Slovenija je evropski mladinski prvak v košarki. Kljub vsem težavam, skozi katere je v pripravah na prvenstvo in tekom njega šla mlada reprezentanca, so se Slovenci v velikem finalu pravzaprav poigrali s favoriziranimi Srbi ter pred lepo napolnjenimi Stožicami povsem zasluženo dvignili pokal za najboljše v Evropi v svoji starostni skupini.
Čeprav je bil Mark Padjen zasluženo izbran za MVP-ja turnirja in čeprav je bil poškodovani Urban Kroflič zasluženo uvrščen v prvo petorko prvenstva, je bila to zmaga prav vseh. Vseh dvanajst košarkarjev na parketu je presenetilo, vseh dvanajst je v pravem trenutku znalo stopiti v ospredje in vseh dvanajst je povsem zasluženo podpisanih pod to zlato kolajno, ki je spet združila Slovenijo.
In tako gredo ob precej nepotrebnem iskanju posameznikov gotovo še največje zasluge selektorju Danijelu Radosavljeviću. Trener kranjskega Triglava je od začetka priprav poudarjal, kako neverjetno povezana je njegova ekipa in kako zelo ji zaupa. Čeprav je kmalu spoznal, da se bo moral na domačem EuroBasketu znajti brez Žaka Smrekarja in Marka Morana Mahmutovića in čeprav je velik del priprav opravil brez Padjena, Krofliča in Vita Hrabarja, ni nikoli obupal.
Ves čas je ostal optimističen in ves čas je verjel v prav vse fante v svoji ekipi. Na sedmih tekmah prvenstva smo več kot spoznali zakaj. Slovenija se nikoli ni zanašala na posameznike, pač pa vedno na ekipo in tu gre glavna zasluga gotovo selektorju. Radosavljević je še bolj kot predlani in lani uspel sestaviti izjemno ekipo, ki je igrala atraktivno košarko ter se je čez celoten turnir borila za vsako žogo ter spisala naslednjo veliko pravljico slovenske košarke.
Vedel, da bodo zmagali
Čeprav so se v finalu morali znajti še brez poškodovanega Krofliča in obolelega Lovra Faganela se to praktično ni poznalo. V ospredje so stopili ostali in Slovenija se je poigrala z do nedelje še neporaženo Srbijo. "Za nas je bila najtežja tekma tista proti Franciji v polfinalu. Ko smo jo dobili, sem vedel, da finala ne moremo izgubiti, čeprav nam je manjkalo skoraj pol ekipe. A ti fantje so znova dokazali, da so ekipa v pravem pomenu. Kapo dol pred njimi. Poskrbeli so za čudovit trenutek, ki nas bo povezoval za celo življenje," je bil po dvoboju navdušen Radosavljević, ki je zasluženo pristal v zraku, ko so ga njegovi varovanci dvignili na roke.
"Upam, da bom lahko še kdaj njihov trener. Za konec bi se rad zahvalil vsem v strokovnem štabu, saj njihovo delo navzven ni vidno, opravljajo pa ključne naloge. Fizioterapevt ima zlate roke in z njimi je fante vsako noč masiral do tretje ure zjutraj. Trener David Dreme je skrbel za kondicijo, Mirko Jurjavčič pa je zaslužen, da sem lahko vodil to zasedbo do zlate medalje," je še povedal mladi trener, ki je to generacijo popeljal še do tretje kolajne - po dveh bronih še do zlata. Največ o povezanosti in posebnosti te ekipe pa so povedali prizori po zadnji sireni finala, ko so popustile vse zavore in je bilo slavje na vrhuncu.
Ustrelil jih je na tla, a v resnici dvignil v nebesa
Tudi Radosavljević se namreč nikakor ni zadrževal, pač pa je bil popolnoma vključen v veselje mladeničev. Ko so ga vrnili nazaj na tla, je igrivo z gesto pokazal, kot da jih strelja, oni pa so okoli njega eden za drugim popadali na tla. Tako so pravzaprav prikazali prav obratno od tistega, kar smo dejansko spremljali v teh dneh v Stožicah, ko je Radosavljević svoje varovance povzdignil do nebes. Bili so to prizori, ki so vsem pokazali, kako posebna veza med košarkarji in trenerjem je v teh letih nastala in pojasnili, zakaj je Radosavljević dejal, da mu mladeniči zaupajo več, kot bi on svojemu lastnemu bratu.
Petintridesetletnik je pokazal, da premore ogromno trenerskega potenciala in gotovo bi mu trenutno prav vsak privoščil, da bi nekoč te košarkarje vodil tudi kot članski selektor Slovenije.
