profimedia-0606418310 Svet24.si

Tako velika je že hči Toma Cruisa in Katie ...

1_nuša rojs Svet24.si

Nuša Rojs: Bila sem presenečena, ko sem ...

milan kucan Reporter.si

Kučan šokiral z izjavo: »Treba je verjeti ...

boris johnson1 Svet24.si

Boris Johnson obljubil tableto proti covidu

janez pogorelec pl2 Necenzurirano

Vplivni član NSi zaradi Janše ostal brez funkcije

PicsArt_04-20-12.28.57 Odkrito.si

Oh, kakšna groza?!

miran rudan Njena.si

Miran Rudan zaradi razmerja z 20 let mlajšo ...

as
as
1 01.04.2021 12:59:54

Treniram z dekleti, ki jih imam rada

Katarina Muraus je članica Društva za športno ritmično gimnastiko Branik Maribor, v okviru katerega je ob koncu drugega razreda začela trenirati ritmično gimnastiko.

Ta šport je bil v njihovi hiši že prej, saj je ritmično gimnastiko trenirala že njena mama, ki je bila po končani športni karieri nekaj časa tudi sodnica. Katarina pravi, da sprva ni vedela veliko o ritmični gimnastiki, toda dekleta, ki jih je videla trenirati, so jo takoj navdušila. Spomni se opazovanja zanimivih vaj in elementov z rekviziti. Ravno ta, »lepši« del ritmične gimnastike, jo je sprva tako navdušil. Všeč ji je bilo, kako elegantno so se dekleta premikala po tepihu, in odločitev, da se tudi ona začne ukvarjati z ritmično gimnastiko, je bila hitro sprejeta.

Kmalu pa je ugotovila, da ritmika ni le delo z rekviziti in ples na glasbo. Na začetku je morala pripraviti svoje telo, se naučiti osnov in tehnike. Čeprav ji je sprva velikokrat prišlo na misel, da bi odnehala, je le vztrajala in danes meni, da je bila takšna odločitev zanjo zagotovo pravilna. Tako je ostala v športu, ki zahteva veliko reda, discipline in odrekanj.

Najljubšega rekvizita nima. Nekateri ji sicer postanejo ljubši ob različnih vajah in občutkih, ki jo spremljajo na treningih. Spominja se, da včasih ni marale žoge, ko pa je izpopolnila vajo in elemente z njo, je začela v delu z njo uživati in žoga je bila v tistem času njen najljubši rekvizit. Trenutno med njene ljubše pripomočke sodi še trak, prav z njim in z žogo pa tudi najbolj suvereno tekmuje.

Pred tekmovanji ima vedno veliko treme, toda manj kot na prvih tekmah. Trema je najmočnejša zvečer pred spanjem. Pregnati jo poskuša s pesmijo iz nekega filma o športnikih, ki jo je zelo pritegnil. Pesem se v filmu pojavi na začetku in spominja jo na ritmiko, saj govori o tem, da lahko dosežeš čisto vse, kar si želiš, če le verjameš vase. To pesem vedno posluša dan pred tekmovanjem ter na jutro tekmovanja in zdi se ji, da je zaradi nje bolj sproščena.

Na treningih uživa, saj se zaveda, zakaj trenira, in tako ji tudi tekmovanja ne predstavljajo več tako velikega stresa, kot so ji ga nekoč. Na njih z veseljem pokaže in dokaže svoje znanje.

V svoji športni karieri je tekmovala na različnih tekmovanjih, tako mednarodnih kot domačih, v spominu pa ji je najbolj ostala tekma v Luxembourgu, za katerega pravi, da je zelo lepo mesto. Četudi tekmovanje zanjo ni bilo tako uspešno, ji je ostalo v lepem spominu pred vsem zato, ker je bila z dekleti, s katerimi trenira in jih ima rada.

Kot vsak športnik tudi ona med svojim treniranjem doživlja dneve, ko se na treningu zdi, da ji nič ne gre, vendar je zatrdila, da je treningov, ko se ima lepo, veliko več. V želji po dobrih rezultatih pa se spopade tudi s tistimi treningi, ki so psihično bolj naporni.

