Karizma na dveh nogah, ki je dvignila prah, kamorkoli je stopila. Rokometna rockzvezda, ki ima v očeh navijačev Vardarja Komitov še dandanes mitski status, v Zagrebu je v nekaj mesecih poskrbela za pravo malo revolucijo, bum, ki je prebudil rokometno uspavano hrvaško prestolnico, zdaj bo poskušal prebuditi še uspavano slovensko reprezentanco. Ekscentrik, vročekrvnež, rokometni genialec, simpatična baraba, jugonostalgik, alfa samec, izberite po želji oziroma vsakega po malem, le redkokoga pa s svojo pojavo in retoriko pusti hladnega. Človek, ki ima rokomet v malem prstu, a čigar življenjepis je vsaj tako kot z lovorikami bogat tudi z incidenti.
NAJBOLJŠI
Vsako obdobje je imelo svoje velikane, zato jih je težko primerjati, še bolj pa razvrščati, a da je eden največjih rokometašev vseh časov, ni niti najmanjšega dvoma. Navsezadnje je bil svoj čas v Barceloni najbolje plačani rokometaš na svetu, leta 1988 je bil tudi uradno izbran za najboljšega na zemeljski obli v svojem poklicu. Spiritus agens vesoljcev iz Šabca, kot se je prijel vzdevek ene največjih ekip vseh časov, Metaloplastike, ki se je sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja dvakrat povzpela na klubski Mont Blanc. Rojen vodja, ubijalske desnice, nepredvidljiv na igrišču in ob njem, kot prvi in edini rokometaš je bil izbran za najboljšega športnika Jugoslavije (1986), z nekdanjo državo je med drugim osvojil zlato na olimpijskih igrah v Los Angelesu leta 1984, bron v Seulu štiri leta pozneje in vmes zlato na svetovnem prvenstvu leta 1986. Pred kratkim je v glasovanju za najboljšega jugoslovanskega športnika vseh časov zasedel deseto mesto, mesto za Leonom Štukljem in pred velikani, kot so Matija Ljubek, Krešimir Ćosić in Mirza Delibašić, kar je samo po sebi dovolj zgovorno. Ne skriva simpatij do nekdanje skupne države in se ne brani oziroma sramuje oznake jugonostalgik. Mož, oče in tudi že dedek. Samosvoj in od vsakogar.
FILOZOFIJA
Tista Coubertinova, da je važno sodelovati, zanj ne velja. Važno je zmagovati, pravi. "Ko izgubim, ne govorim z nikomer, niti z ženo ne. Ne dajem izjav in ne večerjam, do prve naslednje zmage sem bolan človek. Le zmage me ozdravijo." In naslednja: "Rezultat je kot seks, vsakič mora biti boljši ali vsaj enako dober." Nikoli ni "šparal" jezika, ne mara oziroma ne dovoli, da bi se mu kdorkoli mešal v delo. Brez priklanjanja in uklanjanja. "Raje umrem na nogah, kot da živim na kolenih," je še en njegov življenjski moto. Rokometni pragmatik, za katerega je rezultat svetinja, pri njem ni umiranja v lepoti, rezultati, ki bi morda spadali v neko preteklo odboje, kot je bil tisti jesenski med Zagrebom in Metalurgom (19:17), pa posledično niso redkost. "Če ne poznaš svoje ekipe, ampak slediš modi, potem si neumen. Vem, proti komu je treba teči, in vem, kdaj je treba potegniti ročno. V tem se razlikuje Vujovićeva taktika od drugih. Najbolj sovražim, ko vidim dekle debelih in krivih nog, da nosi mini krilo. Ni vrag, da je takšno pomanjkljivost treba skriti. Jaz ne bom lovil mode in igral kot Barcelona ali Kiel, če nimam ekipe za kaj takšnega. Moda me ne zanima, nosim le tisto, v čemer se počutim udobno," je še ena od njegovih trenerskih filozofij oziroma modrosti.
