Nekdanji slovenski reprezentant je od 19. februarja, ko je prevzel ekipo Nexeja iz Našic, nase opozoril vso rokometno Evropo. Kako je ne bi, ko pa je vzel skalp velikega Kiela in brez finalnega turnirja evropske lige na severu Nemčije ostal šele po streljanju sedemmetrovk. Po koncu sezone smo poklicali v Slavonijo in danes 43-letni Dobovčan nam je povedal marsikaj zanimivega.
Skoraj čez noč ste se pojavili na velikem odru, ko ste sredi sezone sprejeli delo glavnega trenerja Nexeja. Povejte nam o svoji trenerski karieri – je bil vedno vaš načrt po koncu igralske kariere presedlati med trenerje?
Po koncu kariere sem tri leta in pol treniral drugo ekipo Nexeja in kadete, kar je pri nas eno in isto, saj nimamo mladincev kot v Sloveniji. Na Hrvaškem imajo mladi rokometaši dosti težjo pot kot v slovenski ligi. Ampak pridejo 'pobčki', kot je mali 18-letni Matko Moslavac, ki je bil pri meni dve leti, zdaj pa je eden glavnih igralcev prve ekipe in hrvaški reprezentant. Iskreno mi je bilo super, da sem lahko iz rokometnih superg takoj stopil v trenerske vode. Vedel sem, da se želim s tem ukvarjati, bilo je samo vprašanje, kdaj bom dobil priložnost. Dobil sem jo čez noč, ker so bili rezultati slabi, posledica pa je, da smo prvič po letu 2007 končali na tretjem mestu. Vseeno bi lahko na koncu rekli, da je bila sezona uspešna, ker smo s tretjim mestom izvlekli uvrstitev v skupinski del evropske lige, ampak ne moremo biti zadovoljni.
Več bi po vašem prihodu, roko na srce, težko dosegli, v hrvaškem prvenstvu je bilo veliko zapravljeno že prej …
Ko sem prišel, sem rekel, da z jokanjem ne bomo nič dosegli in da moramo uloviti tretje mesto, tako da se je na koncu dobro končalo. Vsi so zadovoljni, jaz sicer malo manj, ampak dobro. Vsi so me super sprejeli, dobro me poznajo, saj sem v Našicah že od leta 2006. Rad se pohecam, da sem bolj Slavonec kot Slovenec. Fajn je, dobro se počutim, ambicije so vse višje. In že zdaj vem, da bo naslednja sezona boljša, kot je bila ta. Iz te je ostalo tudi nekaj obžalovanja, ker smo imeli Kiel na kolenih, uvrstitev na Final4 evropske lige bi bila res pika na i. Ampak vedno pravim, da ti nič v življenju ni podarjeno. Tako da bo spet prišla naša priložnost, da ponovimo uspeh, ki smo ga dosegli z Brančem (Brankom Tamšetom, op. p.) na klopi, ko smo se uvrstili na Final4. Dobro delo ti vse povrne.
Da ne bi kdo narobe razumel
Povejte nam o tistem nepozabnem dvoboju s Kielom v četrtfinalu evropske lige. Doma ste dosegli izjemno, zgodovinsko zmago nad nemškim velikanom, na povratni tekmi v Nemčiji pa padli po sedemmetrovkah. Kakšen vrtiljak čustev je to bil, kakšni spomini so ostali?
Teden dni pred tekmo sem rekel, da takšne evforije v Našicah še ni bilo. Vsi so živeli za to tekmo, dvorana je bila razprodana prvi dan, naslednje dni so nas klicali ljudje, ki bi še radi prišli v dvorano. Ampak preprosto ni šlo, ker ni kapacitete. Jaz sem imel občutek, da lahko naredimo nekaj velikega. Ko sem prevzel ekipo, je bil njen največji problem, da fantje niso verjeli vase. Niso verjeli, da lahko naredijo prave stvari. Tu sem imel največ dela, pri psihologiji. Da fantom vtepem v glave, da lahko igrajo z vsakomer. Ker če ne verjameš, ne moreš narediti rezultata.
