Lisica in naš junak

Priljubljeno in brezplačno okno v svet, ki ima nešteto dodatkov za boljšo spletno izkušnjo, rado počepne. Če ga preveč "mučim", odpiram zavihek za zavihkom in potem hitro skačem iz enega, na katerem se ravno zaganja videoposnetek, na drugega, ki počasi odpira galerijo fotografij, ta ubogi in nikakor vsemogoči brskalnik prej ali slej privedem do sesutja.

V četrtek se je to zgodilo natančno petkrat. Tolikokrat je namreč moja ognjena lisica, izmučena do onemoglosti, protestno zagnala "štrajk".

Evforija okoli usode Gorana Dragića, ki se je na trenutke spogledovala celo z obsesijo, je počasi naraščala že v preteklih dneh, vse bližje vrhuncu pa je bila po torkovem ostrem nastopu košarkarja, ki je vseskozi veljal in – če mene vprašate – še vedno velja za dobrega fanta, svojim takrat še delodajalcem pa je na glas povedal, kar jim gre. "Ne želim ostati v Phoenixu. Dovolj je bilo. Že dvakrat ali trikrat ste me peljali žejnega čez vodo," je Gogi ne le skupaj s svojim agentom pojasnil vodstvu kluba, brez dlake na jeziku je to pojasnjeval tudi zbranim novinarjem v drobovju vadbenega centra.

Čeprav so slednjega tudi naslednji dan množično oblegali novinarji, se je osrednji junak zgodbe srečanju s sedmo silo spretno izognil. Na svetovnem spletu pa se je medtem nadaljevala drama, saj je bilo kombinacij o mogočem razpletu zapleta, ki se ga je hitro oprijela oznaka saga, vedno več.

Ker živimo v času, ko hiter pretok informacij narekujejo družabna omrežja, je bil pač vsak čivk, ki se je zaslišal iz tega ali onega kluba, namig, ki je na novo premešal karte. Moja lisica pa je ob vsakem takšnem čivku vse bolj trpela.

Mene je sprva zanimalo malo, potem malo bolj, še bolj, še več in v četrtek največ. Naš junak, pa ne hashtag – v prevodu oznaka ali značka – junak oziroma #junak, temveč junak te zgodbe je postavil glavo na tnalo, dal jajca na mizo in svojim šefom kratko malo in brez ovinkarjenja povedal ne le, da želi oditi, ampak da želi postati član enega od treh izbranih klubov.

"To je tako stereotipno, da je Goran pravzaprav edinstven v tej svoji zahtevi. Fant želi stopiti v soj žarometov enega od treh najbolj žurerskih mest v državi – Los Angelesa, New Yorka ali Miamija," je napisal eden od številnih analitikov, ki so budno spremljali razvoj dogodkov v Phoenixu. In obenem eden od kar številnih, ki so našemu junaku, čeprav – naj spomnim – še vedno velja za dobrega fanta, prilepili manj pozitivno, če ne celo negativno oznako.

No, dogajanje okoli starejšega od bratov Dragić vendarle ni bilo tako enostavno, bilo je zapleteno in površnemu opazovalcu lige NBA skrajno nerazumljivo. Naš junak bi lahko, denimo, poleti prosto izbiral, sredi sezone pa ne. V četrtek je izbiral Phoenix, s seznamom klubov, kamor si želi, pa je Gogi pravzaprav vplival na potek dogodkov, zanimanje drugih je namreč, potem ko je odprl karte, skoraj v celoti usahnilo.

Vsak od vpletenih se je boril za čim boljše izhodišče, vsak od vpletenih je želel iztržiti čim več. Ko v enačbo vključim še pogodbo, denar in obvezne izjeme na obširnem seznamu pravil, je zmeda popolna. Naj za nameček vanjo vključim še "Bird rights"? Takšno, tako imenovano "ptičjo" pravico, naš junak namreč ima. Po legendarnem Larryju Birdu imenovana pravica – njemu kot zaslužkarju in klubu kot zapravljivcu – omogoča podpis (namesto štiriletne) petletne pogodbe za denar, ki ga vnaprej določeni proračun ne more omejiti.

Gotovo bo precej lažje razumljivo, če zapišem, da bosta lahko zaradi te nenavadne "ptičje" pravice naš junak in generalni direktor Miamija Pat Riley poleti segla v roko in se podpisala na novo petletno pogodbo, na kateri bo zapisan znesek z osmimi ničlami. Ni mačji kašelj pravno razumeti statusa igralca in vse mogoče razplete, obenem pa slednje sortirati po dveh kriterijih: od manj k bolj verjetnim na eni strani ter od manj k bolj privlačnim na drugi strani.

Ker je bilo odprtih spletnih strani iz minute v minuto več, se je moj brskalnik tistega dne še naprej upogibal. Bolj je bil upognjen, bližje je bil konec prestopnega roka. Naš junak pa je medtem sedel na klubskem avtobusu, ki je igralce Phoenixa peljal na letališče (od tam naprej pa jeklena ptica v Minneapolis), in sredi dobre pol ure trajajoče vožnje dočakal tisto, česar si je najbolj želel. Zazvonil je telefon, avtobus je ustavil ob robu ceste, ob Goranu pa je s potovalko izstopil tudi brat Zoran. Kaj bi si želela lepšega. Smer: Miami.

Na Florido sta torej odšla oba brata Dragić. V paketu, ki za trikratne prvake in obenem od leta 2006 najboljše moštvo lige, ni bil poceni. Legendarni Riley nad poslom kaže veliko navdušenje in ne skopari s pompoznimi besedami o vrnitvi na prestol. V mislih ima predvsem novonastali branilski par – Dwyane Wade in Goran Dragić naj bi glede na statistične pokazatelje tvorila celo najboljšega v celotnem tekmovanju.

Ali bo naš junak te zgodbe v Miamiju srečen, je vprašanje za milijon dolarjev, kar je še vedno stokrat manj od njegovega domnevnega zaslužka iz naslova nove pogodbe. Žogo bo moral zdaj iztrgati iz rok Wada, ki jo ima rad v vsaj takšni meri kot Gogi. Če ne drugega je naš junak pesek zamenjal za plažo, neznosno vročino pa za znosnejše in še vedno prijetno toplo vreme. Miami je atraktivnejša lokacija. Miami je mesto, po katerem se je ob koncu osemdesetih v prestižnem Ferrariju preganjal Don Johnson aka detektiv James Crockett. In je mesto, kot je šaljivo pripomnil sodelavec, ki je skoraj štiri tisoč kilometrov bližje Sloveniji. Brata Dragić, srečno.

Mimogrede, moja lisica si je opomogla in spet dela v normalnem ritmu. Čeprav bosta to noč Ljubljančana prvič zaigrala za Vročico, ji bom privoščil spanec.