Zadovoljni, a ne navdušeni

Tri kolajne je veliko in malo za dvomilijonsko Slovenijo. Janji Garnbret so v športnem plezanju vsi, z njo samo vred, že v naprej pripisali zlato kolajno, ki jo je potem tudi vzela. Tudi Toniju Vodišku so vsi že pred začetkom bojev na morju pred Marseillom okoli vratu obesili kolajno. Večina njih zlato, pa čeprav niso niti vedeli, kako je videti formula kajt. Tudi Andreja Leški je bila vroča kandidatka za kolajno, a njej niso vesili zlata okoli vratu, ampak so vseeno upali, da neka kolajna že bo. Potem pa je bil tu še Kristjan Čeh, od katerega so vsi pričakovali, da vzame eno od odličij, saj je bil drugi na svetovni lestvici. Po mnenju ljubiteljev športa na sončni strani Alp so bili v širšem krogu kandidatov za kolajno še odbojkarji, pa Benjamin Savšek in Peter Kauzer. In to je to. Ob idealnem razpletu bi imela Slovenija ob treh, ki so jih v Parizu vzeli, lahko še štiri kolajne. Skupaj torej sedem. In slovenska ekipa bi bila s sedmimi kolajnami v Parizu super zadovoljna in bi poletne olimpijske igre v Parizu ocenila kot najboljše vseh časov. Bolj kot ne so posebna slovenska zgodba na teh igrah slovenski rokometaši. Na njihovo kolajno ni nihče računal, pa so bili zelo, zelo blizu, celo tako zelo, da so jo že vohali, imeli pred očmi, pa so jim jo najprej izmaknili Danci in nato še Španci. Še enkrat torej – če bi se po zdaj videnem vse izšlo idealno, potem bi imela Slovenija na poletnih igrah lahko tudi osem kolajn, kar bi bil izenačen rekord po slovenskih kolajnah na olimpijskih igrah; na zimskih igrah v Sočiju jih je Slovenija osvojila osem (pa ne moremo primerjati zimskih in letnih OI).

Tri kolajne, ki jih je Slovenija osvojila v Parizu, so torej nekakšen higienski minimum, pa čeprav je v športu izjemno nehvaležno nekaj napovedovati ali predvidevati v naprej. Z nekaj smole bi se lahko zgodilo tudi, da Slovenija v Parizu sploh ne bi osvojila kolajne – če bi si Janja res zlomila prst na tistem balvanu, če bi Toniju še malce ponagajal veter, ali če bi Andreja že v drugi borbi naletela na slovito Clarisse Agbegnenou in bi bila malce bolj rezervirana kot v polfinalu, ko jo je stresla na hrbet.

Z izkupičkom je slovenska odprava v Pariz lahko kar zadovoljna. Ne navdušena, zadovoljna pač. Na lestvici kolajn je Slovenija končala na 34. mestu, a hkrati zaostala za obema nekdanjima bratskima republikama s katerima se tako rada primerja, za Hrvaško in Srbijo. Precej je zaostala tudi za nekaj zelo primerljivimi državami, tudi glede vložka v šport in tudi glede števila prebivalcev. Precej več kolajn kot Slovenija so osvojile Norveška, Irska, Romunija, Gruzija, Bolgarija, Češka in Danska, toda v isti sapi je treba pritrditi, da je Slovenija na lestvici kolajn prehitela tudi veliko večje in uglednejše države, ki precej več vlagajo v šport kot pri nas – Poljska, Jamajka, Švica, Portugalska, Grčija, Argentina, Turčija in Indija.

Splošna ocena nastopa 90-članske slovenske reprezentance na poletnih olimpijskih igrah bi bila slaba štirica ali -4. Iz trojke so slovensko odpravo v mestu ljubezni izvlekli rokometaši, ki so res prijetno presenetili in bili najbolj pozitivno presenečenje teh iger s slovensko zastavo na zatilju.

Predvsem pa morajo zdaj odgovorni na Olimpijskem komiteju Slovenije, pa tudi odgovorni na Ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport, stopiti skupaj in narediti dolgoročno strategijo razvoja slovenskega športa. Treba je načrtno pomagati panožnim zvezam, da bodo imele na voljo res prave pogoje za iskanje in razvoj talentov, ki jih v Sloveniji ne manjka. Treba je podpreti tudi tiste športe, ki se zdijo na prvi pogled nepomembni, celo obskurni (kdo je pred igrami vedel kaj je formula kajt), a so hkrati v olimpijski družini enako vredni kot košarka ali atletika (ne bomo zagrizli v ta vroči kostanj), pa če vam je prav ali ne. Poleg tega pa se morajo odgovorni zediniti v tem, da se na igre pošlje najboljše slovenske športnike, če je to mogoče in da se za to žrtvuje tudi kakšen evro ali celo kakšen selektor.