Nič osebnega, vse to je le posel

Medtem ko so si v Zlatorogu zadovoljno meli roke ob pogledu na razvrstitev ekip in premlevali, koliko spektaklov se jim obeta kot potrjenim članom zgornjega doma (skupine A in B), pa so v 25 kilometrov oddaljeni Rdeči dvorani še drugo leto zapored sredi junija doživeli hladno prho. Izvršni komite EHF se je na podlagi kriterijev in ocen odločil, da za Velenjčane ni prostora v najelitnejšem klubskem tekmovanju. Še drugo leto zapored se morajo ose za nastop v ligi prvakov obrisati pod nosom ter se zadovoljiti z igranjem v neprimerno manj petičnem in odmevnem pokalu EHF.

Težko bi zapisali, da je odločitev udarila kot strela z jasnega. Resnici na ljubo Gorenje v marsikaterem od osmih kriterijev, na podlagi katerih so se razvrščale ekipe in se podeljevala povabila, ni moglo računati na ravno visoko oceno, a v oči vseeno bode marsikaj, tako denimo tudi sprememba samega sistema tekmovanja, ko bo namesto predvidenih treh kvalifikacijskih turnirjev zdaj izveden le eden.

Še enkrat se je torej izkazalo, da ko gre za EHF, ni nič gotovega, stvari se lahko čez noč spremenijo, lastna pravila pa so precej ukrivljiva oziroma podvržena različnim interpretacijam. V nasprotju z lani (Montpellier) pa so bili dosledni vsaj pri tem, da so posamezni državi res namenili le po eno dodatno mesto ter posledično zavrnili tudi prošnje nemškega (Magdeburg) in dveh francoskih klubov (St. Raphael, Nantes).

LOBISTI IN STATISTI
Velja opozoriti, da je imelo triindvajset prvakov posameznih držav ter podprvaka Nemčije in Španije avtomatsko zagotovljeno mesto v LP, za preostala pa je v vrsti stalo ducat prosilcev, ki so si prek domačih prvenstev sicer priigrali pravico nastopa v pokalu EHF in so si želeli nadgradnje. Poleg Gorenja so neuslišani ostali tudi Nexe (Hrvaška), Nantes, Saint-Raphael (oba Francija), Magdeburg (Nemčija) in Alingsas (Švedska). Zanimivo je, da je Slovenija edina (!) izmed prvih osmih držav z jakostne lestvice EHF za sezono 2015/16, ki ji ni bilo odobreno dodatno mesto. Povedano drugače, Slovenija, ki je na šestem mestu omenjene lestvice, bo imela v ligi prvakov le enega predstavnika, Poljska, ki je sedma, in Makedonija, ki je osma, pa po dva.

Če povabilu poljske Wisle lahko prikimamo oziroma ji težko oporekamo mesto v LP, pa je drugače z Metalurgom. Klub, ki je preteklo sezono preživljal pravo kalvarijo, nekatere tekme odigral z mladinsko ekipo in bil nasploh že na pol poti na smetišče zgodovine, je še vedno zadolžen kot Grčija. A Makedonija ima v nasprotju s Slovenijo na Dunaju spretne in vplivne lobiste. Po lanski košarici Gorenju in primeru Zorman je to še en pokazatelj, kako malo vpliva in veljave ima slovenski rokomet na sedežu evropske rokometne družine, kjer so zastopniki slovenskih interesov bolj kot ne prisiljeni le v vlogo statistov, če je marioneta že premočna beseda.

TURKI PRIHAJAJO
Zgodba zase je tudi Bešiktaš, zanimivo bi bilo namreč videti, po kakšnem ključu se je turški prvak znašel med elito, ob boku Barcelone, Veszprema in/ali Kiela. Turčija je šele na 21. mestu jakostne lestvice, Bešiktaš je lani sploh prvič nastopil v skupinskem delu LP in zabeležil vsega eno zmago, pa še to na račun milo rečeno skromnega Alingsasa. A EHF se že dalj časa spogleduje s širitvijo na bolj kot ne še neodkrito turško tržišče, sploh zdaj, ko v svet rokometa prek nemškega Kiela bržkone vstopa Turkish Airlines in Bešiktaš,  klub, ki ima zvesto ter vročekrvno armado navijačev in ki bo v prihajajoči sezoni najverjetneje zaigral tudi v ligi SEHA, je v njihovih očeh čez noč postal del evropske elite.

TV RAKAVA RANA
Velenjski klub pri spodleteli kandidaturi seveda ni brez greha. Daleč od tega, že vrabci na strehi čivkajo, da bi Gorenje lahko in moralo storiti več na področju promocije, marketinga, oglaševanja, da je konec koncev problem že sama dvorana in da je obisk mizeren. Kriteriji so znani že kar nekaj časa, pa bistvenih premikov na nekaterih področjih ni bilo opaziti, se pa zdaj v rokometnih kuloarjih govori, da naj bi vendarle razširili dvorano, piar služba je dobila nove okrepitve ...

Premika torej se, a izvršni komite Gorenju letos (še) ni podal zadostne ocene in klub, ki je letos nastopil na zaključnem turnirju pokala EHF, pred tem pa se dvakrat zapored uvrstil v osmino finala lige prvakov, je ostal pred vrati. Ekonomski vidiki oziroma kriteriji so v dunajskih očeh pač bistveno pomembnejši od športnih, Slovenija pa daleč zadaj caplja predvsem pri enem v očeh Dunaja najpomembnejših kriterijev – pri televizijskih pravicah. Nekaj deset tisočakov, ki jih na ta račun prinesejo slovenski klubi, je vsaj daleč od povprečja, če ne že kaplja v morje. Ob tem bi še dodali, da je to neke vrste začaran krog, saj brez močnih tekem na veliki sceni, da ne rečemo spektaklov (in tekme v pokalu EHF to niso), težko privabiš igralce, sponzorje, zanimanje televizije in seveda tudi gledalce, poraja pa se tudi vprašanje, v kolikšni meri je lahko Slovenija s svojim vsega dvomilijonskim trgom sploh konkurenčna.

Nič osebnega torej, vse to je le posel. Jesen v osjem gnezdu bo tako znova dolgočasna, močne tekme bodo varovanci Gregorja Cvijića lahko prešteli na prste ene roke, na mednarodnem prizorišču bodo denimo odigrali vsega dve srečanji. V manjšo tolažbo Velenjčanom, bežen prelet sodelujočih klubov v skupinah C in D razkriva, da bi utegnil biti pokal EHF ob koncu dneva celo močnejše tekmovanje od druge divizije lige prvakov, kjer z redkimi izjemami ni tistih res zvenečih imen. Celjani bodo po drugi strani nestrpno pričakovali petkov žreb. Zlatorog bo v prihodnji sezoni gostil vsaj sedem tekem, večina tekmecev pa bodo uveljavljena evropska imena in kot taka zagotovilo za spektakel.