Če se za začetek vrnemo kakšen teden v preteklost. Vaš moštveni kolega Tom Dumoulin? Je bilo tudi za vas presenečenje, da je bil praktično do (pred)zadnjega dne v igri za zmago na Vuelti?
Ne samo zame in za ekipo, tudi sam je bil najbrž presenečen. Na Touru je padel, se polomil, na to slaba dva tedna ni bil na kolesu ... Je pa bil po drugi strani po lastnih besedah tudi zaradi tega zelo odločen, motiviran, treniral je kot nor in bojda shujšal tri kilograme. Vseeno je vse presenetil z vožnjo v klanec, morda smo tisti prvi teden oziroma prvih deset etap še pričakovali, da se lahko vmeša v boj za etapno zmago, ko pa so prišle na vrsto tiste prave gorske, kraljeve etape, smo pričakovali, da bo izgubljal po vsaj pet minut na dan. Toda v primerjavi s konkurenti, čistokrvnimi hribolazci, kot so Aru, Quintana in Rodriguez, je tudi tam izgubljal le malo časa, mislim, da največ 45 sekund.
Kako težko je bilo potem na predzadnji dan in na predzadnjem klancu dirke spremljati, kako mu skupna zmaga polzi iz rok?
O tem se sicer ni prav dosti pisalo, a Tom je pred tisto etapo zbolel, vso noč ga je dajala driska in že na startu se je pojavil bled kot zid. Etapa ni bila tako zahtevna kot nekatere pred tem, vsi so sicer govorili, da ni imel prave ekipe, kar je bilo dejansko tudi res, a za tisto etapo mu tudi kakšna druga ekipa ne bi pomagala, kar je priznal tudi sam. Preprosto so mu pošle moči, bolezen oziroma okužba ga je stala zmage.
Ste pa na zadnji dan v Madridu z zmago Johna Degenkolba v festivalu sprinterjev vendarle dobili nekaj zadoščenja?
Da, na zadnji dan smo še enkrat dokazali, da je bila ta ekipa na dirko pripeljana iz enega samega namena, in to so bile seveda zmage v sprinterskih etapah. V Madridu smo izpeljali akcijo za učbenike, John pa je dokončal delo.
Degenkolb bo eden od favoritov tudi čez teden dni v boju za mavrično majico?
Zagotovo, sam sebe sicer ne uvršča med favorite. Kot sem pred dnevi bral v intervjuju, sicer bo kapetan nemške selekcije, a če bo v zaključku Andre Greipel še vedno zraven, potem bodo stavili na Gorilo iz Rostocka. Če nas bo tam nekje osemdeset v zaključku še vedno zraven, potem v sprintu pričakujem tudi Greipla.
Bo pa zanimivo dirkati proti Degenkolbu?
Se že veselim prihodnjega leta, ko bom lahko dirkal proti njemu, ko bom poskušal tudi proti njemu izkoristiti veščine, ki sem se jih v zadnjem letu naučil prav od njega.
Boste kot član avstralske Orice kaj več časa preživeli v Avstraliji?
Ne, za zdaj sploh ne načrtujem, da bi šel v Avstralijo, ekipa ima namreč bazo v Evropi, pa tudi večina tekmovalcev živi na stari celini. Avstralski kolesarji sicer gredo ob koncu sezone domov, preživijo del sezone v deželi tam spodaj, evropski kolesarji pa smo v tem času doma.
Kot eden glavnih razlogov za menjavo ekipe se je omenjalo, da boste imeli ob Ewanu in Matthewsu vendarle več manevrskega prostora kot ob Degenkolbu in Kittelu?
Tudi to, toda navsezadnje sem si zaželel spremembe, v treh letih zapadeš v neko rutino, neki ritem in morda zaradi tega včasih tudi težko napreduješ. Pravijo, da so spremembe vsake toliko časa dobrodošle, in upam, da mi bodo prinesle neka nova znanja in izkušnje. Da bom še boljši.
Rezultatsko gledano, je ta sezona skromnejša v primerjavi z lansko?
Zagotovo, ni nam treba lagati. Lani sem imel šest zmag, letos imam le eno, nobene v konkurenci world toura, lani po drugi strani kar pet. Kaj je razlog? V sprintu se zgodi marsikaj, tanka je črta med uspehom in neuspehom, včasih že kanček sreče pomeni razliko med prvim in tretjim mestom. Letos sem bil velikokrat v najboljši peterici, a se mi ni nikoli izšlo za zmago. Pripravljenost je bila glede na teste boljša kot lani, tudi občutki na dirkah so bili boljši, toda na koncu dneva se mi ni nikoli izšlo povsem po načrtih. Morda sem dal na začetku sezone prevelik poudarek intenzivnosti treninga, vožnji v klanec in intervalom v klanec, kar ti na nekaterih dirkah sicer koristi, da v zaključek prideš bolj svež, sem pa bil morda zaradi tega za odtenek počasnejši. Skupek naštetega je povzročil manj zmag.
Luka Mezgec
Rojen: 27. 6. 1988
Višina/teža: 183 cm/72 kg
Klubi: Radenska (2010), Sava (2011–2012), Giant (2013–2015), Orica GreenEdge (2016–2017)
Vrhunec: etapna zmaga na Giru (2014)
Favoriti v boju za mavrično majico?
Michael Matthews, ki je v zadnjem obdobju pokazal odlično formo, tudi v Quebecu je bil drugi, trasa v Quebecu pa je na las podobna tisti v Richmondu. Pa potem vsi kolesarji za klasike. Ne vem sicer, kdo bo udarni adut Belgije, a vsekakor velja omeniti Toma Boonena, če je stopnjeval formo, je to dirka za njega. Tu sta že omenjena Greipel in Degenkolb, pa Norvežan Kristoff, od Italijanov utegne biti visoko Viviani, ki je naredil korak naprej v primerjavi z lani, kot vse kaže, so mu vsi ti treningi s Skyem zelo koristili, Cavendisha po drugi strani ne vidim med favoriti.
Slovenski selektor Gorazd Štangelj je dejal, da hrepeni po medalji, zadovoljen bi bil z desetim mestom, vse, kar bi bilo manj, pa bi bilo razočaranje?
Jaz bi šel po vrsti. Najprej moramo poskrbeti, da bomo sploh zraven v zaključku, v sprintu, v zadnjih treh letih denimo nismo bili. Bilo bi super, da bi imeli v zaključku čim več kolesarjev, potem pa bi videli. Če bom še zraven in če bom čutil, da nisem več sposoben narediti rezultata, mislim, da je Bole super alternativa, saj je bolj vzdržljiv in tudi tovrstni zaključki so mu bolj pisani na kožo kot meni. Vse bo stvar komunikacije oziroma dogovora, glede uvrstitve pa je pač tako, da le malenkost ali trenutek slabosti in namesto na zmagovalnem odru pristaneš na tridesetem mestu.
Čez veliko lužo boste poleteli šele v četrtek, zgolj tri dni pred dirko. Dovolj za prilagoditev?
Upam, da bo dovolj. Raje bi šel malo prej, konkurenca gre prek Atlantskega oceana najpozneje jutri. Degenkolb mi je denimo dejal, da za vsako uro časovnega zamika potrebuje en dan prilagajanja, kar pomeni, da za šest ur potrebuje šest dni.
