Pred začetkom svetovnega prvenstva bo morda še pomembnejši dogodek za svetovno atletiko – končala se bo 16-letna vladavina Senegalca Lamina Diacka na čelu mednarodne atletske zveze. Zakaj pa bi bilo to pomembneje?
MRHOVINARJI
Okoli sedeža mednarodne atletske zveze v Monaku že nekaj let krožijo mrhovinarji in trgajo meso s trenutno še živega organizma, ki pa počasi, zanesljivo umira. In mrhovinarji to vedo, čutijo, da v živem organizmu počasi ugaša luč življenja, da se razkraja navznoter in da je samo še vprašanje časa ...
In zdaj je res zadnja priložnost, da se shirano in pri živem telesu razpadajočo kraljico spet obudi, postavi na noge, pozdravi, očisti ...
Za novega predsednika mednarodne zveze sta dva kandidata – ukrajinska skakalna legenda Sergej Bubka in britanska tekaška legenda Sebastian Coe. Zdi se, da je slednji boljša izbira, da popelje kraljico v lepše čase, toda nikogar ne moremo videti v srce in dati v roko v ogenj zanj ter reči, da je njegovo srce čisto. Lahko samo upamo. Tako kot lahko samo upajo milijoni tistih, ki se ukvarjajo z atletiko po svetu zato, ker jim je ta šport ljub, ker ga imajo radi in ker bi radi nekoč s ponosom predstavljali svojo državo na velikih tekmovanjih – svetovnem prvenstvu in olimpijskih igrah.
GLOBOKI IN BOLEČI REZI
Nujni bodo globoki in boleči rezi v atletiki – povsod. Predvsem bo treba zarezati in odrezati pri tistih, ki že leta vedrijo in sprejemajo odločitve – tako v mednarodni kot v nacionalnih zvezah. Zakaj prihaja do takšnih dopinških obtožb, kot sta jih nedavno razkrila nemška ARD in britanski Sunday Times? Nekomu je bilo to pač v interesu.
Jasno moramo vedeti, da se atleti ne morejo dopingirati brez vednosti trenerjev in funkcionarjev v klubih, nacionalnih zvezah – vse do vrha mednarodne zveze.
Mnogi atleti – ameriški, britanski, nemški – so vstali in dvignili roke v bran svojemu športu. Zaradi koruptivnih (tako ali drugače) funkcionarjev so danes še vedno na stezah atleti in atletinje, ki so jih vsaj enkrat (nekatere tudi dvakrat) ujeli pri uporabi prepovedanih poživil. In proti tem funkcionarjem, ki jim je v interesu samo denar, denar in še enkrat denar, se borijo atleti in atletinje. Brez takih koruptivnih funkcionarjev ne bi bilo v atletiki niti pokvarjenih športnikov in danes se ne bi pogovarjali o aferah, da je cel kup nosilcev olimpijskih in svetovnih kolajn sumljivih.
Ali Coe ali Bubka, eden od njiju bo moral narediti klasično »stalinistično« čistko. Bubka sicer zagovarja vodenje mednarodne zveze brez prevelikih sprememb, Coe pa je veliko bolj revolucionaren in udaren. Verjetno bi predsedovanje Coea pomenilo pravi orkan znotraj IAAF, kar pa veliki večini »zaslužnih kongresnih jedcev in pivcev« ne bi bilo všeč.
SPONZOR ZA DOPING
Morda bi bilo treba potegniti tudi tako radikalne poteze, kot je – sponzor za doping. Najti bi morali pogumnega sponzorja, ki bi moral plačati recimo 30 dopinških kontrol (povprečno testiranje stane 280 evrov), in danes bi bil tak sponzor v družbi in javnosti spoznan za heroja, posebej ob tem, kar se v zadnjem času dogaja s sumljivimi vzorci.
Edina prava rešitev za atletiko je pokop faraona (Lamineja Diacka) z vsemi njegovimi podaniki vred. Da se preteklost z vsemi podaljški vred zazida v velikansko grobnico (piramido) in zapečati. Da se začne graditi nov svet atletike na nekih novih, svežih idejah, z novimi ljudmi, ki bodo imeli v prvi vrsti v glavi dobro športnikov. Vrednote, ki jih ima šport, so seveda v sodobnem svetu drugačne, kot so bile še pred dvajsetimi leti, toda čeprav je denar tisti, ki ti da krila, je še vedno lahko to čisti denar, brez injekcij, tabletk, menjave krvi ... Še vedno je to lahko denar, ki izvira iz trdega dela, velikanskega truda in volje ter litrov človeškega znoja.
