Staš Jovičić je na akcijo prišel z novo pogodbo s Slovanom, skupaj s trenerjem Urošem Zormanom in soigralci Tarikom Mlivićem, Timom Cokanom in Maticem Suholežnikom pa tudi z vstopnico za finale državnega prvenstva v žepu. Zormanova izbranca iz Celja Andraž Makuc in Aljuš Anžič se bosta morala zanjo še potruditi. Staš ne bi imel nič proti, če jima uspe.
Zormanov zdaj že dolgoletni varovanec – iz Kopra ga je leta 2021 pripeljal v Trebnje, od tam ga leta 2024 vzel s seboj v Slovan, vmes ga je ustalil v reprezentanci Slovenije – je na reprezentančni zbor prišel dobro razpoložen. S Slovanom je večer prej v Jovičićevi in Zormanovi nekdanji domači dvorani še drugič premagal Trimo in si s kolegi že priigral finale državnega prvenstva. V nasprotju z Makucem in Anžičem, ki jima je s celjskimi soigralci v Slovenj Gradcu spodletelo, tako da ju 23. maja v Zlatorogu čaka ‘majstorica’, kot bi rekli v rojstnem kraju Staševega očeta Zorana Jovičića Tuzli. Tekma za življenje in smrt v, jasno, športnem pomenu.
Kot da gre za življenje in smrt je šlo tudi med slovanovci in Trebanjci, ki so tako na igrišču kot zunaj njega bili pravo vojno. Razloge poznate, ne bomo jih preveč pogrevali. Zgodilo pa se je toliko, da je eden od ključnih akterjev na igrišču komaj ubesedil vse vtise, ki so se nabrali. Moral si je vzeti kar nekaj časa …
Še nikoli se ni toliko govorilo o rokometu
“Zasluženo smo z 2:0 premagali Trebnje. Na prvi tekmi je bilo lepo videti polno Kodeljevo, tekma je bila za pogledati. Na koncu sodniška odločitev, za katero najprej nismo vedeli, ali je bila prava ali ne. Trebanjci so mislili, da ni bila. A izkazalo se je, da sta sodnika odsodila pravilno, zato bi jima poslal velike pohvale. V medijih sta bila okregana, o njima se je govorilo slabo, a v resnici bi si zaslužila pohvale, ker sta sodila, kot se spodobi. Kot je bilo po pravilih,” je sodniškemu paru Hotko-Miklavčič palec dvignil Jovičić.
“A Trebnje se je pritožilo, iz tega naredilo škandal. V medijih se je pisalo samo o zadnjih sekundah na Kodeljevem. Nisem še videl, da bi se po družabnih omrežjih in medijih o rokometu govorilo toliko, kot se je v treh dneh med tekmama. Običajno se v Sloveniji govori bolj o nogometu. Po svoje je to bilo dobro, publiciteta je vseeno publiciteta – če si v medijih, se pojavljaš. Škoda le, ker so bila razlog rokometna pravila, ki niso točno razjasnjena,” je sin slovenske rokometne legende, ki je medtem odvodil zadnjo tekmo v Velenju in se bo po revanši s Krko v boju za peto mesto v Novem mestu preselil k Slovenj Gradcu, izpostavil, da je reklama za rokomet dobrodošla.
S Celjem imamo neporavnane račune
Staš bo 23. maja, ko se bo Zoki s svojimi možmi boril za peto mesto, njegova reprezentančna soigralca Andraž Makuc in Aljuš Anžič pa s Slovenj Gradcem za finale, prost. Za to je Slovan konec tedna poskrbel v Trebnjem. “Naša druga tekma je bila lepa, Trebanjci so naredili zgodbo, lepo napolnili dvorano. Ampak mi smo bili boljši, niso mogli priti zraven, čeprav smo na koncu popustili in so se nam približali na gol. Na koncu smo zasluženo zmagali in zdaj čakamo drugega finalista. Bom pogledal, kaj se bo zgodilo med Celjem in Slovenj Gradcem, da vidim, koga dobimo v finalu.”
Koga si želi? “Vemo, da je Celje boljša ekipa,” je sprva nakazal na Slovenj Gradec … “S Celjem imamo neporavnane račune iz pokala, tako da si želim vsakega po svoje. Samo da bo dober finale in da skupaj dvignemo slovenski rokomet na višjo raven,” je pristavil.
V Kopru je najlepše
Še prej se bo trudil po najboljših močeh, da bi Sloveniji pomagal do uvrstitve na svetovno prvenstvo. Na poti pred Nemčijo bodo v četrtek in nedeljo Črnogorci, ki so jim morali Slovenci na zadnjem snidenju januarja v Skandinaviji zabiti kar 41 zadetkov, da so jih premagali. “Na Euru je to bil run’n’gun rokomet. Tokrat tudi ob odsotnosti nekaterih njihovih igralcev ne vem, kaj pričakovati. Gre za ekipo, ki veliko strelja od daleč, ima visoke igralce, mi pa smo malo manjši, hitrejši, agilnejši. Slovenci hočemo igrati hiter rokomet, zato pričakujem dosti golov na tej tekmi,” je razmislil Staš Jovičić.
Pričakuje pa tudi zmago Slovenije že v Črni gori, da bi lahko v Staševi domači Bonifiki nato v miru potrdili uvrstitev na mundial. “Smo kakovostnejši, vemo, česa smo zmožni. Gremo po dve zmagi,” je poudaril otrok Kopra, ki se na Obalo rad vrne. Tako zelo, da se ne bi želel vračati le na reprezentančne tekme … “Ravno sva se z Aleksom (Vlahom, op. p.) pogovarjala, ko sva se iz Kopra peljala na zbor. Da je najlepše igrati v Bonifiki. Zelo pogrešava klub, kakršen je bil Cimos, saj si vsak športnik želi igrati v svojem domačem kraju. Ni lepšega. Vseeno sem vesel, da imam vsaj z reprezentanco priložnost igrati v Bonifiki, dvorani mojega otroštva, kjer sem se naučil toliko rokometa,” je zaključil izvrstni levokrilni ostrostrelec.
