Ko je v Celju nazadnje gostoval Aalborg, je bila zadnja celjska zmaga v ligi prvakov, tista senzacionalna v Nantesu, stara manj kot mesec dni. Takrat je Aleks Vlah v celjskem dresu svojemu bodočemu klubu, s katerim je dobro leto dni kasneje po napetem finalu z Barcelono za las ostal brez naslova evropskega klubskega prvaka, zabil pet golov. Koprčana danes seveda ni bilo v Zlatorog v gostujočem dresu, saj ga medtem že slavijo navijači Kielc, potem ko je bil s skupno 17 zadetki glavni junak uvodnih dveh zmag poljskih prvakov med elito. Mitja Janc, ki je z Miho Zarabcem in Miljanom Vujovićem v dresu Wisle danes gostil Melsungen, se je ob prejšnjem Aalborgovem obisku šele uvajal kot Vlahov naslednik (čeprav je takrat bolj kril hrbet Tadeju Mazeju na krilu) ...
Dobra tri leta in pol kasneje, ko je Celje vmes najprej ostalo brez državnega prestola in tudi lige prvakov, pa si letos povrnilo oboje, so si proti Aalborgu zdaj že dobro postarani črni celjski niz brez zmage med evropsko elito prizadevali prekiniti neki novi celjski upi z Aljušem Anžičem kot naslednjim glavnim izvoznim artiklom Celja na čelu. Mimogrede, nekateri tuji rokometni portali poročajo, da je celjski klub z Aljuševo mamo Alenko Potočnik Anžič v predsedniški pisarni medtem že dosegel dogovor s Pick Szegedom glede odškodnine za odhod 18-letnega bisera po koncu sezone na Madžarsko, a da Anžič še ni podpisal svoje (pred)pogodbe. Ker verjame, da se lahko še bolj izkaže in prejme še kakšno ponudbo, morda iz nemške bundeslige. Ne držite nas za besedo ...
Realnost je težko prevarati
Prvemu organizatorju igre Celja, ki je bil prejšnji teden kljub porazu Celja v Zagrebu (29:31) okronan za igralca kroga v ligi prvakov, potem ko je ob svojem debiju dosegel kar enajst golov, danes ni uspelo svoje ekipe popeljati do prve zmage med elito po 9. februarju 2023. Kmalu je spoznal legendarnega Niklasa Landina. Oziroma, kako težko ga je premagati s črte sedmih metrov. Celotna celjska ekipa, ki je sicer pogumno začela, pa je na drugi strani komaj s pogledi, kaj šele nogami sledila ekspresno hitrim napadom Dancev. Večji del prvega polčasa ga skoraj ni bilo napada, ko jim bodisi s kakšno bliskovito akcijo bodisi zgolj s (pre)hitrim viškom ni uspelo prebiti celjske obrambe. Razen ko jim je Anžič prestregel eno od žog in prvič premagal Landina. Kasneje pa še eno naslednji najstnik Bor Bradeško.
Še (zelo) malo golov so zato dosegli do glavnega odmora (19), za kar je imel največ zaslug Gal Gaberšek. Da je po slabih 20 minutah tekme sijajno kazalo na semaforju (11:12), pa je v največji meri skrbel Uroš Milićević, ki je za izid 14:16 dosegel že svoj šesti od skupno sedmih golov. Anžič je vmes odlično razigraval soigralce, sploh podaje na krožne napadalce so imele oči …
Po golu naslednjega golobradca Eneja Planteua je imelo Celje napad za približanje na -1, ni se izšel, rokometaši iz dežele svetovnih, evropskih in olimpijskih prvakov pa kaznujejo vsako zapravljeno priložnost. Vseeno so lahko bili gledalci, ko so med polčasom srebali pivo, kar zadovoljni z izidom 16:19. Se jim je pa verjetno malo svitalo, kaj lahko sledi ...
Aalborg je v nadaljevanju hitro razrešil dvome o zmagovalcu. Če so kadarkoli obstajali. Že po petih minutah nadaljevanja je bilo 17:23. Vprašanje je bilo le še, kakšna bo končna razlika. Bila je čisto spodobna, sploh ob dejstvu, da je Luzar kar nekaj priložnosti ponudil fantom, ki so še nedavno gledali članski rokomet le po televiziji. Razen že omenjenima Bradešku in Planteu še Žanu Kovaču. Pa še dvoje je treba izpostaviti. Kot prvo, da seveda tudi Lucijan Korošec, Jaka Soršak ali Lun Ključanin, ki je igral skoraj celo tekmo, niso nobeni veterani. Tudi oni so še zelo mladi rokometaši, brez kakršnihkoli izkušenj na tej ravni. In kot drugo, da je ob odsotnosti kapetana Žige Mlakarja, Dimitarja Uzuncheva in seveda tudi bratov Gašperja in Maia Marguča Celje celo tekmo odigralo z desničarjem na desnem zunanjem položaju. Aplavz na odprti sceni kljub porazu z desetimi zadetki razlike za mlade celjske viteze je dobro povzel vse skupaj.
Pred vrati že derbi s Slovanom
Za njimi je težko obdobje. Pred Aalborgom so doživeli boleč poraz v domačem prvenstvu, ko jih je v Zlatorogu z 39:31 premagal Trimo, ki jim je na uvodu vzel že superpokal. Pred tem so v ligi prvakov po dobri borbi izgubili v Zagrebu. Nič lažje pa ni videti tisto, kar sledi. Že v nedeljo (ob 18. uri) najtežje gostovanje v prvem delu domače sezone – na Kodeljevem jih bo izzval ‘povračilnih ukrepov’ iz prejšnje sezone lačen Slovan, ki trenutno deluje suveren. Naslednji vikend sledi sosedski derbi z Gorenjem, nato pa do novembrskega reprezentančnega premora ves čas evropski ritem sreda/četrtek–sobota/nedelja. Tako pač je, če si državni prvak, ki je dovolj ambiciozen, da želi igrati med evropsko elito. To so hoteli, to imajo. In zdaj se s tem borijo.
Pravijo, da gredo v nedeljo v Ljubljano zmagati. Dve točki bi jim po ‘nenačrtovanem’ porazu s Trimom prišli prav kot Sahari voda, saj sta redni del lige NLB in z(a) njim končnica za prvaka zaradi odpovedi polfinala v letošnji sezoni veliko pomembnejša kot v prejšnji. A tigri Uroša Zormana se zdijo na misiji. V nedeljskem večeru bodo celjske viteze na Kodeljevem pričakali spočiti in nabrušeni, kot morda še nikoli. Zato se obeta pravi spektakel, drugačen kot smo jim priča v ligi prvakov, a po drugi strani še bolj pristen in vroč.
»Celje je prvak, kar mu daje ogromno samozavesti, hkrati pa veliko željo ohraniti, kar je osvojili v minuli sezoni. Naš cilj je, da celjske načrte prekrižamo in da naredimo vse, da se naslov spet vrne v Ljubljano,« pred nedeljskim derbijem sporoča Zormanov adut Tarik Mlivić.
A iz celjske garderobe, ki upa vsaj na vrnitev kapetana Mlakarja, odgovarjajo, da ne pridejo z belo zastavo. »Jaz pričakujem zmago na vsaki tekmi. Če ne bi bilo možnosti, mi ne bi prišli iz garderobe, ampak vsakič pridemo. Tudi v nedeljo gremo po zmago, navsezadnje smo državni in pokalni prvaki, zato ni razloga, da bi šli v tekmo s Slovanom s kakršnimkoli strahom,« je povedal Ljubljančan iz celjskih vrst Uroš Milićević.