Po zmagi na prvi tekmi so vsi še bolj verjeli, da lahko v Nemčiji izločimo Kiel. Res nam je malo zmanjkalo, ampak ko smo dve sekundi pred koncem dali gol za sedemmetrovke, se niti nisem hotel preveč živcirati, ker smo res naredili dober posel. Čudeži se dogajajo, a Kiel ima dva najboljša vratarja na svetu in bilo bi žalostno, če ne bi ubranila enega ali dveh 'penalov'. Imam mlade igralce in ko sta na drugi strani Wolff in de Vargas, se roka skrajša. Nikomur ne morem nič zameriti, po tekmi nas je vsa rokometna javnost občudovala. Res smo naredili pravo stvar in pokazali, da se lahko tudi majhni borijo z velikimi. Počasi, potrpežljivo. Gradimo pravo zgodbo, res smo na super poti.
Kaj pa vaša trenerska zgodba, pot? Kakšne so ambicije?
O tem ne bi rad preveč govoril, da me ne bi kdo narobe razumel. Grem počasi, šele začel sem svojo trenersko pot, zadovoljen sem s tem. Počasi gradim svoje ime.
Hrvati so me vzeli za svojega, a sem Slovenec
Če vas lahko vseeno malce izzovemo – vas lahko damo v vrsto potencialnih kandidatov, med katerimi bi RZS nekoč v prihodnosti izbirala selektorja Slovenije? Glede na to, da so vas tudi Hrvati po toliko letih v Našicah vzeli za svojega in da se tudi sami pošalite, da ste bolj Slavonec kot Slovenec: vas obravnavamo kot slovenskega ali hrvaškega trenerja?
Hrvati so me vzeli za svojega, ampak jaz ne morem iz svoje kože. Sem Slovenec, rojen sem v Sloveniji. Sicer je oče Hrvat, mama pa Slovenka, igral sem za Slovenijo, tako da je sploh brezpredmetno razpravljati o tem. Če bi me nekdo kdaj vprašal, če bi vodil slovensko reprezentanco, bi seveda takoj rekel – ja. Ne skrivam teh ambicij. Ampak o tem res nikoli nočem govoriti, niti mi ne pade na pamet, ker res ne želim, da bi kdo to narobe razumel. Ko bodo ljudje to brali, lahko preberejo na napačen način, češ, 'kaj se zdaj ta rine, misli, da je lahko kar selektor, če je premagal Kiel'. Slovenija ima selektorja in ima tudi druge vrhunske trenerje, ki čakajo v vrsti. Jaz se zavedam, da nič ne pride čez noč, seveda pa vsak sanja.
Z enim nekdanjim selektorjem, Veselinom Vujovićem, ste v Našicah sodelovali. Pa še enim iz tiste vrste kandidatov, ki ste jo omenili, Brankom Tamšetom. Kako vam je bilo z njima, kaj sta vam dala?
Od vsakega trenerja sem se nekaj naučil. O Vujotu, kakršenkoli je, jaz ga cenim. On me je poklical nazaj v reprezentanco, tisto leto in pol sem se res vrhunsko počutil. Sem mu pa, ko je v Našicah podpisal za trenerja, povedal, da mu ne bom nikoli odpustil, ker me je dal zadnjega ven pred prvenstvom v Zagrebu (smeh). Sva se malo nasmejala na to temo. Res nimam slabe besede zanj, pravi motivator. Še danes povem svojim igralcem, kako me je on znal motivirati. Nikoli ne bom pozabil, kako me je motiviral pred mojo prvo tekmo proti Črni gori v Šmartnem. Mislil sem, da bom sam premagal Črno goro in tako je bilo. Take stvari ti ostanejo za celo življenje. Z Vujom imava še danes super odnos, se slišiva, pošlje mi kak nasvet. Super sva sodelovala tudi z Brančem, on je bil trener, jaz kapetan. Tudi o njemu lahko povem same lepe stvari, ampak zanj tako ali tako govorijo rezultati. Res vrhunska oseba in še boljši trener.
Veseli me, da Zorman računa na mlade
Zagotovo spremljate tudi slovensko reprezentanco. Kako jo vidite pod vodstvom Uroša Zormana, kakšni so obeti za prihodnost?