Priprave ji veliko pomenijo, zlasti zato, ker je to tudi čas za druženje s prijateljicami. Dekleta se vsako leto pomerijo v oblikovanju frizur, poznavanju ritmične gimnastike, sestavljanju vaj ... Žal pa je z leti tega časa na pripravah vedno manj, saj vedno več ur namenjajo treningom. So pa dekleta z leti med seboj spletla že tako globoka prijateljstva, da jih bodo povezovala vse življenje.



Srednja šola, karantena in treningi na daljavo

Katarina je letos začela obiskovati prvi letnik športnega programa na II. gimnaziji v Mariboru. Namen tega programa je športnikom omogočiti kakovostno redno treniranje in uspešno šolanje. Že v osnovni šoli je vedela, da mora imeti zaradi vsakodnevnih treningov dobro razporejen urnik. Svojih navad zdaj ni spreminjala. Šolsko delo vedno opravi zvečer, po treningu. Takrat se tudi uči. Kadar ni tekmovanj, pa večino šolskega dela opravi že med vikendom. Pravi, da ima srečo, da učitelji resnično razumejo potrebe športa in športnika. Četudi sama zaradi treningov ne manjka pri pouku, saj trenira popoldne, je kdaj odsotna zaradi večdnevnih tekmovanj ali priprav, zato je zelo dobro, da so ji učitelji pripravljeni pomagati in ji ponuditi dodatno razlago.

Njen mirni prehod v srednješolsko življenje, novim izzivom in prijateljstvom naproti, je prekinila prva karantena, čeprav se je ob pomoči tehnologije ves svet trudil, da bi stvari potekale dokaj normalno. Na daljavo je najprej začela obiskovati pouk, nato pa so tudi v društvu dekletom omogočili treninge preko spletne platforme.

Med drugo karanteno pa se je Katarina žal poškodovala. Sprva je stvari poskušala rešiti s protibolečinskimi tabletami, saj je mislila, da poškodba ni tako resna. Po posvetu z zdravnikom pa je bilo jasno, da je zadeva bolj resna in da je prišel čas za počitek. Upa, da se bo lahko čim prej vrnila v telovadnico, saj je čas, ko lahko dekleta obiskujejo telovadnico, v tem negotovem obdobju vsekakor dragocen. Med čakanjem na vrnitev v telovadnico pa bo doma pridno delala vaje za notranje mišice in skrbela za uspešno rehabilitacijo.

Med zaprtjem države, ko je velika večina dejavnosti potekala na daljavo, je najbolj pogrešala delo z rekviziti, sotekmovalke in trenerko Sviatlano Luzanavo, s katero trenira od začetka svoje športne poti, v tem času pa sta spletli tudi dober in pristen odnos. Čeprav se Katarina zaveda, da je v letih, ko se veliko jezi nase, na trenerko in nasploh na vse, ve tudi, da se s Sviatlano oziroma Sveto, kot jo kličejo dekleta, vedno lahko pogovori o svojih strahovih in skrbeh. Sviatlana tudi sama vedno opazi, če so njena dekleta pred tekmovanjem preveč napeta in živčna; takrat jih pokliče k sebi ter jim ponudi oporo ter spodbudo.

Veliko podporo ima Katarina tudi doma. Njena mama kot nekdanja tekmovalka in sodnica razume, koliko odrekanja je potrebnega in kako so dnevi športnika lahko naporni. Veliko podpore dobi tudi od očeta, ki je bil tudi sam športnik.

Za konec Katarina sporoča, da se lahko, če spremeniš svoj pogled na stvari, te tudi spremenijo. Tako se je spremenil tudi njen pogled na ritmično gimnastiko, v katero se je zaljubila in ji pomeni več kot le šport. Upa, da bo ta ljubezen samo še rasla in vsem športnikom želi enako – da najdejo srečo v športu, ki ga trenirajo.
FOTO: DANIEL PALHEGYI, ANNA KULL & JEROME AUVARD

Galerija

Članki iz rubrike