Nekateri bi šli še dlje ter zapisali, da Koprčan igra v življenjski formi, in po tistih trinajstih golih v Kristianstadu, devetih v Montpellieru in enajstih proti Rhein-Neckarju bi jim res težko oporekali. Številke so ob tem same po sebi dovolj zgovorne, v ligi prvakov zabija v povprečju sedem golov na tekmo in je za Mikkelom Hansenom (PSG) drugi strelec elitnega dela, Szeged pa pod njegovim dirigiranjem zanesljivo koraka proti osmini finala.
A številke še zdaleč ne povedo celotne zgodbe, morda je še bolj zgovorno to, da ima pri enem najbolj studioznih trenerjev tam zunaj, s taktiko obsedenem Špancu Juanu Carlosu Pastorju, praktično proste roke oziroma neomejena pooblastila. In Bombač mu izkazano zaupanje vrača na najboljši možen način, kar nekako potrjuje tudi izbor portala Handball Planet, pri katerem žirijo sestavljajo rokometni strokovnjaki z vseh koncev zemeljske oble in kjer se je med četverico kandidatov za naj organizatorja leta znašlo tudi njegovo ime. Družba pa je več kot imenitna ter svojevrsten pokazatelj, kakšno leto je za njim. Domagoj Duvnjak, Nikola Karabatić, Joan Cannelas in koprski Deki, v tem pokru asov pa je slovenski organizator igre po številu glasov zaostal le za Karabatićem, nespornim kraljem rokometnih igrišč.
Vse našteto pa so tudi razlogi za optimizem pred prihajajočim EP na Poljskem, ko bi moral klubske predstave končno prenesti tudi na reprezentančno raven, stopiti iz sence in prevzeti eno izmed vodilnih vlog v dresu z državnim grbom. Pravzaprav se ob njegovih predstavah v dresu salamarjev poraja vprašanje, kdaj, če ne zdaj.
Kaj menite vi, je to vaša najboljša sezona v karieri?
Verjetno, mislim, da je. Sam sicer tega ne sodim zgolj po doseženih golih, ko se 10 mogoče sliši veliko, a treba je vedeti, da mi trener Pastor zaupa izvajanje sedemmetrovk. Sam bolj gledam na to, da igram dobro, da razigravam soigralce in vmes zabijem še kakšne tri, štiri gole iz igre. Se ne pritožujem, vse gre po načrtu, v klubu smo tam, kjer hočemo biti, odločilne tri tekme v ligi prvakov imamo doma ...
Življenje v Szegedu je torej lepo, pa lahko zdaj že kaj več poveste o svoji prihodnosti? Še vedno ostaja pri tem, da ob koncu sezone zagotovo zapuščate Szeged?
Za zdaj da, bomo pa videli, kaj bo prinesel čas, vse skupaj se je namreč malce zapletlo. Pravzaprav je vse čisto jasno, ampak po drugi strani zapleteno, ne vem, kako bi razložil. O tem, da imam nekje drugje podpisano pogodbo, se je že pisalo, tu pa si srčno želijo, da bi ostal, delajo vse, da bi me zadržali, tako da bomo videli, kako se bodo stvari razvijale.
Slovenska kolonija se bo v Szegedu poleti, kot vse kaže, krepko povečala; omenjajo se Staš Skube, Mario Šoštarič in zdaj tudi Matej Gaber, vam je v tej luči kaj žal, ko/če boste zapustili Szeged?
Kaj pa vem, ali mi bo žal ali ne. Jaz imam svoje cilje, ambicije, tu nisem zaradi prijateljev. Zagotovo je lepše imeti rojaka ob sebi, a navsezadnje ga bom imel skoraj povsod, kamorkoli bom šel, tako da ... Žal mi je zato, ker se tu res dobro počutim, nikoli pa ne veš, kako bo na naslednji destinaciji. A po drugi strani mi bo tam morda še lepše. Zagotovo bi šel v boljši klub, z večjimi ambicijami, pa čeprav se tudi v Szegedu obeta še ambicioznejši projekt, z novimi sponzorji želijo stopiti še stopničko više, imajo smele načrte, v treh letih se želijo približati Veszpremu oziroma ga ogroziti. Szeged je nedvomno vrhunski klub, mislim, da bo fantom, ne bi o imenih, tu lepo, čeprav jim na začetku ne bo niti najmanj lahko. Treba si je izboriti svoj status, verjamem pa, da so vsi dovolj sposobni in kakovostni, da si izborijo svojega in dokažejo, da lahko igrajo tu.
Jim lahko v tej luči daste kakšen nasvet?
Seveda jim ga lahko dam, čeprav imam sam to srečo, da nama s Kallmanom trener zelo zaupa, da naju bolj kot ne pusti pri miru in da nama ne skače kaj preveč po glavi. Drugi pa ... Ni jim lahko in fantom, ki pridejo, bo na začetku zelo, zelo težko, potem pa odvisno od tega, kako se bodo izkazali, ali si bodo priigrali trenerjevo zaupanje. Če jim bo zaupal, se bodo imeli lepo, v nasprotnem primeru pa ...
V klubu imate precejšnjo minutažo, lahko to pomeni težavo v luči napornega turnirja na Poljskem?
Zagotovo sem iztrošen. Lani, ko je bil Mindegia še zdrav, sem igral manj, letos pa se Niko nikakor ne more pobrati in breme na mojih ramenih je zato večje. Upam, da se bo kmalu pobral in da bo lahko bolj izdatno pomagal. Normalno je torej, da sem iztrošen, a to je naše delo, za to konec koncev garamo in nima smisla tarnati. Zdaj res skoraj že ne mine dan, da ne bi pomislil na EP, sam imam na srečo pet, šest prostih dni več od drugih, kar mi bo prišlo kot naročeno.
