So krimovke še punce prave?

To himno so pred lansko sezono spremenili, v tem času pa se je marsikaj spremenilo tudi v igri, rezultatih in odnosu javnosti do tega kolektiva. Letošnja sezona v ligi prvakinj bo šla v anale kot prva, v kateri serijske slovenske prvakinje niso osvojile nobene točke in izgubile prav vseh šest tekem ob razliki v zadetkih –48, torej povprečno z osmimi zadetki na tekmo. Ekipa, ki je bila še pred tremi leti med najboljšo evropsko četverico in predlani med osmerico, je v dveh letih padla na raven, ko si vsi proti njim že vnaprej pripišejo točke in ko je pred tekmo glavno vprašanje, kakšna bo razlika v zadetkih.

Roko na srce, od ekipe, kakršno ima v tej sezoni na voljo trenerka Marta Bon, čudežev ni bilo mogoče pričakovati. V skupini, v kateri so igrale, bi bila tokrat čudež že vsaka osvojena točka, saj so bile njihove nasprotnice ekipe s precej dražjo in kakovostnejšo igralsko zasedbo. Zakaj jim pri klubu ob skoraj milijonskem letnem proračunu ni uspelo sestaviti zasedbe, ki bi bila v takšni konkurenci lahko bolj konkurenčna, je seveda drugo vprašanje. Že ko v klub niso pripeljali vsaj še ene izkušene organizatorke igre, kot si je zaželela Bonova, je bilo jasno, da bodo s to igralsko zasedbo težko dosegle kaj več, kot so.

V prejšnjih letih je bilo veliko pripomb na račun števila tujk v Krimovi ekipi. Letos je teh »le« peterica, kar je najmanj v zadnjih letih, med njimi le dve z nekaj evropskimi izkušnjami, pa še ti dve (Bajramoska in Milanović Litre) zaradi poškodb nista mogli prispevati svojega običajnega deleža.

Ena od želja Marte Bon že od njene lanske vrnitve na "mesto zločina" je bila, da bi bilo ogrodje ekipe sestavljeno iz najboljših slovenskih igralk. Letos po sili razmer jedro ekipe res tvorijo Slovenke, vprašanje pa je, ali so te res tudi najboljše. Večina članic slovenske reprezentance, ki si kruh služijo v tujini, ne kaže nobene posebne želje po vrnitvi in igranju za najboljši slovenski klub. Zakaj le bi, če jih zunaj redno plačujejo, če so si tam našle partnerje in so zadovoljne s svojim statusom, ki ga pri klubu imajo?

In kaj potem ostane? Da ne bo pomote, Miša Marinček, Tamara Mavsar in Alja Koren so zelo dobre igralke, Polona Barič, Nina Zulić, Aneja Beganović in Manca Jurič, morda tudi letos poškodovana Lara Hrnčič, pa na dobri poti, da to nekoč postanejo. Je to torej dovolj? Za konkurenco, kakršna je bila v letošnji skupini lige prvakinj, zagotovo ne. Realnost je pač takšna, da je s tem igralskim kadrom z nekaj sreče pri žrebu, kot so ga lani imele s Hypom, skrajni domet tretje mesto v kateri od skupin, četrtfinale pa še zelo oddaljen. Za kaj več bo potreben še večji finančni vložek v ekipo, ki pa hitro lahko prinese nove dolgove in ponovitev zgodbe iz predlanske sezone, ko je klub skoraj propadel. Najti srednjo pot pa bo glede na vložke v slovenski šport in še posebej ženski rokomet še kako zahtevna naloga.