštovati pravila (ničelna toleranca). Iz zgodovine vemo, da glede na odkrite primere slovenskih atletov, ki so prekršili pravila na področju boja proti dopingu, to ni bil ravno najlažji in priljubljen del delovanja. Žal je naše delo in delo mednarodnih inštitucij večkrat obrodilo sadove in smo tako morali procesirati kar nekaj odmevnih in manj odmevnih (ti so logično ostali bolj v senci in so bili plod našega dela) primerov, ki jih poimensko ne želim naštevati. Ne nazadnje so bili vsi kršitelji kaznovani v skladu s takrat veljavnimi predpisi proti dopingu.

Naj ob vsem navedenem izpostavim še nekaj zanimivih dejstev, ki kažejo, kako smo delovali in razmišljali:
1. Upravni odbor AZS je običajno obravnaval problematiko, povezano z bojem proti dopingu dvakrat letno.
2. Osebno sem predlagal ustanovitev neodvisne inštitucije izven OKS-ZŠZ (sicer šport nadzoruje sam sebe!).
3. Tedanji direktor AZS je predlagal na dveh nacionalnih protidopnških konferencah, da se prejemnike javnih sredstev zaveže za konkretne akcije v okviru boja proti dopingu, sicer javnih sredstev naj ne bi prejele (seveda predlog nikoli ni dobil zelene luči).
4. UO AZS je na pobudo predsednika tekmovalne komisije, direktorja in mene kot predsednika KA AZS sprejel sklep, da AZS predlaga ministrstvu za šport, da se kontrole dopinga premestijo iz športne sfere (kjer kontroliramo sami sebe) na druga primerna področja (npr. področje medicine dela in športa).
5. AZS je to pobudo posredovala dvakrat. Rezultat je bil predvidljiv. AZS ni nikoli prejela odgovora na strokovno in vsebinsko pobudo.

ODSTAVILI SO ME "ŠPORTNIKI"
Ob tem zapisu si dovolim na kratko zapisati še nekaj zanimivih informacij, ki še dodatno osvetlijo trenutno pripravljenost atletike na boj proti dopingu, kar pa hkrati nudi morda tudi primerjavo s preteklim obdobjem. AZS me je za predsednika Antidoping komisije izvolila na 2. seji UO AZS dne 1. 3. 2005 (sklep 8) in na 5. seji (sklep 28), 7. 4. 2005 potrdila tudi celotno komisijo. Dne 24. 10. 2013 (9. seja UO AZS) sem s funkcije predsednika Komisije za antidoping odstopil. Pomenljiv je naslov 8. točke te seje: "Zahteva atletov za razrešitev predsednika Anti-doping komisije pri AZS" (zanimivo branje ponuja tedanji zapisnik), pri čemer se je prvotno besedilo glasilo: "PREDLOG atletov za razrešitev predsednika Komisije za antidoping pri AZS".
Zakaj so atleti vztrajali pri takem besedilu in zakaj je imela točka tak naslov (čeprav bi seveda lahko imela drugačnega, saj atleti niso sklicatelji seje, ampak za sejo lahko le predlagajo točke), gotovo ni bilo naključje. V takratni javni razpravi in opozorilu sem jasno povedal (tudi poimensko), da med posameznimi funkcionarji znotraj AZS obstaja navzkrižje interesov, ker delujejo hkrati v več organih in prihaja tako do neposrednega dostopa do najbolj občutljivih informacij. Temu je še danes tako in zato sem prepričan, da tak način lobističnega delovanja lahko omogoči, da so vsi atleti čisti, vsaj kar se domačih logov tiče. Po vseh izkušnjah pa nisem naiven in prepričan sem, da so imeli atleti izdatno pomoč pri posameznih funkcionarjih AZS pri svojem boju za čisto in pravično atletiko.

SKOK VSTRAN
Pa še kratek skok vstran, ki pa lahko poveže drugo podobno vzporednico. Ko sem v zadnjem času spremljal nekatere poletne nastope slovenskih atletov, z žalostjo ugotavljam, da so bojkotirali nastop v reprezentanci (prepričan sem, da to ni ustrezno orožje atletov) na evropskem ekipnem prvenstvu. Morda so tudi tu imeli atleti dobro podporo zaodrja posameznih funkcionarjev znotraj AZS?
Če nadaljujem z navzkrižjem interesov. Da je tako navzkrižje interesov tudi v obstoječi SLOADO, ni noben slučaj. Ali je morda primerno, da vodilni strokovni sodelavci nacionalne panožne športne zveze (med drugim tudi AZS) aktivno kreirajo način delovanja, pravila in stopnjo aktivnosti SLOADO? Najverjetneje imajo seveda popolnoma logičen interes, da nikogar ne najdejo pri njihovem športu, kjer se s tem zagotavlja obstoj nekakšnih z drugega področja popularnih davčnih oaz.
Prepričan sem, da bi se vodilni delavci nacionalnih športnih zvez (tudi AZS) morali sami zavedati, da članstvo v kakršnihkoli organih SLOADO ali pri povezanosti z njimi ni primerno; nasprotno, predstavlja najvišjo možno stopnjo nasprotja (kolizije) interesov.

IN DANES?
Hkrati sem vesel, da je delo mojih kolegov in mene še vedno zelo prisotno; ne nazadnje je na spletni strani AZS (sem spet malo preletel) – kar se boja proti dopingu tiče – še vse tako, kot je bilo, ko sem odšel 24. oktobra 2013. No da, naša ekipa in sam osebno smo vendarle polagali račune UO in končno tudi Nadzornemu odboru. Zato sem toliko bolj presenečen, da se (če držijo trenutni podatki na spletni strani AZS) Komisija za antidoping ni uspela sestaviti do petih članov, kot je bilo to v preteklosti. In še bolj (to je sicer posredna povezava), da ima AZS trenutno nadzorni odbor z le štirimi člani (zanimivo, da je odstopil tudi predsednik nadzornega odbora), kar pomeni, da AZS krši lastni statut. Ne nazadnje nadzorni odbor ni skladen s statutom AZS in zato formalno ne more (sme) kontrolirati skladnosti in pravilnosti dela komisije za antidoping (in tudi AZS?).
Kaj pa porečejo sedaj atleti o delu AZS? Odstop strokovnega sveta atletov (SSA AZS), prav tistega, ki je zahteval moj odstop? In prispevek nemških atletov k razjasnitvi svinjarij, ki so se dogajale na IAAF. Lahko pričakujemo kaj podobnega v Sloveniji? Nekdanji predsednik KA AZS je ostal le z zasebno tožbo na sodišču ... Morda pa je bilo naše delo v preteklosti preveč učinkovito?