Kar bi moral biti vrhunec klubske sezone, je bil namreč vsaj na uvodni tekmi dvoboj dveh neenakovrednih ekip. Rezultat je sam po sebi dovolj zgovoren, tokrat o derbiju ni bilo ne duha ne sluha. "In tole naj bi bil vrhunec prvenstva!?" se je v sobotnem večeru spraševal rokometni znanec. Ni bil edini. Morda je še bolj na mestu vprašanje, ali so Celjani tako dobri ali Velenjčani po spletu okoliščin tako slabi. Resnica je kot vedno najbrž nekje vmes.
Spočiti in tekem željni Celjani so se sneli z verige, domači vratar Matevž Skok je nemudoma zaklenil vrata, že do sredine prvega dela zaustavil osem strelov, sledili so hitri protinapadi in polprotinapadi, izmučeni, načeti in brezidejni Velenjčani pa so kaj hitro vrgli puško v koruzo. Vprašanje zmagovalca je bilo kmalu odločeno, že tam sredi drugega dela se je začelo le še bolj ali manj mučno čakanje na zadnji zvok sirene, morda pa je vse skupaj še najbolje, hote ali nehote, povzel trener Celjanov Branko Tamše. "Seveda sem kot trener zadovoljen, da lahko ponudim priložnost vsem šestnajstim igralcem, in to na derbiju, ki odloča o naslovu prvaka." Dovolj zgovorno.
Z izjemo Matica Suholežnika so se vsi tudi vpisali med strelce, zadnjih deset minut pa so domači odigrali s postavo, ki bi v veliki meri še danes lahko igrala tudi v mladinski konkurenci. Mlade pištole Gal Marguč, Tilen Kodrin, Suholežnik in povratnik Lucijan Fižuleto razglašenim gostom niso dovolile, da bi se približali na manj kot deset golov. Sprehod bi bila bržkone res najprimernejša beseda. Za nekatere tudi pričakovano, številni dejavniki so namreč v izrazito vlogo favorita postavljali Celje, pa čeprav so se v Zlatorogu s Tamšetom na čelu vloge favorita otepali z vsemi štirimi.
"Morda je zdaj lahko govoriti, pred tekmo pa so bile možnosti zagotovo 50:50. Gre za dve kakovostni ekipi, ki sta si mesto v finalu zagotovo zaslužili. Mi nismo čisto točno vedeli, kje smo v primerjavi z ekipo, kot je velenjska, ki je odlično odigrala zaključni turnir v Berlinu. Ko sodnik zapiska, vsi parametri padejo v vodo in začenja se z ničle. Tekmo smo z vratarjem Skokom na čelu zelo dobro odprli. To smo znali unovčiti in nato nadzorovali potek srečanja. Ne bi rekel, da je bilo Gorenje že od začetka vdano v usodo, bilo je zagrizeno in odločno, a s svojo igro smo jih prisilili, da jim je morala padla. Psihologija športa je pač takšna, da ti morala pada, ko ti ne gre. Če bi se igralo gol za gol, se ta utrujenost, potovanja in poškodbe ne bi poznale, verjemite mi, da fantje, ki so osem mesecev trenirali, da pridejo do finala, pozabijo oziroma poskušajo pozabiti na vse tegobe in pokazati svoj maksimum na igrišču," meni Tamše, ki je v svojo korist odločil še trinajsti zaporedni večni derbi, ob tem pa zadovoljno ugotovil, da so marsikaj, kar so v preteklih tednih vadili, znali prenesti tudi v prakso.
Precej bolj nemirne noči so pred velenjskim strategom Gregorjem Cvijičem in njegovimi sodelavci. Ni tragedija izgubiti s Celjem, sploh na njegovem igrišču in po tako napornem, peklenskem urniku, a vendarle je marsikdo pričakoval neprimerno močnejši odpor, ne pa da so gledalci že od sredine drugega polčasa spremljali dvoboj mladinskih ekip.
Celjska obramba 5-1 jim je znova povzročala nemalo preglavic, ob vse preveč statičnem napadu pa Cvijič ni in ni našel kolikor toliko delujoče kombinacije v zunanji liniji. Načeti glavni ideolog igre Staš Skube in povsem nerazpoloženi poljski reprezentant Michal Szyba (met 6-0) sta v prvem polčasu kmalu obsedela na klopi, vloga vse bolj izgubljenega Marka Dujmoviča je bila znova zgolj simbolična, zunanja linija v sestavi Nejc Cehte – Rok Ovniček – Miloš Božović pa bi se mučila tudi s povprečno prvoligaško ekipo, kaj šele s tako, ki je zabeležila 38 zmag v nizu.
Krut ritem, ko so v petnajstih dneh odigrali še šesto zahtevno tekmo (Maribor, Maribor, Berlin, Skjern, Maribor, Celje), je nedvomno terjal davek in je do neke mere lahko tudi izgovor, a razloge za popolno nemoč ter igro brez repa in glave iskati zgolj v tem bi bilo zgrešeno.
"Oceno po takšni tekmi je težko podati. Preprosto nismo bili pravi, naredili smo preveč napak, dvoboj smo izgubili že v prvem delu. Premehki smo bili v obrambi, bolj smo se ubadali z drugimi stvarmi kot sami s sabo," ugotavlja Cvijič, ki ima zdaj na voljo 48 ur, da popravi bledo krvno sliko ekipe in reši, kar se rešiti da.
V kolikšni meri je to v tako kratkem času izvedljivo, pa je spet drugo vprašanje. Glede na videno bi namreč potreboval manjši čudež. "Mogoče je vse, predvsem pa je vse v glavah. Imeti moramo drugačen pristop, povsem nasproten kot danes. Smo, kjer smo, ne vem, katera tekma je to v tem mesecu, a to je finale, v torek pa je novo poglavje. Vsekakor moramo pokazati drugačen obraz, kot smo ga danes. V ekipo je treba vrniti energijo, da se bomo borili za vsako žogo in da bodo fantje upravičili vsako sekundo, ki jo bodo prebili na igrišču," še dodaja Cvijič, ki se bo v primeru "metle" težko zadržal na klopi Gorenja. Po sobotnih minus deset je namreč vse bolj vprašljiva tista marčevska zamenjava trenerja na velenjski klopi, ki (r)evolucije vsaj na prvi pogled ni prinesla.
