Edina stvar, ki nas je malce zaskrbela med vašo tekmo, so bile težave s prstom. Koliko ste se zaradi njega dejansko prestrašili?
Zaradi prsta sem se res 'ful' prestrašila. Poškodba sredi tekme se mi res redkokdaj zgodi. Prst se mi je zataknil med dva oprimka in ko sem hotela skočiti, ni šel ven. Sile so tam kar velike in v takšni situaciji si prst kaj lahko tudi zlomiš ali potrgaš kakšne tetive. Res sem se prestrašila, a v tistem trenutku in navalu adrenalina mi je bilo vseeno, ali mi, ko bom šla plezati smer v težavnosti, manjka prst ali cela roka. Na srečo je bil z mano moj fizioterapevt Matej, ki je takoj preveril stanje prsta in vezi. Glede na to, da sem ga lahko premikala, sem vedela, da ni nič zlomljeno. Ko sem šla prvič v steno, sem v prstu sicer čutila nek čuden pritisk, tako da vse ni bilo povsem običajno. Vseeno sem vedela, da bom v steni lahko plezala dokaj normalno. Res pa je, da sem po balvanih deset minut kar močno jokala.
Na srečo je bil tam tudi vaš trener Roman Krajnik, ki vas je uspel potolažiti...
Drži. Roman je bil res pozitiven, kakor tudi Matej. Oba nista zganjala panike ter ostala mirna, kar je seveda pripomoglo k temu, da sem mirna ostala tudi sama. Res sem jima hvaležna, da sta bila tam.
Vaš trener pravi, da bi brez težav s prstom 200 odstotno preplezali do vrha tudi četrti balvan. Si to upate reči tudi vi?
Si. Ko se zgodi nekaj takšnega, je bila koncentracija na tem, ali je prst v redu in se več ne moreš osredotočiti na balvan. Seveda tega nikoli ne morem reči s stoodstotno gotovostjo, a si skoraj upam trditi, da če bi bila lahko povsem osredotočena na poskus ali dva, bi splezala do vrha tudi ta balvan.
Ste, ko ste začeli plezati v težavnosti, težave s prstom še imeli nekje v podzavesti ali ste jih uspeli povsem odmisliti?
Ko sem se v izolaciji po balvanih šla ogreti za težavnost, sem na prst morala pozabiti. V nasprotnem primeru niti ne bi mogla plezati. Rekla sem si, da so olimpijske igre le na vsaka štiri leta in da te priložnosti zdaj ne bom izpustila. Ob tem sem si govorila, da moram odplezati, kot da sem na treningu in potem bo vse dobro. Niti ne vem, kdaj sem potem plezala tako sproščeno. Vedela sem, da moram uživati, drugače ne bo nič. To mi je potem tudi uspelo.
Ste, glede na to da v izolacijski coni nimate informacij, kako plezajo druge, sploh imeli kakšno predstavo, kako visoko morate splezati za zmago?
Tega prej res ne moreš vedeti. Na ogledu se mi je smer zdela lahka, tako da sem vedela, da bo treba priti precej visoko, ne pa tudi točno, do kam. Da sem zmagala, se mi je zdelo po vzklikih občinstva, ko sem prišla do oprimka, ki mi je prinesel zmago. Vseeno točno ne veš, ali to pomeni samo kolajna ali tudi zmaga. Tako sem iz sebe dala še tisto, kar sem imela.
Kateri dogodek iz Pariza je prvi, ki vam na prvo žogo pride na pamet?
To je kar težka odločitev. Morda se najprej spomnim, kako je bilo občinstvo glasno, ko sem zmagala. Drugače sem bila na celotni tekmi tista prava Janja s pravo energijo. Med samim plezanjem sem bila v svojem svetu, tako da nisem slišala skoraj nič. Ko sem zavedala, da sem zmagala, pa so se me najprej dotaknili vzkliki publike.
Je bilo s psihološkega vidika tu v Parizu težje ali lažje kot v Tokiu? Zdi se, da ste tu vsaj navzven kazali celo več čustev...
Tokio in Pariz je glede tega kar težko primerjati. Na oba prizorišča sem šla kot favoritinja, tako da sem obakrat morala praktično zmagati. Lahko potrdim, da je bilo vseeno težje braniti kot prvič dobiti kolajno. Obe zmagi pa imata isto težo, tako da se ne bi mogla odločiti samo za eno, saj mi obe ogromno pomenita.
