V vseh zgodovinskih obdobjih so se ljudje sestajali, da bi skupaj zaplesali, ker jih je privlačila prisotnost telesnega, igra viška moči in energije. In ker je ples nebesedna komunikacija, je razumljiva po vsem svetu. Je dokaz podobnosti človeške narave na celotnem planetu in je arhetip človekove kulture.
Kot gibanje ob ritmu in glasbi pomeni potrebo – biofiziološko, psihološko in sociološko. Rojeni smo za gibanje! Doživljanje ritma in usklajevanje gibov z njim predstavlja posebno zadovoljstvo, duševno ugodje in sprostitev. Sociološke potrebe izživimo ob druženju z vrstniki, spoznavanju ljudi, danes še posebej nasprotnega spola. Telo je zaradi bližine in prisotnosti v vidnem polju najbolj subtilen del našega jaza. Želja po raziskovanju samega sebe skozi gibanje je povezana z osebnim energijskim potencialom. Skozi gibanje v dvoje lahko sprožimo komuniciranje, spontanost in dobro počutje; posebno stanje, ki ga včasih zaznamo ob zrenju v lepo sliko, pokrajino, stavbo, kip. Zdi se kot uročenost, kot preseganje vsakdanjega. Prav ravnotežje med dušo in telesom ter skladnost lepega in dobrega je že pri Grkih veljalo za sinonim telesne in duhovne uglašenosti.
Skupino standardnih plesov predstavlja pet plesov, ki se odlikujejo po plavajoči breztežnosti, ritmično menjajočimi se gibalnimi sekvencami in hitrimi reakcijami v gibanju. Izhodišče je naravno, plesnim strukturam prilagojeno gibanje, za katerega je potrebna velika energija s čim manj vidnega napora. Plese sestavlja vrsta plesnih figur ali slik, ki so izvedene v gibanju skozi prostor ali na mestu in so koreografsko strukturirane, tako da plesni par lahko prikaže čim več svojih plesnih sposobnosti in izraznih kvalitet. Plesi zahtevajo posebno plesno držo, posebno tehniko gibanja ter zlitost plesalke in plesalca v eno.
Med latinsko-ameriške tekmovalne plese spadajo samba, cha-cha, rumba, paso doble (ki je iz Španije) in jive, ki je severnoameriškega izvora. Za razliko od standardnih plesov plešemo latinsko-ameriške največkrat v odprti plesni drži, ki omogoča več izraznosti tako plesalcu kot plesalki, vendar je 'partnering' tudi v tej zvrsti plesov odločilnega pomena za karakterizacijo posameznega plesa.
V vrhunski obliki gre pri obeh zvrsteh za virtuozno obvladanje gibanja svojega telesa v določenem ritmu, ki ga pogojuje zvrst glasbe, in za hkratno usklajenost s soplesalko ali soplesalcem, partnerjem, oziroma s soplesalci, kadar plešemo v formacijah, za obvladovanje prostora in časa.
Raziskovalci ugotavljajo, da zahteva plesni šport izredne anaerobne in tudi aerobne sposobnosti. Poleg nadpovprečnih koordinacijskih sposobnosti potrebujejo plesalci veliko kondicijsko pripravljenost, predvsem vzdržljivostno moč in veliko aerobno sposobnost, s tem da se je ves čas treba podrejati oz. prilagajati partnerju, osvajanju prostora na eni strani in ritmu glasbe na drugi strani. Ples je obvladovanje ravnotežja do popolnosti, je pa tudi natančnost – v odnosu na svoj lasten gib, na partnerja ali soplesalce, na ritem glasbe. V plesu prihaja do izraza sposobnost izvedbe hitrih in izredno zapletenih gibanj. Potrebna je nadpovprečna gibljivost, ki pogojuje amplitude gibov, povezanost in lepoto giba. Ne moremo zanemariti agilnosti, sposobnosti orientacije v prostoru in koordinacije celega telesa. Gre za posebno prožnost telesa, ki jo pogojuje hkratnost moči, hitrosti, gibljivosti, koordinacije in predstavlja harmonijo v gibanju. Velikokrat rečemo, da je ples igra ravnotežja. Plesalec se v vsakem trenutku spopada s silo teže in oblikovanostjo giba, v paru pa je prisotna še soodvisnost od partnerja. Obvladovanje ravnotežja je pogoj za občutek lebdenja, ki je pri plesu tolikokrat v ospredju. Postaviti vse dele telesa v stabilno celoto in pri tem raziskovati meje skrajnih točk te stabilnosti – to je vrhunski ples! Vsak ples ima svoj poseben izbor plesnih figur, karakter in svoj stil, ki ga plesni par pokaže na čimbolj izviren in ustvarjalen način. Natančna tehnika ločuje virtuozne plesalce od povprečnih, pravilna in lepa drža, izkoriščanje celotne plesne površine pa skozi iluzijo lahkotnosti dodajajo čar dobremu plesalcu.
Ples je danes vidno vozlišče v mrežnem prostoru slovenskega športa in slovenske kulture. Z rezultati slovenskih plesalcev se zajeda v sam vrh svetovnega plesnega prostora, slovenski strokovnjaki pa smo hkrati njegovi pomembni sooblikovalci. Zaznavna sled, ki jo pušča razvoj plesa kot športa in kot umetnosti, je tlakovana z delom mnogih zanesenjakov, organizatorjev, plesalcev, učiteljev in trenerjev. Zavest, da se ukvarjamo z najlepšim, a hkrati morda najtežjim dvoranskim športom, prepletenim z večno soodvisnostjo glasbe, ritma in giba, plesalca in plesalke, odzivnostjo občinstva in neizprosnih sodnikov, je podlaga za večni optimizem in nenehen razvoj mladih plesalcev.
