To bi bilo po tisti sramoti z Zlatorogom edino logično in "higiensko". Še v Laškem bi moral sporočiti, da se umika, ali pa to storiti najpozneje dan potem. Oditi bi moral pokončno, kot pravi mož, in ne mevžasto čakati, da to potezo namesto njega povlečejo drugi (pa čeprav se morda za tem, da tega ni storil, skrivajo kakšni drugi, javnosti neznani razlogi). Ne po tistem, ko je v dobrih 20 minutah polfinalnega pokalnega obračuna njegova ekipa z Zlatorogom (in ne madridskim Realom) izgubila s skoraj 30 točkami razlike. Za kaj takega opravičila preprosto ni, razen če se ne zavedaš, da sediš na klopi Olimpije, in ne "Janč".
Pravzaprav se je po tem porazu obnašal zelo podobno kot mnogokrat, ko je stal ob parketu ter le opazoval, kaj se bo zgodilo, in s tem paral živce navijačem, ki so želeli "akcijo", odzivnost, spremembe. Na začetku so jih še zahtevali od Pipana, v zadnjem času pa so že bolj letele na upravo zaradi Pipana.
Celjan sploh ni slab trener. Nasprotno, Pipan je zelo dober trener. Vprašajte Jako Lakoviča, Raša Nesterovića in še marsikaterega (nekdanjega) slovenskega reprezentanta in vsi vam bodo to potrdili. Toliko odličnih košarkarjev ne moreš prevarati, pri njih dolgo ne moreš blefirati. Ampak tudi on je podvržen "slovenskemu" sindromu, da je precej slabši strateg. Eno je trenirati in pripravljati ekipo na tekme, znati ustvariti vzdušje v moštvu, drugo pa voditi dvoboje, znati vleči pametne poteze med njimi, imeti pravo rešitev ob pravem času. Tu je Pipan pogosto odpovedal. Nazadnje prejšnji petek.
Zdi se, da je v slogu Slovencev in naše mentalitete Pipanu pisana na kožo vloga avtsajderja. Biti majhen in presenečati velike, takrat prikazati najboljše predstave, se izkazati, ko ni takšnega pritiska kot takrat, ko lahko veliko izgubiš in malo dobiš, to je njegov "domači teren". Ko pa so ambicije zrasle, ko je zrasel pritisk, ko je bilo treba zmagovati v serijah, ko s(m)o mu vsak poraz pomolili pod nos, ko je bilo treba odgovarjati tudi na neprijetna vprašanja, ko je pač sedel na klopi Olimpije, in ne "Janč", takrat se je tudi Pipan velikokrat izgubil.
Seveda je imel smolo, da je sploh prvič postal trener Olimpije ravno poleti 2013, ko je stožiški voz drsel navzdol in se je napovedoval nov finančni rez, ki mu je zvezal roke pri iskanju igralcev. Imel je to nesrečo, da je lansko poletje kriza še bolj zarezala v klubski proračun pred letošnjo sezono. Imel je smolo, da so bili mnogi navijači ob njegovem prihodu že pošteno živčni zaradi neuspehov, zato veliko manevrskega prostora ni imel, vsak nov poraz je hitro povzročil dodatno nejevoljo in nervozo ter manjšanje tolerance do njegovega dela. A hkrati je bilo drsenje kluba navzdol tudi neke vrste olajševalna okoliščina, evrolige ni bilo več, pričakovanja so se pri marsikom avtomatično znižala, bila je lepa priložnost, da začne pisati novo zgodbo, ki bi lahko bila vse bolj uspešna. Pa je "zamočil" že na startu, spomnite se lanskega uvoda v ligo ABA. Zdi se, da si je že takrat nabral določeno mero nezaupanja, ki se ga ni mogel otresti.
Prav je, da je dobil priložnost tudi v tej sezoni. Če se je v prvem letu v Olimpiji še lovil, bi letos moral pokazati, iz kakšnega testa je. In je klecnil. Upoštevajoč vse olajševalne okoliščine, je bilo tudi njegove krivde kar nekaj. Preveč. Tako kot pomanjkanja samokritike. Kdor prizna, mu je pol odpuščenega, pravijo. Pipan pa napak ni priznaval, ampak je s prstom raje kazal na druge, bodisi igralce bodisi novinarje, in pogosto iskal namišljenega sovražnika tam, kjer za to ni bilo potrebe. Škoda.
