Ekipa
© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Gregor Lisec
Gregor Lisec
14.08.2024 11:00:30
Deli članek:

Po dveh urah joka v garderobi sem fante nekaj prosil … Plus

Profimedia

“A o rokometu?” nas je s še vedno poklapanim obrazom in cmokom v grlu vprašal, ko smo takoj po vrnitvi v domovino, dan po porazu s Španijo na tekmi za olimpijski bron, k njemu pristopili s prošnjo za krajši pogovor. “Odpade. Nič ne bo,” so v njegovem imenu odgovorili nekateri soigralci, ki so s podobnimi izrazi na obrazu sedeli ob njem. Ampak Dean Bombač, ki je po razblinjenih sanjah v Lillu tako neutolažljivo jokal, je privolil in odprl dušo o svoji najlepši in hkrati najbolj boleči izkušnji v karieri, spregovoril pa je tudi o ne nujno končani zgodbi te generacije in razlogih, zakaj naj bi bil rokomet prepovedana tema.

Malo ste se najbrž že potolažili po bolečem zaključku olimpijskih iger, toda vaši obrazi so še vedno videti poklapani. Bo težko preboleti?

Potolažili … Tolažiš se lahko s tem, da prideš domov, vidiš otroke in ženo, si rečeš, da so vsi zdravi. To je najpomembneje v življenju, da ni bolezni, da je z družino in prijatelji vse v redu. S takimi stvarmi se človek začne tolažiti. Zagotovo bo to rana, ki bo ostala za večno. Na srcu se naredi brazgotina in tam ostane. To se bo verjetno zgodilo nam.