Zormana še vedno kličem 'kapetane', ker je bil kapetan, ko sem bil jaz zraven, tudi nekajkrat, ko smo bili še mlajši. Dobro dela z reprezentanco, dosega dobre rezultate. Vedno smo nekje v vrhu. V zadnjem času pomlajuje ekipo, računa na mlade fante, ki res dobro igrajo v Celju, Slovanu, Trebnjem … Vsako leto pridejo nova imena, kar me zelo veseli, saj sem pobudnik uveljavljanja mladih igralcev. In me vedno veseli, ko vidim, da imamo v ozadju res kakovostne igralce. Tudi po vrhunskih klubih, kar kaže, da Slovenija v evropskem rokometu nekaj pomeni. Zorman jo res dobro vodi in v bodoče bo samo še bolje. Jaz pa sem največji navijač slovenske reprezentance.
Tudi v slovenskih dvoranah smo vas v tej sezoni videli. Našice so kar daleč. Kako to, da ste si med sezono utrgali čas za obiske tekem?
Iskreno, prej, ko sem treniral drugo ekipo Nexeja, nisem imel možnosti, ker sem imel za vikende ves čas tekme. Ampak me je vseskozi zanimal slovenski rokomet. Vedno grem rad domov do staršev, brata v Dobovo. Obiske sem si uskladil tako, da sem lahko pogledal nekatere slovenske ekipe, ker dobro vemo, da je slovenska šola rokometa na izredno visoki ravni. V slovenski ligi je veliko dobrih mladih igralcev, hvalabogu jih grem zdaj, odkar vodim člansko ekipo, lahko pogledat. Je daleč, ampak ljubezen do rokometa je prevelika, da bi mi to preprečilo. Obenem pa vidim svoje nekdanje soigralce iz reprezentance ali Dobove – lepo je srečevati dobre ljudi po dolgem času.
Da ne dobijo kril
Komentar sezone na Slovenskem skozi strokovne oči? Celju dvojna krona, Slovan praznih rok. Presenečenje?
Iskreno je presenečenje, ampak ne tako veliko. Ker ima Celje res mlado, potentno, dobro ekipo. Vedel sem, da lahko Slovanu naredi težave. Proti Trimu je imel Slovan zadosti mišic, ker ima Branč ekipo za tranzicijsko igro. Videl pa sem ogromno perspektive, ampak ne bom preveč reklamiral mladih igralcev, da ne dobijo kril (smeh). Jih je pa veliko, kot je veliko dobrih ekip. Vsak lahko premaga vsakogar, to je čar slovenske lige.
Kam ti slovenski klubi sodijo v Evropi? Celje v ligo prvakov? Ali vendarle v evropsko ligo, v kateri boste nastopali tudi vi in najverjetneje Slovan? Mimogrede, bi se želeli srečati s slovanovci v Evropi?
Če ne zaradi drugega, samo zato, da grem v Ljubljano (smeh). Sicer pa sploh ne razmišljam o tem, koga bi rad srečal in koga ne. Ko prideš v evropsko ligo, tam ni slabega nasprotnika. Če hočeš na Final4, moraš premagati tudi 'prave' ekipe, desetkrat močnejše na papirju. Slovanu ne pomeni nič, da ima 25 igralcev, da so reprezentanti in ne vem, kaj. Vse to je treba nastaviti, da gre kot urica. Seveda pa gre za pravo ekipo, s katero bi se z veseljem pomeril. Celje? Zagotovo ima kaj za povedati v naslednji evropski sezoni. Vrača se Gašper Marguč, mali Makuc je sicer odšel k Dinamu, tu pa je še Anžič, ki je svetovna perspektiva. Mali je top. Tako da se ne bojim za Celje sploh. Dvojna krona pa bo samo še povečala ambicije, sponzorji bodo dali še več sredstev, da naredijo še boljšo ekipo. Dobro delajo pod Luzarjem, žal mi je le, da ne bomo odigrali prijateljske tekme, ker ima Celje ravno takrat, ko smo se dogovarjali, superpokal. Upam, da se srečamo ob kakšni drugi priložnosti. A da zaključim, vsem v slovenski ligi vse najboljše.