Ste se s fanti že kaj pogovarjali o ciljih na Poljskem?
Če povem po pravici, ne prav dosti, malo z Zormanom, ko smo igrali s Kielcami, in zdaj s fanti iz Montpelliera, z drugimi pa bolj malo. Bral sem selektorjeve izjave, mislim, da je vse skupaj zastavil pravilno. Visoke cilje smo imeli vedno, tudi ko je bil selektor Denić. Treba je napadati medaljo, od tega ne smemo bežati. Mislim, da smo dovolj zreli, nismo namreč več mladi, neizkušeni. Skupina je res težka, a zakaj ne bi dobili vseh treh tekem, navsezadnje tudi mi znamo igrati rokomet in lahko premagamo vsakega na tem svetu.
Sami najbrž tokrat upate na vlogo organizatorja igre in ne na krpanje na levi strani, kot je bilo v Katarju?
Kaj naj rečem, upam, da bom med organizatorji, a za zdaj se še niti ne ve, kdo bo šel, vse je še odprto, najprej si je treba izboriti mesto v ekipi.
Selektor Veselin Vujović je najbrž popolno nasprotje Juana Carlosa Pastorja?
Sam sem sicer z Vujovićem preživel le pet dni, a gre res za dva povsem različna tipa trenerjev. Pri Pastorju je vse podrejeno taktiki, vse je pedantno načrtovano, Veselin pa vse skupaj izraža prek energije, ki jo nosi v sebi, vse je bolj povezano s čustvi. Bomo videli, morda je prav to tisto, čustva, energija, kar nam je v preteklosti manjkalo. Tehnično smo namreč vsi dobro podkovani, znanja imamo vsaj toliko, če ne več, kot druge reprezentance. Zagotovo nam ga ne manjka, morda nam manjka strel od daleč. Morda je prav ta lakota, ta želja, ta pozitivna predrznost tisti kamenček, ki je manjkal, in morda nas bo prav ta energija potegnila više.
Pozitivna predrznost?
Da postanemo pokvarjeni, umazani, ko je treba. Pravi zmagovalci niso vseskozi pošteni, kakšen fair play neki, to je zgodbica za male otroke. Da, seveda, vse mora biti v mejah normale, a če je treba nekoga udariti, ga je pač treba udariti.
Izbor Handball Planeta? Duvnjak, Canellas, Karabatić in Bombač, najbrž se lepo sliši?
Iskreno, bil sem presenečen, nisem pomislil na kaj takšnega. Zavedam pa se, da eno leto si, eno leto pa te ni, treba je vztrajati, gledati le naprej. Igrati tako, kot igram zdaj, z ekipo poskušati priti čim dlje, ne ozirati se na tovrstna posamična priznanja, tisti sveti cilj je še vedno s klubom osvojiti ligo prvakov in z reprezentanco kolajno na velikem tekmovanju. Ostalo najbrž pride samo od sebe, tako kot ta nominacija. Bi pa lagal, če bi rekel, da ne godi.
Danes ste na neki način v družbi Duvnjaka, Canellasa in Karabatića, kdo pa je bil vaš vzor v mlajših letih?
Ko je na sceno prišel Balić, je bil on tisti, čigar poteze sem požiral. On je bil navdih v tistih zgodnjih najstniških letih, ko pa sem enkrat prišel v reprezentančni krog, pa moram izpostaviti, da sem se ogromno naučil od Zormana. Nekdo ti je lahko za vzor, a ko z nekom treniraš, je to druga zgodba. Nekaj ti da, ko vidiš, kako dela, razmišlja ... Vsi vemo, kdo je bil in je Uroš Zorman, pa čeprav zdaj številni pravijo, da je star, ga pošiljajo v pokoj, a človek še vedno obvlada svoj posel, še vedno zna vrhunsko igrati rokomet. Od njega je treba pobrati čim več stvari, ob tem pa upaš, da se bodo nekoč v prihodnosti morda nekateri mlajši učili od tebe.
Če se za trenutek vrneva k Baliću, je bil Dalmatinec tudi navdih za izbor pričeske?
Hahaha, ne, to pa je posledica stave z Vasjo Furlanom. Nekoč mi je dejal, da mi plača dopust, če se leto dni ne ostrižem. Na dopust me sicer ni peljal, a frizura je ostala, od takrat imam dolge lase, potem se je pojavil še dolgolasi Balić in ostal sem pri tem.
Za konec tradicionalno vprašanje; najbrž pogosto vržete oko tudi na Koper? Vaši mladi someščani so eno od prijetnejših presenečenj prvenstva?
Zame je edino presenečenje, da je Maribor tako slabo začel in da caplja zadaj, pa čeprav ima realno gledano ekipo za tretje mesto. Po drugi strani sem bil prepričan, da bodo koprski fantje med šestimi najboljšimi ekipami v ligi. Mladi so, dobri so, v Kopru se je vedno dobro delalo, imajo najboljši obisk v ligi, Koper je bil in bo rokometno mesto. Upam, da se bo našel še kakšen pokrovitelj, da bodo lahko še bolje, lažje funkcionirali, saj, roko na srce, če ne bo denarja, bodo ti fantje na žalost prej ko slej odšli. Moje mnenje pa je, da bi jih morali še dve, tri leta zadržati skupaj, da bi lahko pokazali še več.
