Tony Montana in lističi v žepu

Po torkovem "ogrevanju", ko je bil med drugim zaslišan slovenski reprezentančni vratar Primož Prošt, je bila sreda v sodni palači v Montpellieru rezervirana za tisto prvo stvar, za glavne zvezde stavniške afere na čelu z vitezom legije časti Nikolo Karabatićem in njegovim bratom Luko. Še preden je besedo dobila najbolj znana bratska naveza v svetu rokometa, je pred sodnika okoli poldneva stopil Dragan Gajić.

Slednji že od izbruha afere vseskozi trdi, da je njegova vest čista, in zanika kakršnokoli vpletenost v stavniško afero, poleg Issama Teja je tudi edini, ki je zadržal službo in še danes nosi dres Montpelliera. Včeraj je moral odgovarjati na vse prej kot prijetna vprašanja, med drugim tudi, zakaj je dva dni pred nesrečnim 12. majem 2012 in tekmo s Cessonom dvignil štiri tisoč evrov, zakaj so se nekaj dni pozneje v njegovem žepu znašli dobitni stavni lističi, zakaj je imel telefonsko številko (sim kartico) registrirano na ime soobtoženega Nicolasa Gilleta in zakaj je na dan spektakularnih aretacij s prenosnega računalnika zbrisal podatke.

Gajo trdi, da so bili štirje tisočaki namenjeni odvetniku oziroma notarju, a jih je nato za nekaj dni posodil takratnemu soigralcu in prijatelju Samuelu Honrubiji. Ni spraševal, za kaj in čemu, Honrubija mu je obljubil, da bo denar vrnil, še preden se bo Gajić dejansko sestal z notarjem. Honrubia, danes član PSG-ja, mu je nato dolg nekaj dni pozneje dejansko poplačal, a delno v bankovcih, delno pa z zmagovitimi lističi, ob tem pa mu bojda dejal, da drugače ne gre. "Nisem bil vesel, a to je bila Samuelova stvar, želel sem le, da mi vrne denar, in nisem spraševal dalje, saj sem denar potreboval za notarja."

V slogu tistega dobrota je sirota torej, očitke tožilstva, da je potemtakem edina oseba, ki je dobila stavo, ne da bi stavila, pa odločno zavrača: "Ni res, samo posodil sem mu denar, nisem vedel, da bo stavil in zadel." Gajić, ki po lastnih besedah nikoli v življenju ni stavil, je namige, da je tekmo namerno odigral slabo, vzel kot žalitev, v njegovo korist pa vsekakor govori to, da je bil med boljšimi akterji na tistem razvpitem srečanju.

Neprijetna vprašanja se s tem sicer niso končala, tožilca je nadalje zanimalo, zakaj je mesece pozneje na dan aretacij zbrisal podatke s svojega prenosnega računalnika. "Zgodilo se je v trenutku panike," pojasnjuje 30-letni Celjan, ki ima pogodbo z Montpellierem vse do junija 2017. Predsednik kluba Remy Levy je sicer pred dnevi zatrdil, da bo klub Gajiću in Teju nemudoma pokazal vrata, če jima bo dokazana vpletenost.

In če se za konec vrnemo na začetek zapisa, k Pacinu in Tonyju Montani. Ne Pacino ne fiktivni gangster, ki ga je upodobil in ki se je v zgodovino sedme umetnosti za vedno vtisnil s prizorom Pozdravite mojega malega prijatelja!, seveda nimata veliko oziroma prav nič skupnega z razvpitim rokometnim procesom, ki te dni poteka na jugu Francije. Ne, Tony Montana je le vzdevek že omenjenega Nicolasa Gilleta, za širšo javnost sicer povsem nepomembnega lastnika lokalne restavracije, ki pa je med šestnajsterico obtoženih in ki je na tak ali drugačen način vpleten v življenja nekaterih soobtožencev. Tudi tisto Dragana Gajića, ki ga z omenjenim gostincem povezuje telefonska številka oziroma, bolje rečeno, sim kartica, ki mu jo je že leta 2011 priskrbel Mladen Bojinović in s katero je lahko Gajić ceneje klical v domovino.

Iz vseh teh, naključnih ali ne, povezav, pa je tožilstvo spletlo teorijo zarote.