Med evropskimi prvaki sta slavili tudi Tija Avdić in Taja Česen, in sicer v kategoriji duo mlajši mladinci. Tijina mama Meta Pavlin Avdić je za hčerin uspeh izvedela na delovnem mestu: "Obžalovala sem, da nisem bila ob njej. Želela sem si samo, da bi jo v tistem trenutku lahko objela, poljubila in ji osebno povedala, kako ponosna sem nanjo."
Tajin oče je imel drugačno izkušnjo, saj je hčeri stal ob strani na omenjenem tekmovanju tudi kot trener in koreograf. "Z evropskega prvenstva se vračamo z več, kot smo pričakovali – s sedmimi naslovi evropskih prvakov. Najbolj sem kot oče ponosen na svojo Tajo," priznava Matevž Česen, ki ustvarja in dela v plesni šoli Bolero.
Kot kaže, starši pomembno pripomorejo k uspehu svojih otrok, na kar namiguje tudi izjava Tijine mame: "Za starša je največje zadovoljstvo, potrditev in nagrada, da otrok uživa v gibanju, v druženju, v energiji po vsakem treningu, v vsaki novi osvojeni koreografiji. Zato se brez težav predamo tudi mi – vsaj jaz tako mislim – vsem vožnjam na treninge in z njih, pa tudi vikendom se z lahkoto odpovemo, čeprav se včasih pritožujemo."
Trener Česen pravi, da s starši svojih varovancev nima težav, ker razumejo, da se je treba za uspeh potruditi, marsičemu odreči in marsikaj tudi pošteno plačati. "Zato starše zelo cenim in jim dajem veljavo, a do določene mere. Predvsem gre tu za spoštovanje in za pravo mero sodelovanja," dodaja.
Jazz bolj na kožo plesalkam
Mnogi otroci so pred očmi trenerja zrasli v zrele plesalce. Eden takšnih je tudi Tian Ćehić, ki je kot deček sledil navodilom trenerja, danes pa mu stoji ob boku. "Na Tiana sem izjemno ponosen. Tudi na Petro Ravbar (koreografinja in plesalka v plesni šoli Bolero, op. a.). Vemo, da vsak od nas lahko prispeva svoje kvalitete, zato marsikatero koreografijo ustvarimo skupaj ali pa si le pomagamo med seboj z različnimi nasveti, popravki," pojasnjuje Matevž Česen, trener in sodelavec mladega plesalca.
Tian je na omenjenem tekmovanju osvojil naslov vice prvaka v povsem novi zvrsti, imenovani improvizacija. Kot pojasnjuje, so morali biti vsi plesalci oblečeni v črno, da s svojimi oblačili ne bi vplivali na oceno. Nato so se vsi hkrati v uvodni minuti predstavili sodnikom, zatem pa v posameznih izhodih vsak posebej pokazali svoje znanje. "Izbor glasbe je bil nekoliko bolj pisan na kožo ženskim plesalkam, saj je prevladovala jazz glasba, v kateri so punce lahko bolj ženstvene," pojasnjuje Ćehić, ki priznava, da je bolj doma v modernističnih ritmih. Če sklepamo po njegovih besedah, tako ni naključje, da mu je prvo mesto prevzela klubska kolegica Lara Šlibar.
Tian kljub temu ne skriva navdušenja nad novim tekmovanjem v improvizaciji. Pravi, da je bilo vzdušje v dvorani neopisljivo, zelo spodbudno, zato upa, da bo takšen tip tekmovanja v našo deželo pripeljala tudi Plesna zveza Slovenije.
Zmag se ne da načrtovati
Kljub več kot odličnim uspehom slovenskih plesalcev je presenetljiva izjava Matevža Česna, da vedno znova dvomi vase. A hkrati tudi priznava: "Ustvarjam in treniram toliko časa, dokler mi stvari ne postanejo všeč. Zato so potrebni številni popravki, spreminjanja, delovanje in cel ustvarjalni proces."
Tudi zlatih medalj se ne da načrtovati. "V plesu težko pričakuješ razplet, ker je preveč subjektivnega mnenja. Vedno si lahko za kakšno mesto boljši ali slabši. Ples je živa stvar in hitro gre lahko karkoli narobe," priznava Česen.
"Vsaka tekma, domača ali mednarodna, je nova izkušnja – če se otrok sooči z razočaranjem, če občuti krivico, pa seveda tudi, ko pridejo prvi uspehi," meni Tijina mama, ki se bolj nagiba k počasnemu ritmu velikih uspehov, saj s tem – kot pojasnjuje – rastejo tudi želja, izkušnje in navsezadnje zadovoljstvo.
