Res ni šlo drugače?

Tedaj se mu je pripetilo nekaj, kar se ne zgodi velikokrat: v predtekmovanju je bil izključen kar dvakrat! Odigral je dve tekmi in na vsaki prejel rdeči karton. Neverjetno, a resnično. Pozneje sem redno in pozorno spremljal njegov nogometni razvoj, saj je istega leta pomahal v slovo Aluminiju in se preselil v Ljubljano.

Sprva je potreboval nekaj časa, da je našel svoje mesto pod soncem, bila je tudi tista neljuba "afera", ki bi marsikomu vzela voljo do življenja, toda ne glede na vse je Jović hitro postal eden najvidnejših obrazov nove generacije Olimpije. Generacije, od katere so navijači pričakovali res ogromno. Najmanj naslov prvaka …

Šest let po selitvi iz Kidričevega je Celjan Olimpijo zapustil skozi stranska vrata. Odhaja na Poljsko, k Wisli. Kjer mu, jasno in iskreno, želim le vse najboljše. Da bi postal najboljši bočni nogometaš tamkajšnjega prvenstva. Predvsem pa mu želim, da bi bilo njegovo življenje tam precej mirnejše in z obilo manj stresa. Po vsem, kar je moral preživeti pri Olimpiji, bi si to tudi zaslužil.

O tem, da bi morala biti Jovićeva zgodba dobra šola za Olimpijo, ni nobenega dvoma. Upam si trditi, da so zmaji v njegovem primeru naredili res kopico nepotrebnih napak. Neverjetno je, da so oktobra 2013 svojega tedaj morda celo najboljšega, predvsem pa za tujce najzanimivejšega nogometaša kar za pol leta postavili na hladno. Ker ni želel podpisati nove pogodbe. Pravijo, da moraš železo kovati tedaj, ko je najbolj vroče. Toda v tistem trenutku so pri Olimpiji ravnali povsem drugače: razbeljeno železo so polili z litri ledeno hladne volje. Nekako v smislu: kdo pa si ti, da se boš tako obnašal; vse smo ti dali, ti pa takole. S to užaljenostjo (bržčas je več ali manj jasno, od kod je prišla) in brez kančka taktnosti so tedaj začeli z uničevanjem svojega izvoznega dragulja, s katerim bi lahko zagotovo solidno zaslužili.

Če bi tedaj pač dojeli, da je fant prerasel to okolje in si zaželel nekaj drugega, bi se razšli kot prijatelji. Res je, vsak mora ščititi svoje interese. In povsem jasno je, da je včasih treba pokazati, kdo je gospodar. Toda ne na takšen način. Upam si trditi, da so tedaj z odločitvijo, da ne bo smel igrati, dokler ne bo podpisal nove pogodbe, ubili del tega, ker je bil Jović pred tem. In s tem, kar je najhuje, niso naredili nič pozitivnega. Po vrnitvi nikdar ni bil več isti. Zato, ker je igral z grenkim priokusom? Kdo ve. Ironično je, da je zdaj Jović vseeno odšel za drobiž. In po še enem dokazovanju tega, kdo je šef. Verjamem, da je srečen, ker je pri Wisli. In mislim si, da je vesel tudi, ker ni več pri Olimpiji.