Deset zapovedi oziroma v tem primeru napovedi. Drznih pa tudi malo manj drznih, odvisno od zornega kota. Kot neke vrste časovno kapsulo jih bomo konec maja prihodnje leto, ko bo padel zastor na sezono, znova potegnili na plano, pa da vidimo, kje smo zadeli in kje smo ustrelili mimo.
1. Gorenje je prvak
Spodobi se, da začnemo pri tisti najpomembnejši. Naslov se je vrnil v Velenje, v finalu so ose s 3:1 premagale sosede iz Celja, pa čeprav so slednji konec februarja podobno kot lani pet pred dvanajsto okrepili ekipo. Potem ko je Velenjčane leto pred tem pokopala tudi ali pa predvsem kratka klop, je imel letos Ivan Vajdl precej več manevrskega prostora, jeziček na tehtnici pa je bil znova kdo drug kot Staš Skube.
2. Staš je MVP
V svoji za nekaj časa zadnji sezoni na slovenskih igriščih je bil nizkorasli Trebanjec ob skoraj plebiscitarni odločitvi prvoligaških trenerjev še drugič zapored izbran za naj igralca lige. Spomladi je imel še motiv več, selektor Boris Denić ga namreč ni vzel na januarsko SP. Naziv naj vratarja je pripadel celjskemu portirju Matevžu Skoku.
3. Vsi čez ciljno črto
V nasprotju s pričakovanji številnih se je do ciljne črte privleklo vseh štirinajst prvoligašev. Nekateri so se sicer precej opotekali, težko povezali mesec z mescem, ni manjkalo niti zdaj že ustaljenega izbiranja tekem, a ko se je na koncu štelo mrtve, so preživeli - vsi. Vsaj do nadaljnjega.
4. Adijo Krško, adijo SVIŠ
Dva sta se na koncu vendarle morala posloviti, in sicer je eliti v slovo, potem ko je še tretje leto zapored pristal na dnu lestvice, pomahal otroški vrtec iz Krškega, v ogorčenem boju za obstanek pa so kratko potegnili tudi rokometaši iz Ivančne Gorice.
5. Trd je trenerski kruh
Tudi tokrat je bilo nekaj trenerjev, ki so plačali ceno neuspeha oziroma neizpolnjevanja klubskih ciljev. Kako trd je trenerski kruh je spoznala trojica prvoligaških trenerjev, kar pa je še vedno neprimerno manj kot pa lansko leto, ko je predvsem zaradi podajanja kljuke na Slovanu ta številka znašala šest.
6. Kratka evropska avantura
Celjani so se lahko hitro povsem posvetili domačemu prvenstvu, evropsko popotovanje se je zanje namreč končalo konec februarja, z le dvema zmagama proti nekonkurenčnim Čehovskim medvedom in remijem na domačem terenu z Montpellierom so v skupini zasedli peto mesto in tako ni bilo nič z osmino finala. Manjša uteha je prišla nekaj tednov kasneje v podobi pokalne lovorike, ki je še četrto leto zapored in skupno osemnajstič pristala v njihovih vitrinah.
7. Še naprej v dvajsetem stoletju
Liga je želela stopiti v korak s časom oziroma v 21. stoletje, kar pa ji znova ni v celoti uspelo. Spletna stran je zaživela sredi zime, rezultati v živo so bili po nekaj bolj ali manj obupnih in obupanih poskusih odloženi za nedoločen čas, kamenodobni infostat pa je bil še naprej glavni vir statističnih podatkov.
8. Na Koroškem razprodano
Novinec oziroma povratnik je imel najbolj zvesto publiko. V Slovenj Gradcu so po uvodnem krogu nato še vsaj šestkrat razprodali dvorano in bili po povprečnem obisku povsem na vrhu.
9. Liga dveh hitrosti
Oziroma igra mačke z mišjo. Lani je rekordna razlika na eni tekmi med dvema moštvoma znašala 21 golov, letos je v ligi dveh, če ne kar treh hitrosti ta znašala še več, največ pa kar 25 zadetkov.
10. Peterica za puščavo
Na vrhuncu sezone, mundialu v Katarju, je imela elitna slovenska liga pet zastopnikov. Dres Slovenije, ki je izpadla v četrtfinalu, je nosil celjski kapetan Luka Žvižej, z BiH sta v Zaliv odpotovala velenjska dvojčka Burić, Michal Kasal je bil del češke, Ivan Slišković pa del na koncu bronaste hrvaške ekspedicije.
