Mnenja o njej so bila kljub na koncu plebiscitarni podpori vedno deljena, neprimerno več pa je bilo tistih, ki so verjeli, da je to - morda celo nujen - korak v boljši jutri. Ali bi to dejansko bil, najbrž ne bomo nikoli izvedeli, a ciniki so vseskozi opozarjali, da je to vendarle Balkan, kjer je ribarjenje v kalnem stalna praksa. Balkane, Balkane, Balkane moj, kot je prepevala slovita zagrebška zasedba Azra. Hriboviti Balkan, kjer ni nič tako, kot se zdi, in kjer se dogovori menjajo iz danes na jutri oziroma so nemalokrat le mrtva črka na papirju.
In tako so v Zagrebu v prepričanju, da Slovenci bolj potrebujejo SEHO kot pa ona njih, nekajkrat obrnili ploščo, pet pred dvanajsto so participacijo, ki je bila že od samega začetka največji kamen spotike, dvignili na za današnje razmere astronomskih tristo tisočakov na klub za dve sezoni. Bila je to kaplja čez rob, Slovenci, ki so vseskozi trdili, da v ligo ne bodo rinili za vsako ceno, so ocenili, da je vsota absolutno previsoka, odnos, ki je marsikdaj bolj spominjal na izsiljevanje kot pa na dialog dveh enakovrednih partnerjev, pa vse prej kot primeren za začetek skupne poti. In zgodba je za zdaj končana.
Kaj zdaj?
Po nekajmesečni dirki s časom je zdaj slovenski rokomet tam, kjer je bil pred začetkom zgodbe o SEHI. Oziroma še tam ne. Konec junija, na predvečer začetka klubskih priprav se še ne ve, kako bo v prihodnje videti elitna slovenska liga. Liga štirinajstih, ki je bila sprejeta na skupščini pred dvema tednoma, bo, še preden bo sploh zaživela, bržkone že preteklost. Da bi po vzoru na lansko sezono odigrali 36 krogov namesto zdajšnjih 32, je ob že tako natrpani jeseni in nastopu reprezentance na januarskem SP težko verjetno. In najbrž ne bomo brcnili v temo, če napovemo, da bo imela v začetku julija na izredni skupščini dobra stara liga dvanajstih podobno vnete zagovornike in podobno plebiscitarno podporo kot pa le štiri tedne pred tem liga štirinajstih. In to od istih ljudi, da ne bo pomote. Kot kaže, se lahko v štirinajstih dneh marsikaj spremeni, sploh če se družiš z Balkanom.Vsaka šola nekaj stane in v tej luči bi morali biti ob kakšni drugi, novi podobni priložnosti bolj previdni in taktni, da bi najprej skočili in potem reli hop. Da bi si vzeli neprimerno več časa, da bila pravila igre in cena pridruževanja že zapisana na papirju, črno na belem, preden bi posegli v domača tekmovanja in sklicevali skupščino. Tako pa vse skupaj izpade precej neresno, amatersko, tovrstni posegi in odločitve so vse preveč ključne, da bi se zanašalo na ustne obljube in okvirne dogovore za točilnim pultom, ki so seveda podvrženi različnim interpretacijam. Sploh ko je na drugi strani pogajalske mize balkanska naveza.
