Pred malce več kot tremi tedni, torej pred začetkom letošnje dirke po italijanskem škornju, smo se pogovarjali z Mezgecem, ki je bil prepričan in odločen, da bo po treh tretjih mestih na lanski dirki Po Italiji letos stopil na najvišjo stopničko. »Imam tri ali štiri priložnosti za etapno zmago na letošnjem Giru,« je pred tedni dejal Luka. Že takrat se nam je zdelo, da bi bilo najlepše, če bi zmagal prav na zadnji etapi, torej tisti, ki se je včeraj končala v Trstu. »To bi bilo sanjsko. Nič ne bi bilo lepšega kot slaviti v Trstu pred veliko slovenskimi navijači. O tem lahko le sanjam,« je še dejal Mezgec.
Priložnost zamujena ...
No, potem se je italijanska pentlja začela na Irskem in Mezgec je moral delati za odličnega nemškega sprinterja Marcela Kittla, ki pa mu je kmalu pošla sapa in Mezgec je imel povsem proste roke. V sedmi etapi je bil že blizu, zelo blizu, vendar je spet končal na »le« tretjem mestu. Luka ni bil prav zadovoljen, čeprav je vedel, da mu etapa ni bila povsem pisana na kožo. A Luka je potrpežljivo čakal na svojo priložnost. In v deseti etapi bi jo moral izkoristiti. Cilj je bil v termah Salsomaggiore, etapa pa se je končala z rahlim vzponom, kar je za Luka idealno. Še tristo metrov pred ciljem je bil v idealnem položaju, da vzame kar mu pripada, potem pa je v preveliki vnemi naredil napako, snela se mu je pogonska veriga ter skoraj v solzah je končal na 15. mestu. Velikokrat v takih primer postrežemo s starim slovenskim pregovorom - priložnost zamujena ne vrne se nobena. No, Luka je še naprej sanjal Trst. Trpel je, zelo je trpel v dežju, snegu in mrazu na slovitem Stelviu, potem predzadnji dan, ko se je soočil tudi z 22-odstotnim vzponom na Zoncolan, ampak prihranil je še nekaj moči za zadnjo etapo.
Prva slovenska
Po dveh Kittlovih zmagah, ko je bil Giro še na Irskem, je ekipa z včerajšnjo etapno zmago Mezgeca dosegla še tretjo slavje. Zadnja etapa je po pričakovanju potekala mirno in vsi so čakali na zadnji kilometer, ko so se v ospredje postavili sprinterji. Med njimi je bil tudi Mezgec, vendar je bil še 500 metrov pred ciljem zaprt sredi skupine, zdelo se je, da tudi tokrat ne bo nič. Toda bližina doma oziroma Slovenije in vzpodbujanje navijačev, ki so ga prišli bodrit iz domovine, sta mu dala nezemeljsko moč. Na desni strani skupine sprinterjev je videl majhno luknjo, skozi katero bi se dalo prebiti naprej. Ni razmišljal, ampak se je pognal, kot bi se gepard, spuščen z verige, in končno dosegel tisto, po kar je prispel na Giro - etapno zmago.
»To je bil res neverjeten sprint,« je po velikem uspehu dejal Luka. »Petsto metrov pred ciljem sem imel okoli sebe štiri kolesarje, toda imel sem malo sreče in sem našel špranjo, skozi katero sem se izmuznil v ospredje. Ciljni sprint je bil dolg in naporen, v tvegani vožnji mi je grozil tudi padec, na srečo pa je bila cesta dovolj široka, da sem se izognil najhujšemu. To je velika zmaga zame, saj sem slavil najbližje Sloveniji, kar je bilo mogoče. Vedel sem, da bo veliko slovenskih navijačev, kar je bil zame dodaten pritisk. Na moje veliko veselje sem ga obvladal,« je navdušeno razlagal Mezgec in nadaljeval: »To je sanjsko, res sanjsko. Boljše sploh ne bi moglo biti. Tu je veliko mojih prijateljev in danes sem najsrečnejši človek na svetu. V hribih sem prihranil dovolj moči, da sem lahko danes dal vse od sebe. V teh treh tednih sem užival, zares sem ponosen, da sem bil del te izjemne kolesarske preizkušnje.«
Luka je zasluženo sijal od zadovoljstva po svoji prvi veliki zmagi. Letos res kaže izjemne predstave, saj je zmagal na treh etapah na dirki Po Kataloniji, zmagal pa je tudi na enodnevni klasiki v belgijskem Handzamu.