INCIDENTI
Njegova vroča črnogorska kri je pogosto zavrela, za svoj temperament pa je že plačal visoko ceno. Bilo je na začetku njegove trenerske poti, ko so v finalu pokala pokalnih zmagovalcev med njegovim Ciudad Realom in Flensburgom zapele pesti. V spominu je ostal njegov sprint čez celotno igrišče in kung-fu udarec Larsu Christiansenu, domači navijači so ga nato trepljali po rami, EHF pa je pokazala precej manj razumevanja in navdušenja ter ga je nagradila z dveletno prepovedjo. Gradbeni baron Domingo Diaz ga ni želel, mogel čakati, na klop je prišel Talant Dušebajev, vse ostalo je zgodovina. Klub iz Manče je postal eden največjih v Evropi, Vujovićeva podoba v razcefrani majici pa je ostala za vse večne čase. Tolažbo je našel na klopi Srbije in Črne gore, bil je kadetski prvak Evrope in sveta, s člani na olimpijskih igrah v Sydneyju osvojil četrto mesto, se redno uvrščal na velika tekmovanja, a tudi to poglavje je imelo vse prej kot srečen konec. Še enkrat je moral osramočen pospraviti kovčke, potem ko ga je Arpad Šterbik v javnosti obtožil, da jih je na EP 2006 v Švici nagovarjal, da prodajo tekmo proti – Hrvatom. "Prisegam na svoje otroke," je takrat odločno zavračal obtožbe. Umaknil se je iz srbskega rokometa in se do danes ni vrnil, sledila je selitev v Skopje, kjer je bil epske dvoboje z Metalurgom in trenerskim rivalom, da ne rečemo sovražnikom številka ena Linom Červarjem.
Padale so težke besede, grožnje, med drugim, da mu bo odrezal nos in ga dal strpati v prtljažnik. Sem in tja so prišle tudi lovorike, a precej bolj pogosti so bili še vedno incidenti. Proti švicarskemu Kadettnu je po terenu lovil sodnika, za kar je sledila nova kazen, svojega igralca (!) Stojančeta Stoilova je pozival na fizični obračun pred dvorano, pred dvema letoma, ko je z Vardarjem prekinil triletno dominacijo Metalurga, pa se je zapletel v še eno prerivanje, po katerem ga je makedonska zvezda kaznovala z enoletno prepovedjo opravljanja trenerske funkcije. To je bil konec zgodbe vročekrvnega Črnogorca v vročem Skopju, Vuja je zapustil Vardar in se umaknil v rokometno eksotičen Dubaj. Znova bi lahko rekli, da je šila in kopita pobral ob nepravem času, kmalu je namreč v dvorano Kale prišel Sergej Samsonenko, Rus z debelo denarnico. Tajming ni njegova močnejša stran, kot nekoč v Ciudad Realu je moral oditi tik, preden se je zgodba dodobra razbohotila.
REHABILITACIJA
Nekateri pravijo, da stari volk ne more iz svoje kože, spet drugi, da je, glede na videno v Zagrebu, obrnil nov list, znanje tako ali tako ni bilo nikoli sporno. Zagreb ga je rehabilitiral, Zagreb ga je vrnil v vrhunski evropski rokomet, Slovenija je zdaj nova stopnica, nov izziv. Čaka ga vse prej kot lahko delo, ne sicer kar zadeva zaključek kvalifikacij za EP 2016, ki bi morale biti zgolj in samo formalnost ne glede na kader in ne glede na selektorja, precej bolj bo zanimivo spopadanje z letargijo, ki se je zavlekla v slačilnico. Menjava generacij je za zdaj sicer zgolj na obzorju, a reprezentanca potrebuje svežo kri, prevetritev ali vsaj pošteno budnico, ki bo vrnila lakoto fantom. Slednji so si s prestopi v tujino zagotovili življenjsko eksistenco, zato so Denićevi napotki, apeli in moledovanja v zadnjih mesecih vse bolj pogosto naleteli na gluha ušesa. Vujovićev raskavi, a avtoritete in življenjskih izkušenj poln glas se zdi kot nalašč, da v zaspanih in (samo)zadovoljnih zvezdicah vnovič prebudi slo po dokazovanju in zmagovanju. Pravzaprav če jih ne bo on, jih ne bo nihče, osvojil je več kot kdorkoli izmed njih in ne nazadnje bil neprimerno večji »mangup«, baraba, kot pa je in bo kdorkoli izmed njih.
Danes se začenja torej nova era v zgodovini slovenske reprezentance. Era Veselina Vujovića. Ker je tujec in ker je pač Veselin Vujović, bo vsak korak še pod dodatnim drobnogledom. Zapriseženi bradač, ki se ni obril, že vse odkar je leta 1986 odslužil vojaški rok. Morda ga prepričajo v Riu.
