Za mnoge od njih je bila odgovorna (pre)velika količina popitega alkohola, v katerem so utapljali svojo žalost, spet na drugi strani so bili za neprijetno zbadanje krivi nogometaši Monaca. Lahko si predstavljamo tudi, da so se počutili približno tako, kot bi se mi vsi, če bi na božično jutro pričakovali najlepše darilo, pričakala pa bi nas položnica z vrtoglavim zneskom. Nogometaši Arsenala so bili že po žrebu prepričani, da bodo po štirih neuspešnih letih vendarle zaigrali v četrtfinalu, da bodo v velikem slogu mešali štrene najboljšim evropskim ekipam.
Čeprav so skupinski del končali na drugem mestu, Monaco pa je bil v svoji skupini prvi, so bili topničarji roko na srce favoriti. Na njihovi strani je bila zgodovina, statistika, posamezni igralci, izkušnje, trener, domač teren in še bi lahko naštevali, pa bi nam verjetno zmanjkalo vrstic. A še enkrat več se je izkazalo nogometno nenapisano pravilo. Ni dovolj le to, da si favorit na papirju, to je treba predvsem pokazati na igrišču. Z vsakim centimetrom na igrišču, vsako potezo, vsakim dihom. Če kdo, potem bi morali prav Londončani vedeti, da ni dovolj to, da se ekipa pojavi na igrišču. Še zdaleč namreč ne uživajo slovesa Barcelone, madridskega Reala ali Bayerna, zaradi katerega bi nasprotnik nanje gledal s strahospoštovanjem. A kot kaže, so si v angleški prestolnici pred tem zatiskali oči. V urah pred tekmo se je temu prepričanju pridružil še klubski twitter račun, iz katerega je buhtela samozavest in zbadanje tistega, ki upravlja z Monacovim računom. Kako zelo smešno, bizarno in otročje je vse skupaj izpadlo, se verjetno danes zavedajo tudi topničarji. Smeje se jim ves svet, a vendarle to ni prvič in tudi ne zadnjič.
Arsenal je velikokrat v zadnjih letih pod taktirko Arsena Wengerja dokazal, da ni klub za velike stvari. Da si predvsem ne zna vzeti tistega, kar mu je dano. Da nekako uživa v trpinčenju samega sebe in tudi svojih navijačev. Če nekoliko karikiram, bi lahko film, posnet po predlogi londonskega velikana, postavili ob bok filmu, ki trenutno buri duhove v kinematografih. A ne petdeset odtenkov sive, v sredo zvečer smo lahko na stadionu Emirates spremljali petdeset odtenkov rdeče. Od rdeče barve monaške kneževine do rdeče po odtisu najbolj boleče zaušnice ali bičanja, če želite.
Težko bi s prstom pokazali na enega krivca za porazen večer, ki se je končal s poraznih 1:3 za domačine. Od nespretnega Pera Mertesackerja, zaspanega Mesuta Özila do neučinkovitega Olivierja Girouda, ki se bo, kot kaže, moral zadovoljiti z le eno lovoriko – lovoriko za najlepšega igralca premier lige. In vse do Arsena Wengerja, za katerega je bila edina svetla točka večera tako prijetno vreme, da mu ni bilo treba zapenjati (pre)dolge bunde in se ukvarjati s slavno zadrgo. Nogometaši Arsenala so proti Monacu storili kolektivni samomor. Oziroma so na dobri poti. Jasno, do konca je še 90 minut in nogomet je šport čudežev, toda mislim, da smo čudež videli že v Londonu in da za drugega ne bo prostora.
