Pred približno 6.000 navijači v Stožicah je finale že v prvih sekundah dobil obraz, ki ga rezultat sam ne bo znal razložiti. Poškodovani Kroflić je ob parketu navijal skoraj tako silovito, kot bi igral, obolelega Faganela pa žal ni bilo z ekipo. Slovenija je bila oslabljena, toda od prve žoge ni delovala prestrašeno.
Srbija je dosegla prvi koš, nato pa je Vit Hrabar našel Aljaža Meniča za prvi slovenski točki. Menič mu je odgovoril s podajo za silovito zabijanje in dvorana je prvič eksplodirala. Po šestih minutah sta bila prav Hrabar in Menič edina slovenska strelca, vendar je bilo pomembnejše nekaj drugega: Slovenija ni igrala na silo, žoga je krožila, asistence pa so odpirale prostor.
Samed Grošič je zadel prvo trojko, prve točke je dodal Lovro Lapajne, na parket je stopil tudi Mark Ciperle. Po prvi četrtini je Slovenija vodila s 15:13, čeprav je bilo že takrat jasno, da bo ta večer zahteval precej več kot le dober met.
Vsakič, ko se je Srbija približala, je nekdo našel odgovor
Hrabar je na začetku druge četrtine prevzel pobudo. S trojko je znova dvignil Stožice, nato pa po srbski minuti odmora mirno zadel oba prosta meta. Pri vodstvu 23:17 je imel že 12 točk.
Ob parketu je Kroflić spremljal vsak napad, vstal ob vsakem košu in sodeloval tudi pri dogovoru med minuto odmora. Ni mogel pomagati z žogo, a ni bilo mogoče spregledati, kako močno je še vedno živel z ekipo.
Slovenija je našla različne junake. Padjen je zadeval, Bolhar vpisal prve točke, Filip Petkovski pa je s trojko odgovoril ravno takrat, ko se je Srbija približala. To je bil vzorec prvega polčasa: Srbija je stopila bližje, Slovenija pa je našla novega igralca, ki jo je odmaknil.
Številke so razkrivale bistvo. Slovenija je zbrala 12 asistenc, zadela vse štiri proste mete, ukradla štiri žoge in dodala tri blokade. Menič je dosegel deset, Hrabar 12 točk. Toda najmočnejši podatek prvega dela ni pripadal posamezniku – pripadal je ekipi, ki je največ ustvarila prav takrat, ko žoge ni zadrževala.
Padjen je pred odmorom zadel še ob osebni napaki in nato po izjemni podaji zabil za nekaj finalnega šova. Stožice so ponorele, Slovenija pa je v slačilnico odšla z vodstvom 40:32. Osem točk ni pomenilo miru. Pomenilo je le, da je Slovenija v prvih dvajsetih minutah Srbiji pokazala, kakšen finale jo čaka. Drugi del pa je moral razkriti, ali lahko ta ogenj zdrži do zadnje sirene.
Ko je misel na zlato prvič ušla na glas
Ogenj iz prvega polčasa ni samo zdržal. Slovenija se je iz garderobe vrnila, kot da želi finale čim prej vzeti v svoje roke. Po dobri minuti je vodila za 11, nato za 13 točk. In takrat je iz polnih Stožic že ušel stavek, ki ga je bilo še prezgodaj izreči: Je mogoče, da bodo res evropski prvaki?
Ne zamerite niti novinarjem. Tudi med pisanjem se je bilo ob takšnem hrupu in naježeni koži težko pretvarjati, da je to le še ena tekma. Padjen je po osebni napaki zadel tri proste mete, prišel do 14 točk in prednost povišal na 15. Nato je Hrabar zadel svojo tretjo trojko. Pogled proti semaforju je bil skoraj nezaupljiv – Slovenija je vodila za 16.
Toda prav v tistem trenutku se je bilo treba umiriti. Naslednje vrstice bodo povedale, ali je bil to začetek slavja ali samo najlepši del večera. Še več bo razkril zadnji del. A ta trenutek si velja zapomniti že zdaj, ne glede na vse, kar je sledilo: v Stožicah je prvič zares zadišalo po zlatu.
Radosavljević ni iskal junaka, zgradil je odgovor cele ekipe
Tudi slovenski selektor je v prvem delu pustil jasen pečat. Ni čakal, da bi Srbija prevzela ritem, ampak je z menjavami in pravočasnimi minutami odmora ves čas skušal ohraniti energijo ekipe. Pomembno pa je bilo še nekaj: zaupal je širini. Slovenija ni živela le od enega igralca, temveč od občutka, da lahko v pravem trenutku odgovori kdorkoli.
Igrali so se, a v resnici so trgali finale
Slovenija ni več samo igrala košarke. Žoga je krožila, podaje so prihajale ena za drugo, kot bi fantje plesali okoli srbske obrambe. Akcija se je končala s trojko in prednostjo 14 točk, nato pa je Bolhar z novo trojko Stožice dobesedno raznesel – plus 17.
Številke so pokazale, zakaj je vse skupaj delovalo tako lahkotno: Slovenija je imela že 20 asistenc, Petkovski sedem, Padjen pet. Hrabar je bil pri 18 točkah, Padjen pri 14, Menič in Petkovski pri desetih. In verjemite – čeprav to berete po koncu in že veste, da je Slovenija osvojila Evropo – v tistem trenutku Stožice niso samo navijale. Eksplodirale so.
Stožice so eksplodirale, Slovenija je Srbijo odpihnila za zlato
Šest minut pred koncem je Slovenija vodila za 16. Po nešportni osebni napaki je Grošič zadel prosta meta, žoga pa je ostala slovenska. Nato je Padjen po padcu za nekaj trenutkov obležal. Stožice so vstale in ga dobesedno dvigovale na noge. Vstal je tudi on, odgovor pa je prišel na semaforju: štiri minute pred koncem je bilo brutalnih 21 točk razlike. Priznamo, naslov je bil takrat že napisan. Hrabar je dosegel 18, Padjen 14, Grošič 12 točk. Dobro minuto pred koncem ni bilo več dvoma. Slovenija je osvojila Evropo.
SLOVENIJA JE PRVAK! Srbija padla - 84:65
