Iz slabega dobro, iz dobrega slabo

Naposled mi je pomagalo še vreme, ki je bilo kot ustvarjeno za lenarjenje. Bilo je kot naročeno za "ubijanje" na kavču pred televizijskim sprejemnikom. Tako sem denimo spremljal paralelni slalom deskarjev na Rogli, prav tako dvoboj rokometašev na svetovnem prvenstvu v Katarju in nato še smučarske skoke iz Willingena. A to je bila zgolj predigra, tisto pravo je šele prišlo na vrsto. Nekaj, kar me je zares nadvse zanimalo. Nogomet! Ne kakršenkoli. Neizmerno sem želel videti debi Kevina Kampla v dresu Borussie v dvoboju z njegovim Bayerjem, prav tako kot veliki derbi premier lige Chelsea – Manchester City. Na mojo žalost sta bili tekmi na sporedu istočasno, a sem se kakopak ustrezno odzval in spremljal tako dogajanja v BayAreni kot na Stamford Bridgeu. V sliki in besedi.

Priznam, da me je veliko bolj zanimal nemški obračun, tistega v Londonu sem se lotil bolj površno. Iz preprostega razloga, ker sem bil lačen spoznanja o tem, kako se bo na krstnem nastopu v bundesligi znašel najboljši slovenski nogometaš lanskega leta po izboru našega časnika.

Svojo nalogo je opravil v skladu s pričakovanji. Ni blestel, gotovo je sposoben igrati še precej bolje, a je kljub temu dokazal, da za zasedbo iz Dortmunda predstavlja okrepitev v pravem pomenu besede. Na igrišču se je postavil zelo avtoritativno, samozavest pri njem pač nikoli ni bila vprašljiva in vsekakor ga bomo na prihajajočih preizkušnjah videli v še precej boljših podobah. Močno pa upam, da bomo v nadaljevanju prvenstva v bundesligi imeli priložnost spremljati tudi precej boljše tekme. Ker me ta v mestu aspirina ni navdušila. Z ničimer. Morda so bila moja pričakovanja prevelika, toda dejstvo je, da zaradi videnega v niti enem trenutku nisem ostal brez sape. Še najbližje temu sem bil ob sijajnem Kamplovem driblingu v prvem polčasu, ko Stefan Kiessling ni natančno vedel, kaj se mu je pravzaprav pripetilo. Kulisa seveda naredi svoje in izboljša vtis, ali če hočete okus, zato sem si skušal v mislih tekmo iz BayArene preslikati na enega od stadionov na sončni strani Alp.

Denimo v Novo Gorico ob 200 ali 300 gledalcih na tribuni. Skoraj prepričan sem, da bi večina Slovencev dvoboj popljuvala, v tem smo svetovni prvaki. Nestrpno sem čakal na takšne ter drugačne analize in jih v poznem večeru dočakal na nemški nacionalni televiziji. Roko na srce sem pričakoval vsaj kakšno manjšo kritiko, toda zaman. Trenerja Roger Schmidt in Jürgen Klopp sta sicer priznala, da tekma morda ni bila spektakularna, vendar sta v isti sapi poudarjala, da je bil ritem na zelo visoki ravni, da je bila taktična disciplina obeh ekip vrhunska, da so vsi igralci pokazali pravšnji odnos in da so gledalci z videnim gotovo lahko zadovoljni, približno tako je razmišljala tudi sedma sila.

V deželi nogometnih svetovnih prvakov je razmišljanje pač popolnoma drugačno kot pri nas. Četudi tekma ni dih jemajoča, se iz nje ne norčujejo in ne tekmujejo v tem, kdo bo najbolj kritičen, oster, ampak skušajo iz nje izvleči dobre lastnosti, ki jih nato delijo z javnostjo. In jo tako rekoč prepričajo, da je dogodek nedvomno upravičil pričakovanja. Ob pozitivnem pristopu je stanje duha med nogometnimi zaljubljenci temu primerno, pri nas je drugače. Žal! V Sloveniji raznorazni pametnjakoviči tudi v najboljših tekmah iščejo slabe stvari in s svojimi pogledi posiljujejo publiko. Če je 4:4, je smešna, ker so obrambe slabe ali je izid bržčas celo prirejen, če je 0:0, je dolgočasna, ker ni golov ...

Mar moramo res na vsako stvar gledati z negativne plati? In to niti po naključju ne velja le za nogomet, ampak na življenje na splošno. Čas je, da obrnemo ploščo, spremenimo način razmišljanja. Nujno! Prej nam bo uspelo, boljše bo.

P. S.: Tudi tekma Chelsea – Manchester City nikakor ni bila navdušujoča, pa Angleži derbija niso vzeli na zob. Niso ga zaničevali!