Nekoč je bila to sijajna ekipa, ena najboljših na škornju, v devetdesetih so med drugim dvakrat osvojili pola Uefa, enkrat pa pokal pokalnih zmagovalcev. Imena nogometašev so sama po sebi zgovorna. Gianluigi Buffon, Gianfranco Zola, Faustino Asprilla, Hernan Crespo, Lilian Thuram, Tomas Brolin, Nestor Sensini... Mojster pri mojstru. Težave so nastopile leta 2004, ko se je glavni sponzor Parmalat sesul kot hišica iz kart. Zabave je bilo dokončno konec leta 2015, ko je klub (znova) bankrotiral. Sledila je selitev v Serie D in nov začetek. Potapljajočo se barko so zapustili praktično vsi. Skoraj vsi. Alessandro Lucarelli je ostal.
Danes 40-letni branilec se je Parmi pridružil leta 2008 in ji stal ob strani v dobrem in slabem. Imel je številne ponudbe, toda ostal je zvest Parmi. Tudi, ko je ta krenila od začetka, iz ničle, iz Serie D. V prihodnji sezoni bodo znova igrali med elito. "Dal sem obljubo. Rekel sem, da bom Parmo odpeljal nazaj v Serie A. Držal sem obljubo. Ne morem verjeti, neverjetno. Kaj takšnega si nisem predstavljal niti v najbolj norih sanjah. S tribun smo slišali, da je Foggia zabila Frosinoneju v 89. minuti in da se je dvoboj končal z 2:2. Potem se je s tribun zaslišal hrup in začelo se je slavje. Ponosen sem, da sem bil kapetan tem fantom, ki niso nikoli odnehali. Zdaj se lahko poslovim." Zvestoba do groba, preložil je celo svojo upokojitev, da je lahko pomagal Parmo vrniti tja, kjer ji je mesto. On je tista prava zlata žoga, tisti pravi nogometaš leta.
Parma je v obračunu proti Spezii v gosteh morala zmagati, a ne samo to, potrebovala je tudi pomoč Foggie, ki v gosteh ni smela izgubiti proti Frosinoneju. Slednji je imel pred zadnjim krogom dve točki prednosti, a jo je zapravil, potem ko je v 89. minuti dobil gol za 2:2. In tako je Parma znova v Serie, Alessandro, brat bolj znanega Cristiana Lucarellija, pa je (p)ostal ikona kluba za vse večne čase.
